UPRS sodba I U 293/2010

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Kranj, št. 321-87/1993-187 z dne 14. 10. 2009 se v 1.c točki, 2. točki v delu, ki se glasi: zavezanec za vrnitev parc. št. 1035/48 k.o. ... je planinsko društvo B., ki ga zastopa predsednik F.F. in 5. točki, v delu, ki se nanaša na parc. št. 1035/48, odpravi in zadeva v odpravljenem delu vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni ini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo (točke izreka 1c, 2, 5) s 1c. točko izreka s pravnomočnostjo vrnil v skupno last in posest upravičenki A., oziroma osebam, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice, parc. št. 1035/48, pašnik 7, v izmeri 1008 m2 k.o. ..., na kateri je po zemljiškoknjižnih podatkih vknjižena lastninska pravica na Planinsko društvo B.; z 2. točko izreka ugotovil, da je zavezanec za vrnitev parcele 1035/48 k.o. ... Planinsko društvo B.; in s 5. točko izreka, da bo Okrajno sodišče v Kranju po pravnomočnosti te odločbe in odločbe Območne geodetske uprave Kranj o ureditvi meja (odločbi o parcelaciji) po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškokatastrskega stanja parcel, navedenih v 1. točki izreka. V obrazložitvi je navedel, da je parcela 1035/48 del stare parcele 1035/2 k.o. ..., ki je bila predmet podržavljenja. Nadalje, da je iz elaborata razvidno, da sta iz stare parcele 1035/21 nastali parceli 1035/48 pašnik 7 v izmeri 1008 m2 in 1035/49 pašnik 7 v izmeri 661 m2, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k restavraciji C. na parc. št. 1035/10. S parcelacijo iz elaborata se je za to parcelo določilo zemljišče, ki ga v postopku denacionalizacije ni možno vrniti v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Planinsko društvo B. je nasprotovalo vračilu celotne parcele 1035/21 in predložilo sklep Okrožnega sodišča v Kranju Dn. št. 5395/98 z dne 26. 2. 1999, s katerim je bilo odločeno o vknjižbi izbrisa družbene lastnine in pravice uporabe za Planinsko društvo B. ter vknjižbi lastninske pravice zanj na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Upravni organ je ugotovil, da navedeni razlog ni ovira, da Planinsko društvo B. ne bi bilo zavezanec za vračilo. Tudi po izvedeni parcelaciji je Planinsko društvo B. nasprotovalo vračilu zemljišča, ki ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k objektu C., ker elaborat izvedenca geodetske stroke ne more biti osnova za odločanje v denacionalizacijskem postopku in ker Planinsko društvo B. skupaj s D. nista imela možnosti sodelovati v postopku parcelacije in gre za enostransko spreminjanje površin funkcionalnega zemljišča parcele št. 1035/21. Sklicevalo se je tudi na vsebino pogodbe o prenosu nepremičnin št. 468/2/1973-3, sklenjeno med Planinsko zvezo Slovenije, PD B. in Občino E., ki v 5. členu zagotavlja, da planinska koča na ... s stavbnim in funkcionalnem zemljiščem ostaja last PD B. tako, da se je odmerila in zemljiškoknjižno vknjižila parcela 1035/21 ter navajalo, da je parcela 1035/10 zazidano zemljišče, pa tudi na parceli št. 1035/21 se nahajajo objekti s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kar je razvidno iz zračnega posnetka zemljišča. Upravni organ pojasnjuje, da je izvedenec geodetske stroke izdelal parcelacijo v skladu s strokovnim navodilom Ministrstva za okolje, prostor in energijo. Postopek, ki je predpisan v strokovnem navodilu, določa, da prvostopni organ najprej v skladu z določbami ZUP določi izvedenca, ki izdela geodetski načrt sedanjega stanja z vsemi vrisanimi objekti (legalno in nelegalno zgrajenimi), ki jim je potrebno določiti funkcionalno zemljišče. Na podlagi geodetskega načrta se po merilih oziroma v skladu s kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča, določenih z veljavnimi predpisi v času izvedbe postopka, za vsak posamezni objekt določi funkcionalno zemljišče. Izvedenec na podlagi geodetskih načrtov o podržavljenju in po sedanjem stanju ter ob upoštevanju v denacionalizacijskem postopku določenega funkcionalnega zemljišča k posameznim gradbenim objektom izdela izvid in mnenje. V zvezi z očitki zavezancev, da s postopkom niso bili seznanjeni in v njem niso sodelovali, poudarja, da je to delo izvedenca, ki je po dejanskem stanju v naravi izločil površine, za katere po določbah ZDen obstajajo ovire za vračilo v naravi. Stranke so bile v postopku seznanjene z izvedenskim mnenjem in so nanj lahko podale tudi pripombe. Po navedenem zato pripombe Planinskega društva B. glede obsega določenih funkcionalnih zemljišč niso utemeljene. Zemljišče se vrača v naravi, ker na njem ni nobene ovire, ki jih za vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov določa ZDen.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Glede ugovora, da naj bi bila parcela, ki se vrača, pozidana oziroma funkcionalno zemljišče k objektu ugotavlja, da je bilo funkcionalno zemljišče k Restavraciji C. določeno v skladu z navodilom, ter da je bilo za preostali del parcele ugotovljeno, da ni funkcionalno zemljišče k objektu. V postopku izdelave elaborata pa so stranke tudi sodelovale. Zavrača tudi ostale ugovore v zvezi z lastninsko pravico, ki jih pritožitelji izvajajo na podlagi 3. odstavka 16. člena ZDen.

Tožeči stranki izpodbijata odločbo v točki 1c., 2, 5 izreka, glede parcele 1035/48, iz razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Na novo nastali parceli zavezanca ugovarjata ovire po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, ker je ta parcela pozidana oziroma funkcionalno zemljišče k Restavraciji C. Parcela 1035/21 je pozidana z več objekti, ki niso v lasti denacionalizacijskega upravičenca, zaradi česar obstoji ovira za vračilo v naravi. Celotna parcela pomeni funkcionalno zemljišče k objektu – Restavracija C., na parceli pa se nahajajo tudi drugi zazidani objekti s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, torej celotna parcela predstavlja zazidano stavbno zemljišče. Celotna parcela je v lasti PD B. (pred tem je bila v lasti D.), ki sta obe civilno pravni osebi, zaradi česar v konkretnem primeru za vračilo v naravi obstoji tudi zakonska ovira po 3. odstavku 16. člena ZDen. Tožeči stranki sta v upravnem postopku dokazali, med drugim sklicujoč se tudi na vsebino pogodbe o prenosu nepremičnin, da sta obe parceli 1035/10 in 1035/21 v naravi pozidani stavbni zemljišči, na katerih stoji več objektov s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, nujno potrebnim za obratovanje teh objektov. Tako navedena pogodba jasno določa, da celotna parcela 1035/21, tudi del, ki nosi začasno parcelno št. 1035/48, predstavlja funkcionalno zemljišče k parceli 1035/10 in je za njeno delovanje nujno potreben. Tako za delitev parcele ni bilo pravne podlage. Za sprejetje ocene o funkcionalnem zemljišču ne more zadoščati le ekspertiza izvedenca geodetske stroke, saj ta nima ustreznega pravnega znanja. Nepravilna in nezakonita ter pomanjkljiva je utemeljitev upravnega organa prve stopnje, ki navaja, da je sporno parcelacijo izvedel izvedenec geodetske stroke, ki je po dejanskem stanju v naravi izločil površine, na katerih po določilih ZDen obstajajo ovire za vračilo v naravi. Izvedenec nima ustreznega pravnega znanja, da bi sploh lahko ugotavljal, ali obstojijo ovire za vračilo v naravi po ZDen, saj gre za pravno vprašanje, zaradi česar izpodbijana odločitev upravnega organa, ki temelji le na izvedenski ekspertizi, ni ustrezno utemeljena. Izpodbijana odločitev je zato v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Razen tega pa tožeči stranki nista imeli možnost sodelovati pri izdelavi izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke, na katerem naj bi temeljila izpodbijana odločitev upravnega organa prve stopnje. O parcelaciji na terenu tudi nista bila obveščeni ter se je nista mogla udeležiti, zaradi česar tudi nista mogla pojasniti dejstev, iz katerih izhaja, da je delitev parcele nedopustna in da bi se z vračilom parcele v naravi otežilo delovanje restavracije. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno vračilo dela parcele 1035/21 k.o. ... z začasno parcelo št. 1035/48, s katero je identificirana sporna površina.

V zvezi s parcelo 1035/48 kot kmetijskim zemljiščem, za katerega ne obstojijo ovire za vrnitev v naravi, tožeči stranki uveljavljata dva ugovora. Sodišče sledi ugovoru, da je v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično lahko napačno uporabljeno materialno pravo, ker v postopku ni bila razčiščena trditev strank, da je na parceli 1035/21 več objektov, ki jim ni bilo določeno funkcionalno zemljišče. Torej parcela 1035/21 naj ne bi bila, po trditvah tožečih strank, zgolj funkcionalno zemljišče k objektu Restavracija C. na parceli 1035/10, temveč naj bi razen objekta Restavracija C. obstajalo na zemljišču še več objektov. Navedeno dejstvo sta tožeči stranki podajali tudi ob izdelavi elaborata (parcelaciji, nastanku sporne začasne parcele 1035/48), torej zatrjevali, da so objekti tudi na začasni parceli 1035/48, ki se vrača v naravi. Dejstvo sta dokazovali z zračnim posnetkom. Naveden ugovor sodišče ocenjuje kot splošen, saj tožeči stranki ne v upravnem postopku, ne v tožbi ne specificirata, kateri objekti naj bi bili še, razen restavracije, na parceli, vendar bi bil organ kljub splošnosti navedenega ugovora dolžan razčistiti, na kraju samem z ogledom ali na ustni obravnavi z izvedencem oziroma z zahtevo po pojasnitvi, obstoj teh objektov. Sklicevanje organa na strokovno navodilo Ministrstva za okolje in prostor, v katerem je določeno, da je naloga izvedenca, da izdela geodetski načrt sedanjega stanja z vsemi vrisanimi objekti (legalno in nelegalno zgrajenimi), ki jim je potrebno določiti funkcionalno zemljišče, ni odgovor na postavljen ugovor, predvsem, ker iz spisa izhaja, da je organ naročil izvedencu, da določi gradbeno parcelo k objektu na parceli 1035/10 (dopis organa izvedenca z dne 24. 2. 2009), s čimer je zamejil obseg elaborata, torej naloga izvedenca ni bila, da ugotovi vse objekte, kot se organ v razlogih obrazložitve sklicuje. V zvezi z navedenim ugovorom, ki kaže na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa se kot relevanten pokaže tudi ugovor tožečih strank v zvezi s kršitvami določb postopka, ki se nanaša na nesodelovanje v postopku izdelave elaborata. V postopku ponovnega reševanja zadeve naj zato organ v primeru, da bo potreben ponoven ogled parcele, razišče sporna dejstva, torej obstoj objektov, skupaj s strankami in izvedencem, kar bi glede na spornost števila objektov na parceli in ker je raziskovanje dejstev naloga organa, že v prvem postopku moral storiti.

Tožeči stranki nadalje ugovarjata tudi nepravilno določenemu obsegu funkcionalnega zemljišča k objektu Restavracija C. Menita, da bi moralo funkcionalno zemljišče obsegati celotno sedanjo parcelo 1035/21. Navedeno sta dokazovali (in dokazujeta v tožbi) s pogodbo o prenosu nepremičnin št. 468/2/1973-3, sklenjeno med D., PD B. in Občino E. Vendar pa navedena pogodba ni kvalificiran dokaz, ki bi kazal na nepravilno določen obseg funkcionalnega zemljišča k objektu na parceli 1035/10 oziroma bi kazala na že določeno funkcionalno zemljišče. Kot bi izhajalo iz upravnega spisa, funkcionalno zemljišče k objektu Restavracija C. ni bilo določeno, zato je organ izvedel dokazovanje z izvedencem. Gre za ugotavljanje dejstev, ki so v okviru denacionalizacijskega postopka za vračanje nepremičnine v naravi bistvena. Izvedenec je določil gradbeno parcelo. Gradbena parcela po vsebini nadomešča funkcionalno zemljišče in je urejena v Zakonu o graditvi objektov (2. člen ZGO-1). Ugovor, da obsega funkcionalno zemljišče k objektu celotno parcelo 1035/21, glede na pogodbo, pa je organ tudi pravilno zavrnil. Civilno razmerje, ki ga je vzpostavila pogodba o prenosu lastninske pravice (oziroma pravico uporabe), ni podlaga (in ni bila) za določitev funkcionalnega zemljišča.

Podlaga za ugotavljanje ovire za vračanje v naravi pa tudi ni določba 3. odstavka 16. člena ZDen. Upravna organa sta z navedbo pravilnih razlogov ugovor zavrnila. Sodišče soglaša z razlogi, ki so navedeni v odločbah, dodaja pa še, da zgolj dejstvo, da sta tožeči stranki obe civilno pravni osebi ne zapolnjuje zakonskega dejanskega stanja 3. odstavka 16. člena ZDen. Civilno pravna oseba mora namreč ob uveljavitvi ZDen tudi izkazati lastninsko pravico, na katero bi se ob uporabi 3. odstavka 16. člena ZDen lahko sklicevala, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker sta tožeči stranki v tem upravnem sporu uspeli, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.