VSK sodba in sklep Cpg 216/2012

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi v točki II in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano vmesno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi onemogočanja dejavnosti vleke ladij v pristanišču in zaradi onemogočanja izvajanja dejavnosti privezovanja ladij v pristanišču na podlagi utemeljen za obdobje od 19.6.2008 do 29.7.2008. Višji zahtevek (še glede škode v zvezi z onemogočanjem dejavnosti vleke ladij za obdobje od 30.7.2008 do 29.6.2009) pa je zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je Urad RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) z odločbo št. 1 v nadaljevanju Odločba) ugotovil, da je tožena stranka kršila 9. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) in 82. člen Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti (v nadaljevanju Pogodba). Zaradi ugotovljenih kršitev v obdobju, za katerega je bila kršitev ugotovljena, tožeča stranka ni mogla pridobivati dohodkov in ji je nastala škoda. Podane so torej vse predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. To pa ne velja za obdobje po 29.7.2008, ko tožena stranka ni bila več upravljalec tovornega pristanišča. Tožeča stranka ni izkazala, da bi Vlada RS z Uredbo o upravljanju tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (v nadaljevanju Uredba) dodelitev priveznih mest vezala na že dotedanje opravljanje dejavnosti.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Meni, da sodišče ni upoštevalo narave odškodninske odgovornosti pri kršitvah konkurenčnega prava. Pri tovrstnih dejanjih gre za onemogočanje in oteževanje pogojev poslovanja konkurenta z namenom, da se ga trajno ali vsaj začasno izloči iz konkurence. Trajanje škode lahko zato traja še dolgo, lahko tudi več let po tistem, ko je bil storjeno konkretno škodljivo ravnanje, pri čemer kakšnih novih dejanj niti ni potrebno storiti. Bistveno je, da zaradi ravnanj tožene stranke oškodovanec objektivno ne more vzpostaviti prejšnjega, predvidljivega stanja. Sam prenos odločanja ne more razbremeniti tožene stranke odgovornosti za posledice njenega ravnanja. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je bila tudi po sprejemu Uredbe onemogočena v izvajanju dejavnosti, kar je ugotovil že Urad, čeprav se s tem ni več ukvarjal. Če bi tožeča stranka izvajala dejavnost v času, ko je o privezih odločala še tožena stranka, bi lahko dejavnost izvajala še naprej, najmanj pa do trenutka, ko je imela tožeča stranka prvič po sprejemu Uredbe možnost pridobitve pravice do uporabe priveza za vlačilce (to je do 29.6.2009). Po sprejemu Uredbe se namreč za tiste, ki so izvajali dejavnost, ni spremenilo nič, saj se z novim upravljavcem niso sklepale nove pogodbe. Ugotovitev sodišča, da Vlada dodeljevanja priveznih mest z Uredbo ni pogojevala z dotedanjim opravljanjem dejavnosti, je zato povsem irelevantna. Irelevantna je tudi navedba sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka v spornem obdobju ravnala protipravno. Tožeča stranka tega niti ni skušala dokazati, trdila je le, da so učinki predhodnih ravnanj trajali tudi še v spornem obdobju. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, da je Direktorat za pomorstvo RS začel šele 29.6.2009 (in ne že takoj z uveljavitvijo Uredbe) z zbiranjem ponudb za oddajo privezov, pred tem pa se s samo Uredbi ni dejansko nič spremenilo. Prenos pristojnosti za upravljanje s pristaniščem zato sam po sebi ne pomeni prekinitve vzročne zveze, to je lahko pomenila šele dne 29.6.2009 (sicer šikanozna) ponudba Direktorata RS za pomorstvo, ko je vsaj hipotetično nastala možnost opravljanja vleke ladij. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče obstoja ostalih predpostavk ni ugotavljalo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Najprej meni, da Urad z Odločbo ni ugotovil, da bi tožena stranka tožeči preprečevala izvajanje dejavnosti v koprskem pristanišču, temveč le, da je zlorabila svoj prevladujoči položaj na trgu upravljanja z luško infrastrukturo. Dostop do luške infrastrukture ni nujni pogoj za izvajanje dejavnosti vleke. Odločilno vprašanje je zato, ali je podana vzročna zveza med z Odločbo ugotovljenimi kršitvami in zatrjevano škodo. Po mnenju tožene stranke taka vzročna zveza ni podana. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi razpolagala s sredstvi za opravljanje dejavnosti. O tem je podala samo pavšalne navedbe, ki niso bile podprte z ustreznimi dokazi, svojih trditev in dokaznih predlogov ni konkretizirala niti, ko je tožena stranka navedbam o razpolaganju s sredstvi nasprotovala. Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, ne izkazujejo z gotovostjo, da je tožeča stranka z vlačilci razpolagala, oziroma da bi jih lahko dobila v spornem obdobju. Ni sporno, da se je tožeča stranka dogovarjala, vendar je šlo za razgovore, ki so obtičali v zelo začetni fazi. V zvezi s tem so pomembne izpovedi prič P.M., D.R. in D.M., ki jih je treba obravnavati v njihovi celovitosti, česar pa sodišče ni storilo. Priča P.M. je izpovedal, da je bila cena za vlačilce definirana šele v letu 2009, torej po obdobju, za katero je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da naj bi obstajala odškodninska obveznost. Cena je pri vsaki pogodbi bistven element za njeno sklenitev, dokler ni definirana, pogajanja za njeno sklenitev še niso prišla v kakšno zaključno fazo. Predstavnika H. d.o.o. sta izpovedala, da je v zvezi z leasingom šlo le za preliminarne pogovore, prišlo ni niti do priprave vloge za odbor za leasinge. Razgovori so se zaključili avgusta 2009, torej leto dni po koncu obdobja, ki je predmet izpodbijane sodbe. Da so bili dogovori za vlačilce v začetni fazi, dokazuje tudi korespondenca z B. d.o.o. Tožena stranka pripominja, da v zvezi s financiranjem celo obstaja nekaj pisne dokumentacije, prav nič pa glede dogovarjanja o nabavi vlačilcev. V pomorstvu je pri prodaji in nakupu vlačilcev običaj, da se izdelujejo pisni osnutki pogodb, ki so običajno na standardiziranih obrazcih. Gre za kompleksne pogodbe, ki jih ni mogoče izdelati v istem dnevu, ko bi dobili priveze. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze, oziroma je vzročno zvezo pretrgala, ker ni zagotovila vlačilcev za izvajanje dejavnosti vleke. V drugi vrsti pa nerazpolaganje z ustreznimi sredstvi zbuja pomisleke, ali je tožeča stranka sploh imela resen namen izvajati dejavnost vleke. Ko je Ministrstvo za promet tožeči stranki ponudilo privezna mesta in s tem v zvezi sklenitev pogodbe za privez, je tožeča stranka sklenitev pogodbe zavrnila. Eden izmed ključnih razlogov za zavrnitev je bil prekratek rok za dostavitev vlačilcev v pristanišče. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče D.K., vendar njegove navzočnosti ni zagotovila. Namesto tega je predložila pisno izjavo po določbah 236.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je tožena stranka zahtevala zaslišanje priče, sodišče pa je ta predlog zavrnilo, pisne izjave ni mogoče uporabiti kot dokaz. Poleg tega bi tožeča stranka, če bi res imela namen izvajati dejavnost vleke, zaprosila za vez 1A, ki je v neposredni bližini pristanišča, oziroma bi se za vez pozanimala kje drugje (na primer v ladjedelnici I.). Tožeča stranka bi lahko tudi od prvega dne kršitve zahtevala ukrepe po drugem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za preprečitev nastanka škode ali odstranitev vira nevarnosti. S tem bi nesporno izkazala namen izvajati dejavnost vleke. Tožena stranka nadalje meni, da bi moralo sodišče upoštevati listine v prilogah B9, 10 in 11, iz katerih izhaja, da je bil vez 1A v času, ko je tožeča stranka zaprosila za priveze, izven pristanišča. Sodišče je napačno presodilo vse ugovore glede tega, da bi se dejavnost vleke lahko opravljalo tudi iz lokacije izven pristanišča. Iz ankete, ki jo je izvedel Urad med pomorskimi agenti izhaja, da je lokacija vlačilcev v pristanišču prednost, ne pa izključujoč dejavnik za izvajanje vleke. Možnost privezov bi bila tudi v ladjedelnici I., o čemer pa se sodišče ni izjasnilo, čeprav bi se moralo, saj gre za vprašanje vzročne zveze. V zvezi s samimi pogoji za izvajanje dejavnosti vleke je ključnega pomena, da je tožeča stranka zaprosila za privez za dva vlačilca, vendar samo z dvema vlačilcema ne bi mogla zagotavljati dejavnosti vleke. V Pravilniku o obvezni vleki ladij je določeno, da mora imeti izvajalec vleke v koprskem pristanišču najmanj 5 vlačilcev. Tožeča stranka tako ne bi imela osnovnih pogojev za izvajanje vleke. Ne drži, da tožeča stranka ne bi podala ugovora v zvezi z vzročno zvezo glede dejavnosti privezovanja ladij. Navedla je namreč, da je tožeča stranka zaprosila za dovolilnico za pet oseb in dve vozili, samo s petimi osebami in dvema voziloma pa te dejavnosti ni mogoče opravljati, oziroma bi teoretično lahko izvajala le enostavne priveze manjših ladij. Tak ugovor pa se nanaša na vzročno zvezo. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je bila ustrezno usposobljena in opremljena, česar pa ni storila. Ni mogoče mimo dejstva, da je Urad pristojen presojati pogoje za izdajo dovolilnic le z vidika varstva proste konkurence, ne pa z drugih vidikov, na primer zagotavljanja varnega dela. V tem smislu je tožena stranka zahtevala od tožeče, da ji dostavi določene dokumente, ta pa tega ni storila.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Poudarjala je pomen in vsebino Odločbe Urada, iz katere izhaja, da je dostop do luške infrastrukture nujen pogoj za izvajanje dejavnosti vleke. Opozarja tudi na nekatere nedopustne pritožbene novote.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke:

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo glede temelja. Povedano pomeni, da je ugotovilo, da so sicer podane vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, ni pa še ugotavljalo, kolikšen je obseg nastale škode zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje tako poleg ostalega še ni odločalo o ugovorih tožene stranke glede možnosti za izvajanje dejavnosti ob upoštevanju predvidenega števila vlačilcev in števila ljudi, za katere je tožeča stranka zahtevala izdajo dovolilnic in glede časa, potrebnega za začetek izvajanja dejavnosti. Vse našteto se nanaša na obseg škode, zato pritožbene navedbe v zvezi s temi ugovori niso predmet odločanja o vmesni sodbi.

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sodišče v odškodninskem sporu za škodo, nastalo zaradi nedopustnega omejevanja konkurence, vezano na odločbo Urada za varstvo konkurence, kar pomeni, da je vezano na ugotovitev, da je tožena stranka ravnala protipravno in da je podana njena odgovornost za tako ravnanje. Urad je obravnaval enako dejansko stanje kot je predmet te pravde, zavrnil je ugovore tožene stranke, da lokacija privezov vlačilcev nima nikakršnega vpliva na možnost izbire ladjarja glede subjekta, ki naj zanj to storitev opravi, saj je tožena stranka z omejevanjem možnosti priveza v pristanišču dejansko omejevala opravljanje same vleke. Povedano pomeni, da je bilo z Odločbo že ugotovljeno, da možnost privezov izven območja pristanišča ne izključuje protipravnosti ravnanja tožene stranke. Sodišče je na odločitev Urada vezano, zato ponovno obravnavanje teh vprašanj v okviru odločanja o podlagi zahtevka ni dopustno. Pritožnica z navedbami o možnostih privezov izven pristanišča v postopku odločanja o pritožbi zoper vmesno sodbo ne more uspeti.

V izpodbijani vmesni sodbi je bilo odločilno vprašanje, ali je tožeča stranka sploh imela realne možnosti in namen, da bi začela z opravljanjem dejavnosti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, razen zaslišanja priče D.K. Neizvedba tega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve postopka. Gre namreč za predstavnika prodajalca vlačilcev in sodišče je v zvezi z namenom prodaje na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče P.M. ter fotografij ugotovilo, da so pogovori o nakupu vlačilcev potekali. Če so bili vlačilci naprodaj, ni nobenega razloga, da jih prodajalci ne bi prodali, če bi tožeča stranka zagotovila ustrezna finančna sredstva. Za tako ugotovitev niti izpoved niti pisna izjava D.K. nista odločilni. Tožeča stranka je glede razpolaganja s sredstvi za izvajanje dejavnosti podala konkretne navedbe in dokazne predloge. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala, da bi začela z opravljanjem dejavnosti, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Izpovedi zaslišanih prič P.M., E.B., V.S., R.G., D.R. in D.M. nedvomno potrjujejo, da se je tožeča stranka dogovarjala za nakup vlačilcev in tudi za zapiranje finančne konstrukcije. Priči D.R. in D.M. sta izpovedali, da so dogovori o financiranju potekali in da so od tožeče stranke zahtevali ustrezno jamstvo. Priča M. je izpovedala, da so bili taka jamstva pripravljeni dati. Ti dogodki so se odvijali od septembra 2007, torej v času, ko se je tožeča stranka pripravljala in nato poskušala dobiti dovoljenje za privez. Direktor tožeče stranke se je o izvajanju vleke ladij pogovarjal z agenti in predstavnikom Zveze pomorsko prometnih agencij Slovenije. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže, da je imela tožeča stranka namen izvajati dejavnost vleke in tudi realne možnosti, da z dejavnostjo začne. Ko pa je tožena stranka zavrnila prošnjo za privez, so se okoliščine spremenile in nadaljevanje aktivnosti ni imelo več smisla, (Urad je ugotovil, da je zavrnitev prošnje za privez imela naravo omejevanja konkurence in torej vpliv na možnosti poslovanja). Prav zaradi ravnanja tožene stranke torej do začetka izvajanja dejavnosti ni prišlo. Pritožba ne more uspeti niti z opozarjanjem na možnost najema veza 1A. Dejstvo, da se tožeča stranka ni prepričala, ali bi lahko najela ta vez, naj bi dokazovalo, da njeni nameni niso bili resni. Sodišče prve stopnje je na očitke v zvezi z vezom 1A obširno odgovorilo (18. točka sodbe), to vprašanje je bilo tudi predmet odločanja Urada. Z razlogi, zakaj je bil tudi ta vez v domeni odločanja tožene stranke, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Listine v prilogah B 9, 10 in 11 so bile predložene prepozno. Sodišče je v 8. točki sodbe obrazložilo, zakaj bi jih ob ustrezni skrbnosti tožena stranka lahko predlagala že prej, pritožba zgolj s pavšalnim zatrjevanjem teh zaključkov ne more ovreči.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je vprašanje, kako hitro bi tožeča stranka dejansko lahko začela z dejavnostjo, vprašanje obsega nastale škode in ni predmet odločanja v tej fazi postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na očitke, da bi tožeča stranka svoj namen lahko izkazala z zahtevami za ukrepe po drugem odstavku 133. člena OZ. Očitki so preveč pavšalni, poleg tega je iz odločbe Urada razvidno, da se je postopek začel že 4.1.2008 prav na prijavo tožeče stranke. Ne drži torej, da tožeča stranka ne bi ukrenila ničesar. Trditev, da je pogoj za izvajanje dejavnosti vleke ladij razpolaganje z najmanj petimi vlačilci, pomeni nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. Poleg tega tudi ne drži, da bi bila taka zahteva določena v Pravilniku o obvezni vleki ladij.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni postavila nobenih konkretnih ugovorov glede podlage odškodninske obveznosti zaradi nedopustnega omejevanja konkurence pri dejavnosti privezovanja ladij. Navedbe, na katere se sklicuje pritožba, se namreč nanašajo na vprašanje obsega nastale škode. Tožena stranka namreč sama priznava, da bi s petimi osebami in dvema voziloma lahko izvajali enostavne priveze manjših ladij.

Na podlagi povedanega in ker v zvezi z delom sodbe, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku, kršitev ni pokazal niti uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v s strani tožene stranke izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke:

Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da odškodnine za obdobje od 30.7.2008 do 29.6.2009 ni utemeljevala s protipravnim ravnanjem tožene stranke v tem obdobju tem več s trditvami, da je imelo protipravno ravnanje tožene stranke v obdobju do 29.7.2008 posledice še v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker naj Vlada RS dodelitve priveznih mest ne bi povezovala s tistimi subjekti, ki so ob uveljavitvi Uredbe to dejavnost že opravljali. Tožeča stranka pa ni trdila, da po uveljavitvi Uredbe ni mogla izvajati dejavnosti, ker naj bi bil pogoj za odobritev privezov izvajanje dejavnosti vleke pred Uredbo, temveč je trdila le, da novi upravljavec vse do 29.6.2009 ni zbiral ponudb za dodelitev priveznega mesta, zato v času od 30.7.2008 do 29.6.2009 tožeča stranka ni mogla pridobiti priveza. Če pa bi privez na dan 30.7.2008 že imela in bi na ta dan že opravljala dejavnost vleke, bi lahko to dejavnost nemoteno izvajala še naprej, najmanj do novega razpisa (vse do 29.6.2009 namreč nov upravljavec v obstoječe stanje ni posegal). Do takih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo pa v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). V ponovljenem odločanju glede temelja se bo moralo sodišče opredeliti do zgoraj povzetih navedb tožeče stranke, pri čemer naj v izogib zavlačevanju postopka hkrati odloči tudi že o višini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.