UPRS sodba I U 183/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Ljubljana je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je podjetje A. d.o.o. vložilo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za tožnika. Tožena stranka je po uradni dolžnosti vpogledala v evidenco policije in ugotovila, da je tožnik v njej zabeležen, zato je po predhodni pridobitvi tožnikovega pisnega soglasja zaprosila Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu in Oddelek za kazensko evidenco Ministrstva za pravosodje za izpis podatkov iz njunih uradnih evidenc. Iz odgovorov navedenih pravosodnih organov je razvidno, da je bila tožniku s strani Višjega sodišča v Ljubljani dne 5. 4. 2006 izrečena obsodilna sodba zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena v povezavi z 22. členom Kazenskega zakonika Republike Slovenije, s katero je bila tožniku izrečena enoletna zaporna kazen ter stranska kazen izgona iz države. Sodba je postala pravnomočna dne 5. 4. 2006. Določba prvega odstavka 82. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določa, da se le z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence, s tem pa prenehajo vse pravne posledice obsodbe, obsojenec pa velja za neobsojenega. Tožena stranka je navedeni postopek od 27. 10. 2011 vodila po določbah novega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), skladno s prehodno določbo petega odstavka 148. člena ZTuj-2. Ta zakon v 5. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je tožnika preko konzularne pisarne v Banja Luki pisno seznanila z ugotovitvami v postopku in mu dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah ter da v roku 8 dni od prejema pisanja predloži morebitna dokazila, ki zavračajo navedena dejstva. Tožnik je dopis prejel 16. 12. 2011, do izteka osemdnevnega roka pa ni predložil nobenih dokazil v zvezi z navedenimi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen ter stranska kazen izgona iz države, tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je skladno z določbo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 tožnikovo prošnjo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je zaporno kazen prenehal prestajati po devetih mesecih od odreditve pripora, takoj po izpustitvi v začetku druge polovice leta 2006 pa je bil izgnan iz Republike Slovenije. KZ-1 v četrtem odstavku 82. člena določa roke, v katerem se obsodba izbriše iz kazenske evidence od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Navedeni rok pa je za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen ali kazen zapora do enega leta v skladu s 3. točko četrtega odstavka 82.člena KZ-1 tri leta. Glede na to, da je sodba, s katero je bila tožniku izrečena kazen zapora enega leta in stranska kazen izgona iz države, izvršena že leta 2006, je že pred letom 2011, gotovo pa v času odločanja upravnega organa nastopila zakonska predpostavka za izbris obsodbe iz kazenske evidence in s tem prenehanje vseh pravnih posledic obsodbe. Ministrstvo za pravosodje očitno ni sledilo zakonski dolžnosti iz prvega odstavka 508. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker po nastopu zakonskih pogojev za izbris obsodbe ni izdalo odločbe o izbrisu obsodbe. Zaradi tega je tožnik na podlagi prvega odstavka 509. člena ZKP na ministrstvo naslovil zahtevo, naj se ugotovi, da je obsodba po zakonu izbrisana. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo oceno, ali obstajajo razlogi za domnevo iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, oprla zgolj na dejstvo, da je bil tožnik po podatkih pristojnih organov spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, storjenega na območju RS. Za tožnika so že pred vložitvijo prošnje za izdajo prvega dovoljenega za začasno prebivanje tujca nedvomno nastopili pogoji za zakonsko rehabilitacijo iz 3. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1, na katero bi moralo ministrstvo, pristojno za pravosodje, paziti po uradni dolžnosti. Ker ob nastopu zakonsko določenih pogojev za izbris obsodbe, le-ta ni bila izbrisana iz kazenske evidence, tožena stranka na tako obsodbo ne bi smela utemeljevati obstoja razloga za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje. To pomeni, da tožena stranka pri sklepanju o obstoju razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, obsodbe, ki bi morala biti izbrisana, ne bi smela upoštevati. Ker je to edini argument pri sprejemu izpodbijane odločbe, je odločitev tožene stranke nezakonita. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, le-ta pa je dolžna v roku 30 dni izdati novo odločbo, s katero bo tožniku priznala pravico do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je pri svojem odločanju oprla na po uradni dolžnosti pridobljene podatke o dejstvih, katerih evidence vodijo pravosodni organi Republike Slovenije. Tožnik je bil z zadržkom v postopku tudi seznanjen, vendar se v postavljenem roku za podajo izjave ali predložitev dokazov na pisanje upravnega organa ni odzval, zaradi česar mu je bila izdana zavrnilna odločba. Tožena stranka je v postopku odločanja ravnala z dolžno skrbnostjo ugotoviti materialno resnico in je po uradni dolžnosti pridobila podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco pristojni pravosodni organ, nima pa se pravice spuščati v presojo dejstev izven svoje stvarne pristojnosti. Tako je ugotovila resnično dejansko stanje in glede tega napravila pravilen sklep ter pravilno uporabila materialno pravo, prav tako pa je tožniku pred izdajo odločbe dala možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila ugotovljena v postopku.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da v obrazložitvi odločbe niso določno opredeljeni dokazi, na katere tožena stranka opira svojo odločitev, obrazložitev ne vsebuje navedbe kazenskih sodb, na katere se sklicuje in ne povzame vsebine odgovorov pristojnih državnih organov, na katere opre svojo odločitev, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožnik v pripravljalni vlogi dodaja nove tožbene razloge, ki jih v tožbi ni navajal. Obrazložitev izpodbijanega akta je ustrezna in primerna ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazom iz predmetne zadeve. S strani tožnika storjeno kaznivo dejanje zoper migracijsko politiko Republike Slovenije je prekršek take narave, da je tožena stranka upravičeno sklepala na obstoj zadržka za izdajo dovoljenja za njegovo začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Upoštevala je tudi test sorazmernosti ter presodila, da narava tožnikovega dejanja opravičuje odločitev v predmetni zadevi.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v 5. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen ter stranska kazen izgona iz države in je zato pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, češ da je zaradi poteka časa od izvršitve kazni nastopila okoliščina, zaradi katere bi bil potreben izbris obsodbe iz kazenske evidence in da zaradi tega tožena stranka uradno pridobljenih podatkov ne bi smela upoštevati. KZ-1 in ZKP sicer res določata pogoje in postopek, ko se obsodba izbriše iz kazenske evidence, vendar pa za izbris obsodbe tožena stranka ni pristojna in je zato vezana na podatke, ki jih posredujejo organi, ki so za to pristojni. Skladno s 508. členom ZKP odločbo o izbrisu po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po 509. členu ZKP pa v primeru, če navedeno ministrstvo ne izda odločbe o izbrisu, sme obsojenec zahtevati, naj se ugotovi, da je obsodba po zakonu izbrisana in če ministrstvo v 30 dneh po prejemu ne izda odločbe, lahko obsojenec zahteva, naj sklep o izbrisu obsodbe izda sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. Iz teh dveh določil torej sledi, da nima tožena stranka v nobenem primeru nobenih pristojnosti pri izbrisu obsodbe in je vezana na podatke, ki ji jih posredujejo za to pristojni organi. Če bi tožena stranka zaobšla podatke, ki jih je pridobila od organov, ki so pristojni za izbris, in štela, da tožnik velja za neobsojenega, bi prekoračila svoje pristojnosti. Iz navedenih razlogov je ravnala pravilno, ko se je oprla na uradno pridobljene podatke.

Tožbeni očitek, da obrazložitev ne vsebuje navedbe kazenskih sodb, na katere se tožena stranka sklicuje, se očitno nanaša na to, da ni navedena opravilna številka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, ampak le datum, in da ni navedena sodba prvostopenjskega sodišča. Vendar niti to, kot tudi pomanjkanje povzetkov odgovorov pristojnih državnih organov, niso take pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno odločbo zaradi tega odpraviti. V odločbi je navedeno, na kateri organ se je obrnila tožena stranka, prav tako pa je tudi navedeno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bil tožnik obsojen in kakšna sankcija mu je bila izrečena. Obrazložitev je zaradi tega še vedno dovolj razumljiva, da se odločbo da preizkusiti.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki 2 izreka:

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov postopka ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.