UPRS sodba I U 992/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 25. 10. 2010 zoper registracijo znamke ICEMAX št. Z-201070795. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prijavi znamke za znak ICEMAX za blago in storitve, razvrščene v razrede 11, 30 in 35 Nicejske klasifikacije blaga in storitev (v nadaljevanju NK), iz razlogov po točkah b) in c) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugovarjala tožeča stranka kot imetnica starejše mednarodne znamke št. IR 858022 MaxX za blago iz razreda 30 NK. Upravni organ je ugotovil, da zavrnilni razlogi po navedenih določbah ne obstajajo.

Pri vizualni primerjavi znakov ICEMAX in MaxX upravni organ izhaja iz dejstva, da sta oba znaka besedna, besedilo pa je zapisano v standardnih črkah. Ugotavlja, da v znaku ICEMAX, ki je pisan kot ena beseda, ni mogoče določiti dominantnega dela in znaka deliti ter ločeno obravnavati ICE in MAX in le slednjega primerjati z znakom MaxX. Znaka sta različno dolga, razlikujeta se v začetnih črkah, kar je velika vizualna razlika. V končnih delih se ujemata zgolj v črki X, pri čemer daje znaku MaxX vizualno močan razlikovalni učinek podvojena črka X. Znaka se ujemata le v črkovni zvezi MAX, ki pa v znakih zavzema različni poziciji. Pri pomenski primerjavi upravni organ ugotavlja, da beseda max, ki jo sicer vključujeta oba znaka, nima velike razlikovalne moči. Potrošnik jo bo dojemal kot kratico za besedo maksimum. V besedi ICEMAX predstavlja le del celote. To besedo bo slovenski potrošnik dojemal kot maksimalno ledeno ali maksimalno hladno, pri čemer pa gre za ustvarjanje zgolj ohlapne asociacije. Besedo MaxX bo dojemal kot okrajšavo za maksimalno, kar je še podkrepljeno z dodatno črko X, ki potrošniku pomeni označbo za ekstra. Navedeno je po oceni upravnega organa premalo za pomensko zamenjljivost znakov. Znaka se razlikujeta tudi fonetično. Znak ICEMAX po potrošnik izgovarjal kot „ajs maks“, s poudarkom na prvem zlogu, znak MaxX pa kot „maks iks“ s poudarjenim drugim zlogom. Ker ima zlog maks v obeh besedah različno pozicijo, jima to daje povsem različno zvočno sliko. Upravni organ zaključuje, da sta si znaka vizualno, pomensko in fonetično tako različna, da ne obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko. To velja tudi, če bi bilo z znamkama označeno popolnoma enako ali podobno blago.

Pri primerjavi blaga upravni organ ugotavlja, da gre v razredu 30 NK, kjer je znamka MaxX registrirana za zmrzline, znak ICEMAX pa prijavljen za slaščice, sladoled, kakao, kavo, čaj, kavne nadomestke, pecivo, kruh in kornete, za enako blago (sladoled), podobno blago (slaščice, pecivo, korneti) in komplementarno blago (kakao, kava, čaj, kavni nadomestki). V razredu 35 NK (prijavljene storitve so prodaja na debelo in drobno strojev za izdelavo sladoleda in sladolednih praškov) je komplementarna storitev prodaja sladolednih praškov. Prodaja strojev za sladoled iz tega razreda in blago iz razreda 11 (hladilni aparati, aparati za hlajenje pijač, aparati za zamrzovanje, sladoledni aparati) pa v skladu s kriteriji primerjave ni enako oziroma podobno blagu tožeče stranke.

Upravni organ ugotavlja, da registracije prijavljene znamke tudi ne preprečuje razlog iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, že zato, ker znak ICEMAX ni podoben znaku MaxX in ne obstaja verjetnost, da bi ju potrošnik povezoval ali zamenjeval. V zvezi s tem razlogom vložnik ugovora tudi ni predložil dokazov, da je njegova znamka ugledna in ni dokazal, da bi prijavljena znamka oškodovala ali neupravičeno izkoristila ugled in razlikovalni značaj njegove znamke.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Ugovarja, da je izpodbijana odločba glede enakega in podobnega blaga v razredih 30 in 35 NK nepravilna iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, glede blaga iz razreda 11 NK pa iz razloga po točki c) te določbe. Ob ugotovitvi enakih oziroma podobnih proizvodov je ocena o verjetnosti zmede v javnosti oziroma povezovanja s prejšnjo znamko upravnega organa napačna. Dejstvo je, da se bo blago prodajalo v istih zamrzovalnih skrinjah nakupovalnih centrov in drugih prodajnih mestih. Prvi del izpodbijanega znaka ICE pri označbi sladoleda in zmrzlin pomensko nima nikakršnega razlikovalnega učinka. Ta del je opisen, zadnji del MAX pa je distinktiven. Pomensko podobnost besed MAX in MaxX je ugotovil že upravni organ. Tožeča stranka dodaja, da je tako rekoč celoten znak, ki je predmet prejšnje znamke, sestavljen iz besede max, zato ima ta del precejšen pomen. Ne strinja se z upravnim organom, da potrošnik besede ICEMAX ne bo delil na na dva dela. Prvi del ICE, ki pomeni predpono, ki označuje vrsto izdelka, bo zanemaril, beseda MAX pa ima razlikovalen pomen in se bo potrošnik za razlikovanje med posameznimi izdelki osredotočil na ta del. Ne strinja se tudi, da bo povprečni potrošnik znak MaxX bral kot dve besedi, ampak gre za eno besedo, maks. Tudi pri vizualni primerjavi dodaten X ne daje podlage za zadostno razlikovanje. Distinktivna dela znakov sta torej fonetično, vizualno in pomensko precej podobna, skoraj povsem enaka. Povprečen potrošnik bo zlahka zamenjal proizvoda obeh znakov, če bo bolj pozoren, pa jih bo smatral vsaj za sorodna, torej kot dva proizvoda istega proizvajalca. To je treba upoštevati tudi pri presoji, ali je glede različnih izdelkov izpolnjen pogoj po točki c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke ICEMAX, ki ga je tožeča stranka oprla na točki b) in c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po določbi točke b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Točka c) prepoveduje registracijo znaka, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke.

Po točki b) je razlog za zavrnitev registracije znamke verjetnost zmede, ki jo ustvarja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in predhodne znamke in enakost ali podobnost blaga/storitev. Upravno sodna praksa šteje, da verjetnost zmede obstaja, kadar bi potrošniki lahko verjeli, da predmetni izdelki/storitve izhajajo iz istega podjetja, ali glede na okoliščine primera iz gospodarsko povezanih podjetij. Verjetnost zmede se presoja celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov konkretnega primera kot npr. prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja med znakom in znamko, stopnje podobnosti med znakom in znamko ter blagom in storitvami. Celovita presoja zajema določeno medsebojno odvisnost med upoštevnimi dejavniki, zlasti med podobnostjo znamk in podobnostjo označenih proizvodov/storitev. Presoja verjetnosti zmede zaradi vidne, slišne in pomenske podobnosti primerjajočih znakov mora temeljiti na celostnem vtisu, upoštevajoč razlikovalne in prevladujoče elemente. Upoštevati je treba tudi, da povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih delov.

Stališče tožeče stranke o verjetnosti zmede v primeru soobstoja znamk MaxX in ICEMAX po presoji sodišča izhaja iz njenega zmotnega mnenja, da je v besedi ICEMAX distinktiven del MAX in se zato primerjava (ne)podobnosti znakov opravi med MaxX in MAX. Kot je sodišče navedlo uvodoma, se znaki primerjajo kot celote. To sicer ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljeni znak, prevlada eden ali več njegovih sestavnih delov. To pa je mogoče le, če je posamezen del prevladujoč v tolikšni meri, da sam po sebi vzpostavi podobo znamke, ki se vtisne v spomin relevantnemu potrošniku, in je zato mogoče vse preostale dele znaka zanemariti, ker so nepomembni z vidika celostnega vtisa. Znak ICEMAX tudi po mnenju sodišča take zaznave ne omogoča. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da je sama črkovna zveza ICE za določeno blago (sladoled) opisna. Tudi sami zvezi črk MAX ni mogoče pripisati posebne edinstvenosti. Niti tožeča stranka ne ugovarja mnenju upravnega organa, da gre za okrajšavo za besedo maksimum. Združitev ICE in MAX pa po mnenju sodišča predstavlja neologizem; to ni le skupek obeh črkovnih zvez, temveč nova celota, ki vzbuja vtis drugačnosti, s katerim presega zgolj njuno preprosto združitev. Sodišče se strinja z upravnim organom, da v tej skovanki ni mogoče določiti dominantnega dela in presoje enakosti med znakoma omejiti zgolj na upoštevanje MAX in ta del primerjati z znamko tožeče stranke. Ker črkovna zveza MAX v znaku ICEMAX ni dominantna, dejstvo, da je to skoraj celoten znak predhodne znamke, nima posebnega pomena, kot sicer nasprotno meni tožeča stranka. Sodišče torej pritrjuje upravnemu organu, da je črkovna zveza MAX del enotnega znaka ICEMAX in ni izstopajoča, v primerjavi z znakom MaxX pa je tudi pozicionirana drugače, na koncu znaka. Vizualna primerjava znakov ICEMAX in MaxX, ki jo je opravil upravni organ, tako pokaže, da gre za različno dolga znaka. Različen je tudi njun začetek, kar je pri zaznavanju znakov pomembno, saj začetek pritegne večjo pozornost in se vtisne v spomin bolj kot preostanek znaka. Pritrditi je zato upravnemu organu, da si primerjana znaka vizualno nista podobna, predvsem pa ne zamenljivo podobna.

Iz zgoraj podanega izhodišča o dojemanju znakov kot celot in ne primerjanju zgolj MAX in MaxX sodišče za neutemeljen presoja tožbeni ugovor o pomenski podobnosti znakov. Sprejemljivo in razumljivo je upravni organ znaku ICEMAX pripisal pomen maksimalno ledeno ali maksimalno hladno, znaku MaxX pa okrajšavo za maksimalno. Zato je zaključek o konceptualni nepodobnosti znakov pravilen.

Sodišče s tožečo stranko ne deli mnenja niti o fonetični podobnosti primerjanih znakov. Upravni organ je prepričljivo navedel, da bo povprečni potrošnik znak ICEMAX izgovarjal kot ajs maks, znak MaxX pa kot maks iks, četudi X ni zapisan ločeno, saj ga od preostalega dela znaka loči izstopajoči zapis v veliki črki. Zvočno znaka delujeta različno in tako tudi slušno ne izkazujeta pomembne stopnje podobnosti.

Po presoji sodišča je torej upravni organ dejstva, na katera je oprl svojo odločitev, ugotovil pravilno in popolno.

Sodišče pritrjuje nadaljnjemu sklepanju upravnega organa, da celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na vizualne, fonetične in pomenske lastnosti ne vodi v njuno zamenljivost. Visoka stopnja razlikovalnosti med znakoma zato kljub enakosti ali podobnosti določenega blaga, ki ga varuje znamka tožeče stranke (to v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi upravni organ), zadošča za razlikovanje obeh znamk oziroma za sklepanje, da ne obstaja verjetnost, da bo potrošnik v zmoti o tem, blago/storitve katerega proizvajalca nabavlja. Zato po presoji sodišča tožeča stranka ne more biti uspešna v svojem ugovoru, da registracija znamke ICEMAX za blago iz razredov 30 in 35 NK ni dopustna iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po prej obrazloženem je upravni organ to določbo pravilno uporabil.

Neutemeljeno tožeča stranka tudi vtožuje, da točka c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 preprečuje registracijo znamke ICEMAX za blago iz razreda 11 NK. Namen te določbe je omogočiti imetniku prejšnje ugledne znamke, da oporeka registraciji znamke, ki bi lahko izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njegove znamke. Upravni organ je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnil, da bi za uveljavljanje ugovornega razloga po tej pravni podlagi tožeča stranka morala dokazati ugled svoje znamke ter verjetnost oškodovanja ugleda svoje znamke zaradi registracije znamke ICEMAX oziroma verjetnost izkoriščanja razlikovalnega značaja ali ugleda svoje znamke oziroma verjetnost povezovanja med njo in prijavljenim blagom/storitvami, kar bi oškodovalo njene interese. Iz tožničinega ugovora, s katerim je nasprotovala registraciji, pa izhaja, da niti trdila ni, da bi bila njena znamka ugledna. Ker je pogoj za uporabo določbe c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 obstoj povezljivosti med prijavljeno znamko in prejšnjo znamko, saj so prej navedene kršitve posledica prekomerne podobnosti med primerjanima znamkama – te pa upravni organ med znamkama ICEMAX in MaxX ni ugotovil – mu že zato ni bilo treba preverjati, ali prijava znamke za znak ICEMAX prestane preizkus registrabilnosti po tej določbi.

S katerimi bistvenimi kršitvami pravil postopka naj bi bila obremenjena izpodbijana odločba, tožeča stranka, ki je uveljavljala tudi ta tožbeni razlog, ni navedla. Sodišče pa ob uradnem preizkusu uporabe postopkovnih določb kršitev ni našlo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1) .