UPRS sodba II U 461/2012

Tožbi se ugodi. Sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1969/2012 z dne 25. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II K 38793/2010. Iz obrazložitve izhaja, da je Organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je bil zoper tožnico dne 26. 10. 2010 vložen obtožni predlog ODT v Mariboru št. I KT 0/400/10-6 AR z dne 19. 10. 2010 zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika. Nadalje organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da v skladu z določilom 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Pravica obdolženca je, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, pri čemer je v konkretnem primeru ta pravica fakultativna, kar pomeni, da je potrebno pri postavitvi zagovornika prosilca po določilih ZKP upoštevati interes pravičnosti, na ta koncept pa se opira tudi 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri odločanju o postavitvi zagovornika po ZKP je namreč treba gledati na osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo zagovornika. Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti, iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka pa sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja.

Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je zoper tožnico v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se kaznuje z zaporom do dveh let in na tej podlagi zaključuje, da bi bila v skladu z določilom 24. člena ZBPP v zvezi z določili ZKP dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči glede na stanje v kazenskem spisu ter vse okoliščine obravnavane zadeve, torej v neskladju z namenom, kot ga zasleduje ZBPP, saj ta v 24. členu določa, da se šteje zadeva za očitno nerazumno, če sta pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Organ za brezplačno pravno pomoč na osnovi zgoraj navedenega ugotavlja, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je tožničino prošnjo zavrnil.

Tožnica v vloženi tožbi zatrjuje, da objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjuje. Tožnici v konkretni kazenski zadevi grozi večletni zapor in je zaradi tega strokovna pomoč nujna. Tožnica se zagovarja kot nedolžna, vendar pa se kot pravni laik v zahtevni kazenski zadevi ni sposobna zagovarjati brez strokovne pomoči zagovornika. Zaradi neodobrene pravne pomoči utegne nastati tožnici nepopravljiva škoda. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti, posledica česar je, da mora v tem postopku tožilec obdolžencu dokazati krivdo, sodišče pa mora v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo pa je ta pravica fakultativna ali obligatorna. Kadar obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne opredeljuje, upoštevati pa je treba osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, kar pomeni, da sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog stranke, temveč tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tožeči stranki se očita kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen dveh let in torej teža kaznivega dejanja ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni opravičevala postavitev zagovornika (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 1780/2011). Iz obtožnice je razvidno, da ne bo šlo za obravnavanje dejansko in pravno zapletenih vprašanj, podane pa tudi niso druge okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožeča stranka pomoč strokovne obrambe. Tožeča stranka le pavšalno navaja, da je pravni laik.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II K 38793/2010 zaradi neizpolnjevanja objektivnih zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči in jih določa 13. člen ZBPP. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

V predmetni zadevi tožnica prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči za obrambo z zagovornikom v kazenskem postopku, v katerem je bil zoper njo vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu Kazenskega zakonika. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika (prvi odstavek 12. člena ZKP). Člen 70 ZKP določa primere, v katerih obdolženec mora imeti zagovornika. V teh primerih gre torej za obvezno obrambo, in predsednik sodišča obdolžencu zagovornika postavi po uradni dolžnosti, če si ga ne postavi sam. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. V primeru, ko ne gre za obvezno obrambo, pa lahko obdolženec, katerega premoženjsko stanje ni takšno, da bi si lahko brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine omogočil pravno pomoč, zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu z določili ZBPP. Ta določa takoimenovane objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči v 24. členu.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodna praksa je v primerih, ko gre za odobritev brezplačne pravne pomoči obdolžencu v kazenski zadevi postavila kriterije, ki jih je treba v tem primeru pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati. Pri tem je izhajala iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Organ za brezplačno pravno pomoči se v svoji odločbi na te kriterije, po katerih je treba pri odločanju upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo, sicer sklicuje, nato pa zaključuje, da je zoper prosilko v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se kaznuje z zaporom do dveh let in bi bila glede na to dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči. Z vsemi ostalimi okoliščinami, za katere organ za brezplačno pravno pomoč sicer navaja, da jih je treba pri odločitvi upoštevati, pa se v konkretni zadevi ni ukvarjal. Organ za brezplačno pravno pomoč tako ni ravnal v skladu s sodno prakso, na katero se sam sklicuje in ni upošteval vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve. Pri odločitvi je upošteval le, da gre za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora do dveh let in na osnovi tega napravil zaključek, da gre za lažje kaznivo dejanje, iz izpodbijane odločitve pa ne izhaja, kako je organ za brezplačno pravno pomoč pri svoji odločitvi upošteval osebnost tožnice, saj ni navedel nobenih okoliščin, ki bi bile povezane s tožničino osebnostjo. V izpodbijani odločbi se sicer sklicuje na stanje v kazenskem spisu, tudi tega pa v odločbi ne obrazloži. Tako so tudi glede zahtevnosti zadeve z dejanskega in pravnega vidika ostala dejstva nerazjasnjena, saj tega vprašanja ni mogoče enačiti s težo kaznivega dejanja oziroma zagroženo kaznijo zanj.

V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 1780/2011 pa sodišče pojasnjuje, da je potrebno v vsaki zadevi posebej ugotoviti, ali so podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč mora v vsaki zadevi posebej skrbno pretehtati okoliščine oziroma dejstva o zadevi, ki so nato podlaga za odločitev, ali so pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjeni. Kot je razvidno iz sodbe št. I U 1780/2011, je v tej zadevi organ za brezplačno pravno pomoč ugotavljal stanje kazenskega postopka, dokazne predloge in druge okoliščine zadeve in le te tudi povzel v svoji obrazložitvi in na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja prišel do zaključka, da ni pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči. Takšno odločitev je potrdilo tudi upravno sodišče. V obravnavani zadevi sodišče pri odločitvi izhaja iz iste materialno pravne podlage kot v zadevi I U 1780/2011, vendar ocenjuje, da dejansko stanje v tej zadevi ni v zadostni meri razjasnjeno.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.