UPRS sodba I U 749/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku kot upravljavcu odlagališča za nenevarne odpadke … naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe prenehati z odlaganjem mešanih komunalnih odpadkov na zemljišču parc. št. 512/4 k.o. …, ki meji na obstoječe odlagališče nenevarnih odpadkov … (1. alineja prve točke izreka) ter da mora v roku 60 dni od dneva vročitve te odločbe odstraniti mešane komunalne odpadke, ki so bili odloženi na navedenem zemljišču in z njimi ravnati v skladu s predpisi (2. alineja prve točke izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se od aprila leta 2010 dalje mešane komunalne odpadke odlaga tudi na novo urejeno in tesnjeno odlagalno polje na zemljišču parc. št. 512/4 k.o. …, za katerega niso bila pridobljena s predpisi določena soglasja in dovoljenja (okoljevarstveno soglasje, okoljevarstveno dovoljenje, gradbeno dovoljenje), kar je v nasprotju z 20. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališču (Uradni list RS, št. 32/06 do 53/09, v nadaljevanju Uredba). Izpodbijana ukrepa temeljita na prvem odstavku 157. člena ZVO-1.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo in v razlogih navedel, da je prvostopenjski upravni organ po ugotovitvi, da so komunalni odpadki nelegalno odloženi na navedenem zemljišču in da je za njihovo odlaganje odgovoren tožnik, pravilno izdal izpodbijano odločbo. Pri tem se je skliceval na prvi odstavek 4. člena Uredbe .

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, na podlagi katere točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 sta mu bila izrečena ukrepa. Meni, da je ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Toženka bi morala pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti in pri določitvi ukrepov pred izdajo odločbe upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, kateri ukrepi so ob upoštevanju načela sorazmernosti primerni in v kolikšnem času jih lahko tožnik izvede. Meni, da odstranjevanje odpadkov z dela zemljišča parc. št. 512/4 ni smiselno, saj bi z izvršitvijo tega ukrepa lahko nastala nepopravljiva škoda za okolje ter življenje in zdravje ljudi, kar podrobneje pojasni in se pri tem sklicuje na strokovno oceno vplivov na okolje z dne 4. 2. 2011. Odločbe v delu, v katerem je določen rok za odpravo nepravilnosti, ni mogoče preizkusiti, saj ni obrazloženih razlogov, prav tako pa v obrazložitvi tudi niso navedeni stroški, ki jih bo imel tožnik z izvršitvijo ukrepa. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo spremeni, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločba zakonita ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena v času odločanja veljavne Uredbe, ki določa, da je dovoljeno odlagati odpadke samo na odlagališčih. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V zadevi ni sporno, da je tožnik neobdelane odpadke odlagal tudi na zemljišču parc. št. 512/4 k.o. …. Ker tudi ni sporno, da tožnik za odlaganje neobdelanih odpadkov na navedeno zemljišče ni pridobil s predpisi določenih soglasij in dovoljenj (okoljevarstveno soglasje, gradbeno dovoljenje, okoljevarstveno dovoljenje), gre v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča za odlaganje odpadkov izven območja odlagališča. Z odlaganjem odpadkov izven območja odlagališča je bila v obravnavanem primeru torej kršena določba 4. člena v času odločanja veljavne Uredbe, ki določa, da je dovoljeno odlagati odpadke samo na odlagališčih.

Po 1. točki prvega odstavka 157. člena ZVO-1 ima inšpektor, če ugotovi, da je bil kršen predpis, pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi.

V obravnavanem primeru je inšpektor ugotovil kršitev prvega odstavka 4. člena Uredbe, ker se odpadki odlagajo izven območja odlagališča, zato je imel po citirani določbi ZVO-1 ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, da odredi odpravo nepravilnosti, ki jih je ugotovil.

Ker se lahko v obravnavanem primeru, ko so odpadki odloženi izven območja odlagališča, nepravilnost odpravi le tako, da se odpadke odstrani z območja, kjer ne smejo biti, kar pomeni, da noben drug ukrep ne bi omogočil vzpostavitve zakonitega stanja, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je izrečen ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 7. člena ZIN in da bi toženka lahko izrekla milejši ukrep. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za izrek ukrepa, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da odločba teh razlogov ne vsebuje. Izrečen ukrep je torej skladen s citirano 1. točko prvega odstavka 157. člena ZVO-1, ne glede na to, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja posebej, na kateri točki prvega odstavka 157.člena ZVO-1 ukrep temelji.

Tudi sicer tožnik s tožbo v upravnem sporu lahko uveljavlja le svoje pravice in pravne koristi. Z obširnimi tožbenimi ugovori, da bi z izvršitvijo izpodbijanega ukrepa lahko nastala nepopravljiva škoda za okolje ter življenje in zdravje ljudi pa tožnik ne uveljavlja svojih pravic ali pravnih koristi ampak javno korist ali korist tretjih oseb. Sodišče jih zato ni presojalo.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Ker tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni ugovarjal določenemu 60 dnevnemu roku za odpravo ugotovljenih nepravilnosti (odstranitev nezakonito odloženih odpadkov), niti v tožbi ni navedel, da te možnosti ni imel, gre za nedovoljeno toženo novoto. Sodišče zato tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ta rok, ni presojalo. Enako velja za tožbeni ugovor, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni stroški, ki jih bo imela tožnica z izvršitvijo ukrepa.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.