VSRS Sodba I Ips 44834/2010-65

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil G. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. člena tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po tretjem in prvem odstavku 256. člena določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ne gre pritrditi navedbi zahteve, da so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom, saj iz obrazložitve vloge izhaja, da se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja tudi iz zagovornikovih trditev, da bi moralo sodišče po načelu in dubio pro reo obsojenca obtožbe oprostiti. Zahteva nadalje zatrjuje tudi, da je v postopku prišlo do kršitev jamstev po določilih 29. člena Ustave RS, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev načel zakonitosti in domneve nedolžnosti, vendar teh navedb ne konkretizira dovolj tako, da bi jih bilo možno preizkusiti.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti izključno iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če je podana vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Ne glede na navedeno drugi odstavek 420. člena vsebuje še izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6Z navedbami, da bi sodišče moralo ugotoviti obstoj očitanega kaznivega dejanja zunaj razumnega dvoma, da objektivni elementi kaznivega dejanja niso dokazani, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, pri čemer opozarja, da je priča M. Š. v bistvenih okoliščinah, pomembnih za presojo očitkov obsojencu, v celoti smiselno in skladno potrdil njegov zagovor ipd., zagovornik uveljavlja ta razlog, torej razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

7Tudi dejstvo, da je na podlagi istih dokazov in ob ponovni preučitvi vseh okoliščin bil obsojenec v novem sojenju spoznan za krivega, čeprav je bil prvotno oproščen očitkov po obtožbi, na zakonitost sodbe nima nikakršnega vpliva. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je namreč pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje temu sodišču. Ravnalo je skladno s prvim odstavkom 392. člena ZKP ker je menilo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, oziroma je podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. To je zatem ponovno izvedlo vse potrebne dokaze ter izdalo obsodilno sodbo, za katero je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je vsebinsko prepričljiva in logična, zaradi česar je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Nestrinjanje s tako odločitvijo oziroma dokazno oceno v izpodbijanih sodbah pa prav tako kot v prejšnjih primerih pomeni izključno vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva po izrecni prepovedi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vlagati, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.