VSL sodba II Cp 988/2013

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožnikom (V. Š. in dedičem po pok. A. Š.) prisodilo 11.253,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2007 dalje. Zahtevek glede presežnih 3.294,64 EUR s pripadajočimi obrestmi, pa je sodišče zavrnilo. V točkah od III. do VII. izreka je odločilo o stroških postopka tako še obstoječih tožnikov, kot tudi prvotnih tožnikov, ki pa v postopku glede glavne stvari ne sodelujejo več.

2.Proti takšni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, če pa to ne, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se v zvezi z zahtevkom glede obresti od avansa kupnine, sklicuje na določbo 91. člena ZVKSES(1). Zastopa tezo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb ZVPot(2).

3.Glede zahtevka v zvezi z manjšo površino stanovanja od v pogodbi navedenega vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Nasprotuje sami meritvi izvedenca, ki je izmeril, da je površina za 2,18% manjša od površine, ki je bila predmet pogodbe oziroma skice.

4.Glede zahtevka v zvezi z odsotnostjo zunanjih senčil trdi, da je sodišče nekritično sledilo ugotovitvi izvedenca. Moti ga okrogla številka 2.000,00 EUR, manjko argumentov, kako je izvedenec to te številke prišel. Poleg tega pa poudarja, da je na podlagi prejšnje sodbe že plačala 576,55 EUR iz tega naslova in po njenem mnenju tožeča stranka ne more biti iz istega naslova doplačila upravičena dvakrat.

5.Glede stroškov zvočne in toplotne izolacije pa vztraja pri stališčih, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Sklicuje se na prekluzijo, oporeka aktivno legitimacijo tožeče stranke. Govori tudi o pasivni legitimaciji (legitimiran naj bi bil upravnik) ter znova trdi, da so bila pridobljena vsa ustrezna dovoljenja.

6.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, predlagala je zavrnitev pritožbe.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Glede obresti od avansa kupnine:

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cp 3752/2011 obrazložilo, zakaj določbe ZVKSES ne izključujejo uporabe 41. člena ZVPot. Teh razlogov na tem mestu pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Tožena stranka je bila namreč z njimi seznanjena, ko je prejela prej navedeno odločbo, ta pa se nahaja tudi v spisu na list. št. 341-351.

Takšno razlago pa je navsezadnje sprejelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vsi ti razlogi torej že odgovarjajo na drugačno pritožbeno stališče.

Pritožbena teza, da vsebina 91. člena ZVKSES ne omogoča nobenega razlogovanja, je pravno nerazumna. Sleherno zakonsko besedilo je namreč objekt razlage in razlogovanja z ustreznimi metodami razlage. Pravni red je celota. K temu, da je tako, pripomore tudi razlagalno pravilo lex specialis derogat legi generali, na katerega se smiselno sklicuje pritožba. Vendar to načelo ne pomeni, da je uporaba posameznega zakona na določenem področju a priori izključena. To razlagalno načelo zgolj rešuje kolizijo dveh nasprotujočih si pravnih pravil. Pritožbene navedbe segajo onkraj tako zamejenega smotra citiranega razlagalnega pravila.

9.Glede zahtevka v zvezi z manjšo površino stanovanja od tiste, ki je navedena v pogodbi:

Vse, kar trdi pritožba, je bilo že predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje. Odgovor na pritožbene navedbe tako vsebujejo razlogi izpodbijane sodbe na 9. in 10. strani obrazložitve. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jim nima kaj dodati.

10.Glede zahtevka v zvezi z odsotnostjo zunanjih senčil:

Tudi tu je pritožba bolj ali manj pavšalna. Gre za nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, ki pa ni resno argumentirano. Edini konkretizirani očitek namreč je, da je tožena stranka tožeči iz tega naslova že plačala 576,55 EUR ter da iz tega naslova tožeča stranka do plačila ne more biti upravičena dvakrat. Ker pa se to ne bo zgodilo, saj je sodišče navedeno plačilo upoštevalo, je ta pritožbena navedba neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa nima nikakršnih razlogov, zaradi katerih bi podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede višine tega zahtevka. Tega tudi očitek o zaokroženem znesku ne omaje. Glede na konkretne okoliščine ugotavljane višine terjatve je zaokrožitev gnoseološko zdravorazumska, torej v skladu z naravo spoznanja v pravdnem postopku.

11.Glede stroškov zvočne in toplotne izolacije:

V odgovor na pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, ki se nahajajo na 12. in 13. strani le-te.

12.Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

Noben iz uveljavljanih pritožbenih razlogov torej ni podan. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in tako v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba je bolj ali manj pavšalna, zato podrobnejšega odgovora pritožbeno sodišče pritožniku ne more dati. Pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, procesne kršitve niso podane. Ob neutemeljeni pritožbi niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13.O stroških pritožbenega postopka:

Tožena stranka je s pritožbo propadla, zato ji tudi povrnitev pritožbenih stroškov ne pripada (154. člen ZPP). Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Ker je tako, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni ter ji jih sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o varstvu kupcev stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 18/2004)

(2) Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/1998 in nadaljnji)