UPRS sodba II U 71/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se delodajalec A. d.o.o., (tožnik) ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožnik že vpisan v register Agencije za zagotavljanje dela. Dne 1. 1. 2011 pa je začel veljati Zakon o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, ZUTD), ki je v 185. členu določil, da morajo delodajalci, ki so na dan začetka uporabe tega zakona že vpisani v register Agencije za zagotavljanje dela, v roku treh mesecev od začetka uporabe zakona predložiti ministrstvu dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena ZUTD, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Ker tožnik navedenih dokazil ni predložil, ga je ministrstvo z dopisom z dne 1. 4. 2011 pozvalo na predložitev le-teh. Po uradni dolžnosti pa je pridobilo podatke Inšpektorata RS za delo, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik v postopku zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje ter da mu je bila izdana pravnomočna odločba, št. 06155-3/2010-010610 z dne 17. 3. 2010. Prav tako je tožena stranka od davčnega urada pridobila potrdilo, da tožnik v obdobju zadnjih dveh let ni imel poravnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov. V skladu z določbo 164. člena ZUTD lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugem uporabniku, če med drugim v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje ter v obdobju zadnjih dveh let ni imel neporavnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov. Ker tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje, je tožena stranka odločila, da se ne vpiše v ustrezni register.

Tožnik v tožbi navaja, da po njihovi evidenci niso prejeli zahteve tožene stranke za predložitev dokazil. Tudi ne drži trditev tožene stranke o kršitvah delovnopravne zakonodaje, saj podjetje ni bilo kaznovano oziroma nobena zadeva ni pravnomočna. Glede neplačanih davkov in prispevkov pa pojasnjuje, da je bilo podjetje v letu 2011 v postopku prisilne poravnave, zato bodo davki in prispevki plačani po anuitetnem načrtu, ki ga je potrdilo sodišče. Sicer pa meni, da so določbe zakona neustavne, ker omejujejo podjetju pravico do dela, zato najavljajo tudi ustavni spor. Ministrstvo vsako leto spreminja pogoje za vpis v register in zahteva nova in nova dokazila, s tem pa povzroča dodatne stroške. Podjetje je pridobilo koncesijo, prav tako je zaposlena delavka opravila izpit, vsak novi minister pa spreminja pogoje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bil tožnik na podlagi določbe 185. člena ZUTD dolžan sam do 31. 3. 2011 predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena istega zakona. Ker tega ni storil, ga je tožena stranka pozvala na predložitev listin, navedeni poziv pa je bil tožniku vročen 28. 4. 2011, kar je razvidno iz vročilnice. Tekom postopka je tožena stranka pridobila poročilo inšpektorja za delo ter pravnomočne odločbe, iz katerih nedvoumno izhaja, da je tožnik kršil delovnopravno zakonodajo, zato njegove trditve o nekaznovanosti ne držijo. Prav tako iz poročila DURS izhaja, da tožnik nima poravnanih vseh obveznosti s področja davkov in prispevkov. V zvezi z ugovorom neustavnosti ZUTD pa tožena stranka ugovarja, da zakon ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, saj je opravljanje nekaterih dejavnosti regulirano. Med takšne dejavnosti spada tudi dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Regulacija navedene dejavnosti je v javnem interesu, saj gre za zelo občutljivo dejavnost, pri kateri prihaja do veliko kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje. Trenutno je v register vpisanih 97 delodajalcev, kar kaže na to, da je vsekakor možno delovati brez kršenja delovnopravne zakonodaje in, da ZUTD ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je pravilna odločitev tožene stranke o nevpisu tožeče stranke v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanje delavcev drugemu delodajalcu. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogoje za vpis v register iz 164. člena ZUTD in sicer pogoja iz 1. in 2. alinee prvega odstavka navedenega člena.

Po prvem odstavku 164. člena ZUTD lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje (1. alinea), v istem obdobju nima neporavnanih obveznosti iz področja davkov in prispevkov (2. alinea) ter izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo (3. alinea). Navedene pogoje mora izpolnjevati tudi oseba, ki je že bila vpisana v register Agencije za zagotavljanje dela na podlagi določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, kar se nanaša tudi na tožnika. Po določbi 185. člena ZUTD so namreč bili dolžni ti delodajalci v roku treh mesecev od začetka uporabe navedenega zakona predložiti ministrstvu, pristojnemu za delo, ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena tega zakona, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti.

Iz podatkov spisa in sicer poročila Inšpektorata RS za delo (IRSD) z dne 10. 11. 2011 izhaja, da je tožnik v obdobju od 1. 4. 2009 do 1. 4. 2011 kršil predpise delovnopravne zakonodaje, zato mu je bila dne 17. 3. 2010 izdana ureditvena odločba. Na podlagi navedene ugotovitve sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da podjetje ni bilo kaznovano zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje. Za potrebe tega postopka ni odločilno, kako in na kakšen način se kršitelja kaznuje. Tudi če gre za ureditveno odločbo, kot je to v danem primeru, je njena podlaga v ugotovljeni kršitvi delovnopravne zakonodaje. Zato ni pomembno, ali je bila v zvezi s kršitvijo izrečena tudi kazen kršitelju. Ker je odločba delovnega inšpektorja izvršljiva takoj, že to zadošča za obstoj pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD. Sicer pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, tožnik pa temu ni ugovarjal, da je omenjena ugotovitvena odločba delovnega inšpektorja tudi pravnomočna. Ker za zavrnitev vpisa v register zadošča že, če delodajalec ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v 164. členu ZUTD (pri čemer se je sodišče strinjalo, da tožnik ni izpolnil pogoja iz prve alinee navedenega člena), za odločitev v zadevi niti ni več relevanten ugovor, da je bil nad tožnikom v letu 2011 uveden postopek prisilne poravnave, zaradi česar bo poravnaval svoje obveznosti v skladu s potrjeno prisilno poravnavo.

Sodišče tudi ne deli mnenja tožnika, da je ZUTD neustaven, ker omejuje podjetju pravico do dela. Pri dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku ne gre zgolj za varovanje pravic tožnika, pač pa na drugi strani tudi varovanje pravic uporabniku storitev tožnika, zagotavljanja pravne države in javnega interesa kot takega. Regulacija pogojev opravljanja takšne dejavnosti zato ni v nasprotju z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Prav tako je dopustno, da zakonodajalec spreminja pravna razmerja, saj mora pravne norme prilagajati družbenim razmeram ter odpravljati prejšnje pomanjkljivosti ter se odzivati na spremembe in slediti razvoju prava. Pri posredovanju dela delavcev gre za zelo občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja (in tudi v praksi prihaja) do zelo velikih kršitev pravic delavcev, zato je bila v konkretnih družbeno gospodarskih razmerah sprememba zakonodaje dopustna. Pri navedeni spremembi ne gre za retroaktivno veljavnost. Eventualno bi lahko šlo za primer tako imenovane neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena pravna stanja. Po mnenju sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje presoje kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem, zato je bila sprememba zakonodaje z vidika 155. člena Ustave RS dopustna.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).