VSRS Sklep I Kr 38070/2017

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

1Okrajni državni tožilec je 25. 8. 2017 zoper obdolženega M. L. pri Okrožnem sodišču v Celju vložil obtožnico, ker naj bi obdolženec zoper višjega kriminalističnega inšpektorja specialista A. A. s Policijske uprave v Celju storil kazniva dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Obdolženi v vlogi z dne 27. 11. 2017 zahteva izločitev vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Predlog utemeljuje z navedbo, da je treba zaradi povezanosti oškodovanca, državnega tožilca ter vseh sodnikov na Okrožnem in Višjem sodišču v Celju, pristojnost v tej zadevi prenesti na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Celju. Navedene osebe naj bi se že vnaprej dogovorile, da obdolženca obsodijo.

2Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Lažja izvedba postopka pomeni procesno ekonomičnost, ki temelji na predvidevanju, da bo delegirano sodišče potrebna procesna dejanja opravilo hitreje, z manjšimi stroški ter manjšo izgubo časa za procesne udeležence kot pa pristojno sodišče.¹ ZKP dovoljuje prenos pristojnosti tudi iz drugih tehtnih razlogov, pri čemer vsebine le-teh podrobneje ne določa in prepušča sodišču, da v posameznem primeru odloči, ali so ti tehtni razlogi podani. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

3Predlagatelj svojih dvomov v nepristranskost vseh sodnikov Okrožnega in Višjega sodišča v Celju, ni z ničimer izkazal in zato z njimi ne more uspeti. V predlogu za prenos pristojnosti bi moral izkazati obstoj konkretnih okoliščin, ki so po svoji vsebini zmožne vplivati na nepristranskost sojenja in ta vpliv v konkretni zadevi utemeljiti, ne pa le na splošno trditi, da so vsi sodniki, državni tožilci in oškodovanec v tej zadevi povezani in da so se že vnaprej dogovorili, da ga obsodijo. Povedano velja tudi za zatrjevanje videza pristranskosti sodnikov Višjega sodišča v Celju, pri čemer je glede na fazo postopka možnost, da bodo slednji v zadevi odločali, zgolj hipotetična. Zato je Vrhovno sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.

¹ Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 83.