VSL sklep II Cp 1897/2013

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Š. P. odpustilo z oddelka pod posebnim nadzorom.

2Zoper sklep se pritožujeta starša pridržane osebe. Sodišču očitata, da je odločilo mimo mnenja sodnega izvedenca. Navajata tudi, da je sodišče kršilo strokovno ugotovljeno dejansko stanje ter določila procesnih določb, saj ni vabilo na narok najbližjih oseb. Priporočilo sodišča, naj pridržana oseba bolezen vzame resno, je izven realnega konteksta. Taka obravnava duševno bolne osebe pa je v posmeh stroki. Pridržanka opravlja pomembno funkcijo v svoji službi. V dosedanjem poteku bolezni je razvidno, da ni bila sposobna opravljati dela, bila je več kot dva meseca v bolniškem staležu. Z odklanjanjem zdravljenja je izpolnjen kriterij škodovanja svojemu zdravju, posledično pa tudi povzročanja premoženjske škode. Stroki in svojcem je jasno, da pridržanka zaradi bolezni ni sposobna obvladovati svojega zdravja, sodišče pa tega ni ugotovilo, kar pa niti ni za pričakovati, saj sodi tovrstno ugotavljanje v strokovno področje psihiatrije.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sklepa tudi ustrezno pojasnilo.

5Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, če so kumulativno izpolnjeni pogoji v 2. in 3. alineji in vsaj eden od pogojev, ki so našteti v 1. alineji 39. člena Zakona o duševnem zdravju (1). Zdravljenje je torej dopustno:

- če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje;

- če navedenih vzrokov in ogroženja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6Na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Ni sporno, da gre pri osebi za duševno motnjo, vendar ta sama po sebi še ne pomeni zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih, da bi huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih, niti, da bi povzročala hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pritožbeni očitek, da oseba z odklanjanjem zdravljenja škoduje svojemu zdravju in dolgoročno povzroča tudi premoženjsko škodo, saj naj bi obstajala verjetnost izgube delovnega mesta, prvostopenjskih ugotovitev ne more izpodbiti.

7Poleg obstoja duševne bolezni mora biti vedno izkazana tudi „resna nevarnost“, ki jo bolni predstavlja sebi ali drugim. Pravni standard resna nevarnost je odprt in konkretnim primerom prilagodljiv standard. Za izpolnitev pogoja zdravljenja osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve je potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanj ali za okolico. Ugotovljene morajo biti konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo obstoja konkretnih dejanj, ki predstavljajo nevarnost za osebo in za okolico. Tudi pritožbena navedba o tem, da je oseba že več kot dva meseca v bolniškem staležu, z odklanjanjem zdravljenja pa posredno dolgoročno povzroča premoženjsko škodo (obstaja verjetnost izgube delovnega mesta) ne izpolnjuje kriterija povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo mimo mnenja sodnega izvedenca, ki je predlagal zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo enega meseca. Šele po ugotovitvi konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati na nevarno ogrožanje varovanih dobrin je podana podlaga za izbiro ukrepa, s katerim je mogoče odvrniti nevarnost, ki jo bolnik predstavlja zase ali za okolico. Prvostopenjsko sodišče teh konkretnih okoliščin sicer ni ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča strinja, vendar ambulantno zdravljenje in zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo enega meseca (o čemer govori izvedenec v izvidu in mnenju na list. št. 6) nista edina ukrepa za preprečitev ogrožanja.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče kršilo določila postopka, saj ni vabilo na narok najbližje osebe. Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo pridržano osebo v prisotnosti odvetnika in izvedenca. To je v skladu z določilom 62. člena ZDZdr, ki sodišču nalaga, da v enem dnevu po izdaji sklepa o uvedbi postopka obišče osebo in jo v prisotnosti odvetnika, izvedenca in zastopnika zasliši. Zakon ob zaslišanju pridržane osebe ne nalaga tudi prisotnosti najbližje osebe, zato v pritožbi uveljavljana kršitev ni podana.

10Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (2) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (3)).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr

(2) Ur. l. RS št 26/1999 in naslednji

(3) Ur. l. SRS št. 30/86 in naslednji, v nadaljevanju ZNP