VSK sodba in sklep Cpg 316/2012

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba sodne tolmačinje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.511,04 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 70.374,22 EUR s pp zavrne, tožeča stranka pa je dolžna povrniti v 15-ih dneh toženi stranki pravdne stroške v višini 2.445,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se sodni tolmačinji prizna nagrada za opravljeni prevod listin v znesku 518,00 EUR.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da pri garanciji predpostavka pravočasnega obvestila o napaki ni pomembna, marveč je važno, da kupec do izteka garancijskega roka poda zahtevo prodajalcu, da stvar popravi. Prodajalec je v konkretnem primeru zavedel kupca. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za zavarovanje dokazov, pri čemer je tožena stranka tudi po pridobitvi izvedeniškega mnenja ni hotela odpraviti napake. V dopisu z dne 13.6.2011 je sporočila, da je najmanj preuranjen, saj je na izvid in mnenje izvedenca podala pripombe. Postopek zavarovanja dokazov je bil namenjen ugotavljanju obstoja terjatve iz naslova garancije oziroma zavarovanju jamčevalnih zahtevkov. Na to kaže tudi določba 167. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pa tudi procesno pravna vrednost dokaza, pa tudi rok za spremenjeni zahtevek je varovan z vložitvijo prvotne tožbe.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Zoper sklep o odmeri nagrade za prevod listin se je pritožila sodna tolmačinja, ki je v pritožbi navedla, da je šlo v konkretnem primeru za dvajset strani prevoda. Na štirinajstih fizičnih straneh je namreč 31.690 znakov. Ena stran pa obsega 1.500 znakov brez presledkov.

Pritožbi tožeče stranke in sodne tolmačinje nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo za povrnitev škode zaradi opustitve odprave stvarnih napak (drugi odstavek 468. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno opredelilo, da morejo biti za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake: poleg splošnih predpostavk za odgovornost za nepravilno izpolnitev, mora biti podano tudi pravočasno obvestilo o napaki in sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je poslal obvestilo (prvi odstavek 480. člena OZ), pravice kupca iz garancijskega lista pa ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo stvari (487. člen OZ).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka (kupec) obvestila toženo stranko (prodajalca) o stvarni napaki kupljene stvari najkasneje 22.9.2008, izjavo o odstopu od pogodbe pa je podala šele 30.5.2011, medtem ko je odškodninsko tožbo vložila šele 27.6.2011. Prav tako med strankama ni bilo nobenega dvoma, da je garancija v obravnavanem primeru potekla v 12-ih mesecih od dobave, pri čemer je bila oprema izročena kupcu 19.5.2008 in 16.6.2008. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka ni pravočasno (v enoletnem prekluzivnem roku) sodno uveljavljala dajatvenega odškodninskega zahtevka, niti ni pravočasno podala izjave o odstopu od prodajne pogodbe.

Tožeča stranka je sama trdila, da je tožena stranka ves čas zavračala svojo odgovornost za stvarno napako, pri čemer je sledila zavrnitvi odgovornosti za stvarno napako, ki jo je podal proizvajalec stvari (elektronski dopis z dne 10.10.2008). Iz tega sledi, da tožena stranka s svojim ravnanjem nikakor ni mogla zavesti tožeče stranke, da ta sporne pravice ne bi pravočasno uveljavljala. Tožena stranka namreč odgovornosti za stvarno napako ni priznala in ni z ničemer nakazovala, da jo bo odpravila oziroma skušala odpraviti. Zato se tožeča stranka v obravnavani pritožbi ne more sklicevati na določbo prvega odstavka 480. člena OZ, po kateri zaradi prodajalčeve prevare ni izgubila pravice sodno uveljavljati tožbeni zahtevek na povrnitev škode. V tej zvezi tudi ni na mestu enačenje sodnega postopka za uveljavljanje te pravice s sodnim postopkom zavarovanja dokazov. Tožeča stranka je namreč zoper toženo stranko sprožila sodni postopek zavarovanja dokazov (členi od 264 do 268 ZPP), vendar pa je namen tega postopka v tem, da se določen dokaz še pred pravdo zavaruje (ker obstaja bojazen, da se pozneje ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba pozneje težja), ne pa v tem, da se s tem postopkom nadomestijo učinki sodnega postopka, v katerem tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja določeno zahtevo po pravnem varstvu (v konkretnem primeru dajatveni zahtevek na plačilo odškodnine). Tožena stranka je bila v postopek zavarovanja dokazov pritegnjena proti svoji volji, pri čemer iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi v tem postopku priznala kakršnokoli odgovornost za očitano stvarno napako. Ravno nasprotno: odločno je nasprotovala tudi izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca glede očitane odgovornosti za stvarno napako.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranko zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.511,04 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT v znesku 1.259,20 EUR in 20 % DDV na odmerjeno nagrado).

K pritožbi sodne tolmačinje:

Za pisno izdelavo prevoda listine pripada tolmaču za eno stran prevoda iz slovenskega v tuj jezik 37,00 EUR, pri čemer obsega ena stran 1500 znakov brez presledkov (prvi odstavek 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih). V priglasitvi nagrade (stroškovnik številka 48/2012 – listovna številka 44 spisa), je sodna tolmačinja uveljavljala le nagrado za 20 strani, čeprav je predložila v sodni spis le 14 strani prevoda. Zaradi tega ji je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo le nagrado za 14 strani prevoda, upoštevaje ob tem, da sodna tolmačinja ob priglasitvi nagrade sploh ni navajala, da je obsegal celotni prevod 31.690 znakov. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe v tem delu pravzaprav prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), ki jih poleg tega tudi ni mogoče preveriti (v sodnem spisu teh prevodov ni, pritožnica pa jih tudi ni predložila svoji pritožbi).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo sodne tolmačinje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.