VSL sklep II Cp 1418/2013

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 337/99 z dne 17.4.2001 predlagatelju odvzeta poslovna sposobnost se delno vrne.
Predlagatelju N.N.Š. je poslovna sposobnost delno odvzeta. Delna poslovna sposobnost vključuje samostojno razpolaganje s pokojnino in najemnino, v pravnem prometu z nepremičninami pa samostojno nastopanje v obligacijskih razmerjih v zvezi z najemom in prenehanjem najema stanovanja.“

1Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, podan po osebi, ki ji je bila poslovna sposobnost odvzeta.

2Predlagatelj se pritožuje po skrbniku za poseben primer. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se mu vrne delna poslovna sposobnost, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da so po napotilu višjega sodišča raziskana odprta vprašanja, na katerih področjih predlagatelj še potrebuje oporo skrbnika in na katerih področjih je sposoben samostojno delovati. Sklicuje se na mnenje sodne izvedenke, ki je podala mnenje, da je predlagatelj v določeni meri sposoben skrbeti zase brez institucionalnega varstva, sposoben redno jemati zdravila, odločati o načinu in kraju bivanja ter razpolagati z rednimi mesečnimi prejemki, ki so potrebni za preživljanje. Ne soglaša, da odločitev o predlagateljevem bivališču ni stvar tega postopka. Posredno je stvar tega postopka, saj ob odvzeti poslovni sposobnosti predlagatelj nima dejanskih možnosti, da se preseli v svoje stanovanje, niti sredstev za samostojno bivanje. Njegove želje, da bi se s partnerico preselil v svoje stanovanje, nihče ne upošteva. Ne more se preseliti, ker je stanovanje zasedeno z najemniki. Opozarja, da je bila v času odvzema poslovne sposobnosti predlagateljeva bolezen v akutni (kronični) fazi, do sedaj pa se je zdravstveno stanje bistveno izboljšalo. Opozarja, da so zdravstveno stanje ter intelektualne ter voljne sposobnosti predlagatelja izključno stvar stroke in ne pravno vprašanje, zato bi sodišče moralo slediti mnenju izvedenke. Izvedenka je ugotovila, da pri predlagatelju že več let ni akutne simptomatike bolezni in da gre za popolno spremembo zdravstvenega stanja glede na stanje iz leta 2001. V nasprotju s tem je sodišče zaključilo, da je pri predlagatelju še vedno podana duševna motnja z epizodami akutne simptomatike. Sodišče govori o trenutni relativni remisiji bolezni in s tem prihaja samo s sabo v nasprotje. Razen tega je zaključek sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenke. Navaja, da je z dosedanjim rednim jemanjem zdravil na potovanjih in v drugih primerih odsotnosti iz zavoda (bivanje pri partnerki) izkazano, da nevarnosti za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ni. Predlagatelj sprejema zdravljenje in redne kontrole pri psihiatru, ki jih predvideva izvedenka. Izvedenka je izrecno povedala, da je predlagatelj sposoben razumeti pomen zdravljenja in zagotoviti ustrezne ukrepe za zagotovitev zdravljenja. Predlagatelj tudi pomoč CSD, ki jo priporoča izvedenka, sprejema. Opozarja, da sodišče govori o popolni samostojnosti predlagatelja, čeprav v primeru delno odvzete poslovne sposobnosti ne gre za popolno samostojnost; predlagatelj trenutno želi doseči vsaj delno poslovno sposobnost. Sodišče je spregledalo mnenje izvedenke, da življenje v zavodu predlagatelja utesnjuje in da bi izven institucionalnega varstva bolje zaživel in se razvijal. Opozarja na izvedenkino ugotovitev, da je predlagatelj sposoben samostojno razpolagati s svojimi rednimi dohodki in manjšimi vsotami, ki so potrebne za vsakodnevno življenje. Meni, da bi, brez da posega v substanco svojega premoženja, lahko razpolagal s pokojnino (700,00 EUR), obrestmi (330,00 EUR mesečno) in najemnino (500,00 EUR mesečno). Če bi živel v svojem stanovanju, bi mu za solidno preživetje zadoščalo 1.030,00 EUR mesečno, njegovo bivanje v bivalni enoti v Mengšu pa sedaj stane 1.200,00 EUR mesečno. Tečajev, izletov, plavanja in podobnih aktivnosti si sedaj z 250,00 EUR žepnine ne more privoščiti in je drugačno stališče sodišča napačno. Povzema izvedenkino mnenje, da je predlagatelj sposoben oblikovati svojo voljo o tem, kje bo bival in da je zmožen samostojno živeti v svojem stanovanju. Iz zaslišanja partnerke je razvidno, da je sposoben živeti v partnerski zvezi. Opozarja, da zgolj abstraktna nevarnost ne zadošča za poseg v človekove pravice, kakršen neutemeljen odvzem poslovne sposobnosti je. Za nerazumljivo označuje stališče, da naj bi se predlagatelj šele naučil veščin samostojnega življenja. Sprašuje se, kako naj bi se tega priučil, če mu ni vrnjena poslovna sposobnost. Meni, da je cilje, ki jih zasleduje CSD, treba tehtati s posegi v temeljne človekove pravice. Meni, da je dejansko stanje razjasnjeno, le zaključki prvostopenjskega sodišča so napačni, zato predlaga drugostopenjsko odločitev, da se mu vrne poslovna sposobnost v obsegu: da samostojno določa o rednih vsakdanjih poslih, svojem bivališču in skrbi za zdravje; samostojno upravlja s stanovanjem (v njem živi ali ga oddaja); samostojno razpolaga s pokojnino; samostojno razpolaga s 300,00 EUR prihrankov mesečno, za razpolaganje z večjo količino denarja pa potrebuje odobritev skrbnika; za odsvojitev in obremenitev nepremičnin potrebuje odobritev skrbnika; sledi individualno prilagojenemu programu socialne opore, ki ga izdela CSD.

3Pritožba je utemeljena.

4Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke dr. M. T. je prvostopenjsko sodišče ugotovilo:

- da je pri predlagatelju še vedno prisotna duševna bolezen, ki je bila razlog za odvzem poslovne sposobnosti;

- da je bolezen v remisiji; akutna psihotična simptomatika se pri predlagatelju že več let ne manifestira in že več kot 10 let ni bilo potrebno hospitalno zdravljenje;

- da je poslabšanje zdravstvenega stanja mogoče, a gre za bodoče negotovo dejstvo; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja je potrebno aktivno zdravljenje po strokovnih smernicah;

- da predlagatelj redno jemlje predpisana zdravila;

- da ima predlagatelj uvid v svoje duševno zdravstveno stanje in se zaveda nujnosti prejemanja predpisane medikacije;

- da trenutno skrbnik razpolaga s celotnim predlagateljevim premoženjem, predlagatelj pa iz teh sredstev dobi 200,00 EUR žepnine mesečno, ki jo porabi za priboljšek;

- da je predlagatelj sposoben samostojno razpolagati z manjšimi vsotami denarja, za razpolaganje z večjimi zneski pa bi potreboval pomoč, usmeritve in razlago skrbnika; pri večjih odločitvah, povezanih z bivanjem, življenjskimi spremembami, gospodarjenju z nepremičninami potrebuje pomoč skrbnika; tudi sicer predlagatelj potrebuje svojim osebnim značilnosti in osebnim potrebam individualno prilagojeno socialno oporo; v primeru samostojnega življenja na začetku bolj intenzivno socialno pomoč (usmerjanje s strni CSD, redne strukturirane pogovore o aktualnih življenjskih odločitvah, z zapisom ciljev in preverjanjem doseganja ciljev).

5V nasprotju s temi ugotovitvami in mnenjem izvedenke je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predlagateljevo dobro funkcioniranje izključno posledica urejenega institucionalnega okolja, kjer so obveznosti in rutina namenjene vzpostavljanju osebne urejenosti. Ugotovitev, da se akutna psihotična problematika že več let ne manifestira, da ima predlagatelj uvid v svoje duševno stanje in redno jemlje zdravila, ne utemeljuje zaključka, da izven institucionalnega okolja predlagatelj ne bi bil sposoben urejeno funkcionirati. Prvostopenjsko stališče, da zaradi varstva predlagatelja ni mogoče dopustiti izgube skrbnikove kontrole nad predlagateljevim premoženjem, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je z denarjem, potrebnim za vsakodnevno življenje, predlagatelj sposoben razpolagati. Dejstvo, da predlagatelj kaže težnje po povečanju žepnine in da žepnino včasih porabi že pred zaključkom meseca, tega zaključka ne more omajati. Pri popolni oskrbi, kakršno predlagatelj sedaj ima, mu za pokrivanje življenjskih potreb ni treba skrbeti. Glede predlagateljeve negativne nastrojenosti do strokovnih služb pa je izvedenka pojasnila, da je posledica preokupiranosti z omejitvami in nesamostojnostjo. Ugotovila je, da predlagatelj ima uvid v svoje duševno stanje in se torej zaveda, da pri odločitvah, še posebno v začetni fazi, potrebuje socialno oporo.

6Pritožba torej pravilno opozarja na neskladje med ugotovitvami o predlagateljevih sposobnostih skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter zaključkom, da ga je, zaradi varstva njegovih koristi, enako kot do sedaj, nujno omejiti pri razpolaganju z denarjem za vsakodnevne življenjske potrebe. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je predlagatelj že sedaj svoboden v odločitvi glede svojega bivanja in da se v tem postopku o načinu njegovega bivanja ne odloča, spregleda pa, da mu je s popolnim odvzemom poslovne sposobnosti, in posledično popolno omejitvijo razpolaganja s sredstvi, dejansko onemogočeno, da se osamosvoji in zaživi izven institucije, kar je njegova velika želja in cilj. Prvostopenjskemu stališču, da bodo pogoji za (delno) vrnitev poslovne sposobnosti podani šele po izteku pripravljalnega obdobja, ni mogoče slediti, ker sodišče ne pojasni, na kašen način naj bi se predlagatelj veščin samostojnega življenja in razpolaganja s premoženjem priučil. Zaradi odvzete poslovne sposobnosti je predlagatelju razpolaganje s premoženjem (razen z žepnino) onemogočeno; razen teoretično se torej razpolaganja z denarjem ne more učiti. Z odtegnitvijo možnosti razpolaganja z lastnimi denarnimi sredstvi mu je onemogočeno tudi samostojno življenje. Kolikor je v okviru popolnoma omejene poslovne sposobnosti možno, je skrbnik že poskrbel za razmere, ki omogočajo predlagateljevo samostojnost (finančno omogočil potovanje v Pariz, povečal žepnino na 250,00 EUR). Večjo predlagateljevo samostojnost je mogoče doseči zgolj s samostojnim nastopanjem v pravnem prometu oz. zgolj z zmanjšanjem omejitev na tem področju. Samostojnega funkcioniranja se predlagatelj ne more priučiti drugače, kot da v sprejme odgovornost za svojo oskrbo ter za svoje pravice in koristi. Tveganju, ki mu je zaradi vrnitve delne poslovne sposobnosti izpostavljen, se ni mogoče v celoti izogniti. Iz ugotovitev izvedenke je mogoče zaključiti, da je stopnja tveganja, ki ga taka aktivacija prinaša, majhna in ne opravičuje več popolne predlagateljeve izoliranosti od odločanja o njegovih pravicah in obveznostih. Ob dejstvu, da bolezen obvladuje z zdravili in nima niti kognitivnih motenj, niti motenj mišljenja, je mogoče zaključiti, da je predlagatelj v omejenem obsegu sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi. Ker so razlogi, zaradi katerih je bila predlagatelju odvzeta poslovna sposobnost, prenehali, so podani pogoji za (delno) vrnitev poslovne sposobnosti (54. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

7Iz ugotovitev izvedenke sledi, da predlagatelj izkazuje ustrezen uvid v nujnost prejemanja zdravil. Ima že izkušnjo s poslabšanjem zdravstvenega stanja zaradi opustitve zdravil. Zdravila že sedaj prejema v depo obliki in jih sam dozira skladno z navodili zdravnika. Upoštevajoč ugotovitev o predlagateljevi osveščenosti glede zdravstvenega stanja in odgovornega odnosa do zdravljenja z zdravili nevarnosti poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi opustitve zdravljenja ni. Ker je predlagatelj že daljše obdobje v institucionalnem varstvu, bo pri socialni aktivaciji potreboval pomoč. Ker ima uvid v svoje stanje, je pričakovati, da bo socialno pomoč poiskal na istem mestu, kot mu je že sedaj na razpolago. Vrnitev zgolj delne poslovne sposobnosti je tisti varnostni mehanizem, ki zagotavlja varstvo pred usodnostjo predlagateljevih samostojnih odločitev. Izvedenkine ugotovitve, ki jih sprejema tudi sodišče prve stopnje, utemeljujejo zaključek, da je predlagatelj sposoben sam sprejeti odločitev: – glede svojega bivanja; – glede razpolaganja z denarjem, potrebnim za pokrivanje vsakodnevnih življenjskih stroškov.

8Pokojnina se izplačuje tekoče mesečno in redno, kar pomeni, da zagotavlja stalen vir za pokrivanje življenjskih stroškov. Gre za mesečni dohodek v višini približno 700,00 EUR, kar ne presega denarnega zneska, potrebnega za pokrivanje mesečnih življenjskih stroškov (stroški bivanja, hrana, obleka, obutev, rekreacija in priboljški). Mogoče je torej zaključiti, da je pokojnina manjša vsota denarja, potrebna za vsakodnevno življenje, zato je predlagatelj s tem rednim dohodkom sposoben razpolagati tako, da bodo njegove pravice in koristi varovane.

9Predlagateljev reden dohodek je tudi najemnina za stanovanje, ki ga oddaja v najem. Ugotovljeno je, da gre za cca 400,00 EUR mesečno. Skupaj s pokojnino ta znesek ne presega vsote denarja, ki je potrebna za vsakodnevno življenje – s tako vsoto je predlagatelj po ugotovitvah izvedenke sposoben razpolagati.

10Obstajajo pa razlogi, da je pri trošenju svojih prihrankov predlagatelj še vedno omejen. Prostega razpolaganja s prihranki, ki znašajo okrog 80.000,00 EUR, predlagatelju zaradi varstva njegovih koristi ni mogoče omogočiti. Po ugotovitvah izvedenke z zneski, ki presegajo denarne zneske, potrebne za pokrivanje življenjskih stroškov, predlagatelj ni sposoben upravljati brez nevarnosti, da si škoduje, zato njegova korist terja, da je pri razpolaganju z njimi omejen. Predlagateljev interes je, da prihranke troši postopoma in racionalno, da mu bo vsaj del teh sredstev ostal za zagotovitev varnosti v primeru bolezni, starosti in onemoglosti. Bolezen in posledično odsotnost pridobitnih sposobnosti, delno pa tudi že starost (53 let), narekujejo racionalno trošenje prihrankov. Ker ni ugotovljeno, da bi te omejitve pri razpolaganju s prihranki sam upošteval, je pri razpolaganju s prihranki še vedno, tudi ob delni vrnitvi poslovne sposobnosti, omejen. Pri odločanju o porabi prihrankov bo predlagatelj moral sodelovati s skrbnikom in s prihranki razpolagati v obsegu, kot jih bo potreboval za življenje. Med posli, ki jih predlagatelj lahko samostojno opravlja, zato razpolaganje s prihranki ni navedeno.

11Predlagateljeve sposobnosti tudi niso take, da bi – brez škode za svoje pravice in koristi – mogel samostojno razpolagati z nepremičninami; jih odsvojiti ali obremeniti. To omejitev predlagatelj sprejema in vzrokov za obstoj te omejitve ni treba posebej pojasnjevati. Ker pa predlagateljeve sposobnosti omogočajo razpolaganje z najemnino, ni razlogov, da se mu odreče sposobnost, da za njegovo stanovanje sklenjeno najemno pogodbo odpove ali sklene novo najemno pogodbo pod drugačnimi pogoji; predlagatelj kot eno od možnosti navaja bivanje v lastnem stanovanju. Ugotovitev o tej sposobnosti je izvedenka podala z mnenjem, da je predlagatelj sposoben samostojnega bivanja. Samostojno bivanje vključuje tudi plačevanje stroškov, oskrbo stanovanja in zagotovitev stanovanja, zato ni razlogov za predlagateljevo omejevanje pri sklepanju in odpovedovanju pravnih poslov v zvezi z oddajanjem lastnega stanovanja, niti pri sklepanju pravnih poslov zaradi najema drugega stanovanja.

12Zaradi omejene poslovne sposobnosti je predlagateljev položaj tak kot položaj mladoletnika z dopolnjenim 15. letom (2. odstavek 208. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), kar pomeni, da je za veljavnost njegovih pravnih poslov potrebno soglasje skrbnika (203. čl. ZZZDR). Samostojno pa lahko nastopa v pravnem prometu v zvezi z najemom in prenehanjem najema stanovanja ter pri razpolaganju s pokojnino in najemnino. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. odstavku 365.čl. ZPP v zvezi s 358. čl. ZPP ter 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku.