VSL sodba I Cpg 861/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 7.502,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2009 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 800,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na določbah 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - prvi in drugi odstavek 86. člena), po katerih ima Zavod od delodajalca pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz malomarnosti povzročil delavec.

6Dokazno breme, da je delavec tožene stranke S. Ž. pri opravljanju z viličarjem ravnal malomarno (ali naklepno), je bilo na tožeči stranki, ki pa slednjega, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, ni zmogla. Tožeča stranka je trdila, da je "pri izvajanju podobnih del potrebno zagotoviti z znanjem in izkušnjami pridobljene ukrepe za povečanje varnosti pri delu, dela, ki so nevarna, pa naj opravlja oseba, ki je izkušena za opravljanje takšnega dela, pri čemer mora delodajalec nadzorovati svoje zaposlene in pravočasno ukrepati". Iz navedenega naj bi izhajalo, da je bilo delo konkretnega delavca malomarno.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je delavec izpit za viličarista imel. Tožeča stranka nasprotnega ni dokazala oziroma nasprotnega ni niti zatrjevala. To je izpovedala šele priča V. P.. Izvedeni dokazi pa ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev. Trditve tožeče stranke v tej smeri pa so vse prepavšalne.

7Nadalje je tožeča stranka delavcu očitala malomarno ravnanje, ker pri dvigu drogov ni upošteval težišča drogov in jih je dvignil preveč sunkovito, zato se je porušilo ravnotežje. Tudi glede tega vprašanje je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da takšno ravnanje delavca ne izhaja niti iz zapisnika o poškodbi niti iz raziskave nesreče (A6).

8Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo za dokaz obeh zgoraj navedenih odločilnih dejstev po uradni dolžnosti postaviti izvedenca.

Za izvedbo dokaza z izvedencem velja strogo razpravno načelo. Zato bi tožeča stranka morala sama predlagati postavitev izvedenca in pri tem določno navesti, katera dejstva naj ugotavlja. Ker dokaza z izvedencem ni predlagala, njeni očitki v tej smeri niso utemeljeni.

Tožeča stranka pa tudi ni trdila, da je bil način nalaganja materiala, kakršnega se je poslužil Ž. prepovedan. Takšna je bila le izpovedba V., drugačna pa Ž.. Kljub temu se je prvostopenjsko sodišče do tega opredelilo in pravilno zaključilo, da bi le izvedenec lahko ocenil, ali je Ž. uporabil pravilen način nalaganja na viličarja.

9Pritožnik pa ima prav, ko pravi, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo zmotno stališče, da je odgovornost delodajalca po drugem odstavku 86. člena ZZVZZ podana samo, če delavec povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Navedena določba namreč določa odgovornost delodajalca, če delavec ravna namenoma ali iz malomarnosti (in ne hude malomarnosti). Kljub temu je prvostopenjsko sodišče (pravilno) ugotovilo, da ravnanje delavca ni bilo malomarno.

Delavcu je mogoče očitati malomarnost, če ne ravna s takšno stopnjo skrbnosti, kot se pričakuje od posebno skrbnega viličarista. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je Ž. S., ki je pri upravljanju z viličarjem poškodoval sodelavca V. P., ravnal rutinsko. Delo viličarista je namreč opravljal že 27 let, vedel je, da je oškodovanec prisoten. Prav tako je vedel, da so drogi ukrivljeni, kar lahko privede do nihanja, pa kljub temu drogov ni mogel dvigniti drugače. Zato je šlo pri obravnavani zadevi zgolj za nesrečen splet okoliščin.

10Prvostopenjsko sodišče je nato na podlagi takšnih ugotovitev, ob ugotovitvi, da niti iz zapisnika o poškodbi niti iz raziskave nesreče ne izhaja, da je bilo ravnanje delavca malomarno (ali naklepno), ter da navedenega ne potrjujejo niti ostali izvedeni dokazi, pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zgolj dejstvo, da delavec ni videl, da je V. poškodoval, pa samo po sebi še ne dokazuje, da je ravnal malomarno, kot to zmotno meni pritožnik.

11Ob povedanem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Niti ni podan nobeden od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).