UPRS sodba I U 1000/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog, naj se za nično izreče inšpekcijska odločba št. 357-170/02-ŽJ z dne 4. 11. 2002. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici z navedeno pravnomočno inšpekcijsko odločbo naloženo, naj v roku 90 dni od njenega prejema odstrani leseni pritlični objekt z zemljišča parc. št. 843/2 k.o. … in vzpostavi prejšnje stanje. Toženka pojasnjuje, da je tožnica pred gradnjo novega objekta, na katerega se nanaša inšpekcijska odločba, v celoti odstranila stari objekt. Ker je odločba o priglasitvi del, na podlagi katerega je bil zgrajen odstranjeni objekt, s tem postala brezpredmetna, se niti naložena vzpostavitev prejšnjega stanja ne nanaša na objekt iz odločbe o dovolitvi priglašenih del, ampak na vzpostavitev stanja pred pričetkom gradnje novega objekta. Njegova odstranitev in vzpostavitev stanja brez tega objekta pa je vsekakor mogoča, zato ni podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji je bila 15. 10. 1999 izdana odločba o priglasitvi vzdrževalnih del na starem objektu, stoječem na zemljišču parc. št. 843/2 k.o. …. Pri izvajanju teh del je bilo treba iz varnostnih razlogov začasno odstraniti stari objekt in postaviti nekatere nosilne dele objekta na novo. Ne glede na navedeno ji je toženka z inšpekcijsko odločbo z dne 4. 11. 2002 naložila odstranitev lesenega pritličnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, kar pa je po njenem mnenju neizvršljivo. Ker sporni objekt ni nov, ampak obnovljen, meni, da ga ni mogoče odstraniti, saj je nesporno, da je na istem mestu že prej stal objekt z enakimi gabariti. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča niti zaradi dotrajanosti in uničenja nekaterih gradbenih elementov starega objekta. Ker je na zemljišču že prej stal objekt z enakimi gabariti in celo z nekaterimi enakimi gradbenimi elementi, ni mogoče celega objekta šteti za nedovoljeno gradnjo in odrediti njegovo odstranitev. Meni, da je njen predlog za ugotovitev ničnosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP utemeljen tudi zaradi spremembe namenske rabe zemljišča, ki je z OPN Dolenjske Toplice opredeljeno kot stavbno zemljišče. Poleg tega je inšpekcijska odločba objektivno neizvršljiva, ker njen izrek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, ni dovolj določen in tako ni jasno, na katero „prejšnje stanje“ se nanaša. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in ugodi njenemu predlogu za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe z dne 4. 11. 2002, podrejeno, naj zadevo po odpravi upravnih aktov vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve inšpekcijske odločbe z dne 4. 11. 2002, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da je bila tožnici z njo naložena odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja na podlagi 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ta je določal, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške. Ugotovljeno je tudi bilo, da je šlo za gradnjo novega objekta.

Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V pravnem pogledu bodo ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Dejanske ovire za izvršitev odločbe pa bodo podane v primeru, ko izreka objektivno, torej ne le iz razlogov, ki so v zavezančevi osebni sferi, ne bo mogoče izvršiti. Ker po mnenju sodišča okoliščine, ki jih je tožnica navedla v predlogu za izrek ničnosti in jih navaja tudi v tožbi, niso okoliščine, ki bi dajale podlago za navedeno sklepanje, se sodišče v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi sta upravna organa obrazložila neutemeljenost tožničine zahteve za izrek ničnosti omenjene inšpekcijske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Na navedeno ne more vplivati tožbeno stališče o tem, da v obravnavanem primeru ni šlo za novogradnjo ampak za obnovo objekta. Gre za ugovor, s katerimi tožnica izpodbija inšpekcijske ukrepe, izrečene s pravnomočno odločbo z dne 4. 11. 2002, in s tem zakonitost te odločbe. Od presoje, ali je šlo za obnovo ali novogradnjo, je bila namreč odvisna ugotovitev, ali gre v obravnavanem primeru za gradnjo, za katero bi morala tožnica pridobiti lokacijsko dovoljenje, oz. ali je šlo za posege, opravljene v okviru odločbe o priglasitvi vzdrževalnih del z dne 15. 10. 1999. Ker teh ugovorov v postopku za ugotavljanje ničnosti ni dopustno uveljavljati, je na tej podlagi zatrjevana neizvršljivost odločbe neutemeljena.

Tožnica tudi s trditvijo, da objekta ni mogoče v celoti šteti za nedovoljeno gradnjo, izpodbija zakonitost izdane inšpekcijske odločbe, ne more pa biti to razlog za njeno ničnost. Sodišče zato le dodaja, da gradnja objekta, čeprav v istih gabaritih, kot jih je imel stari objekt, in z uporabo nekaterih njegovih gradbenih elementov, ne pomeni obnove kljub tožničinemu sklicevanju na „začasno odstranitev“ dotrajanega starega objekta. V tožbi namreč priznava, da je na novo postavila nosilne dele objekta, kar pomeni gradnjo novih konstrukcijskih delov ne pa zgolj obnove obstoječih.

V objektivnem pogledu tako ni nobene ovire (oz. jih tožnica ne navaja), ki bi preprečevala porušenje obstoječega, nelegalno zgrajenega objekta na zemljišču parc. št. 843/2 k.o. … in vzpostavitev prejšnjega stanja, ki v primeru nelegalno zgrajenih objektov pomeni stanje pred gradnjo nelegalnega objekta. To pa ni stanje, na katerega se je nanašala odločba o priglasitvi vzdrževalnih del z dne 15. 10. 1999, kot to zmotno meni tožnica, ampak stanje brez nelegalno zgrajenega objekta in v zvezi s čimer ima drugostopenjska odločba izčrpne razloge. Sodišče se zato ne strinja niti s tožbenim stališčem, da izrek inšpekcijske odločbe ni dovolj določen, ker da ni jasno, na katero prejšnje stanje se nanaša. Glede na to, da je bila inšpekcijska odločba izdana zaradi nelegalne gradnje objekta, je njen namen v vzpostavitvi zakonitega stanja, to je v odstranitvi spornega objekta, zato je tudi prejšnje stanje zemljišča tako, da na njem ni nelegalno zgrajenega objekta.

Neutemeljena je tudi tožničina trditev, da je njen predlog za izrek ničnosti dodatno utemeljen zaradi spremembe namenske rabe zemljišča. Ta okoliščina z ničnostjo nima nikakršne zveze.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.