VSK sodba Cpg 90/2011

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi:
„I.)Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.607,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 do plačila.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne (za znesek 2.769,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 do plačila).
III.) Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne, tožeča stranka pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 4.377,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 do plačila; II.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede krajšega paricijskega roka od 8 do 14 dni; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 715,63 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je glede I. in III. točke izreka tožena stranka po svojem pooblaščencu vlolžila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno razveljavitev v navedenem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Trdi, da v sodbi ni obrazložitve glede ugovora pasivne in aktivne legitimacije in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek, do katerega bi bila upravičena le tretja oseba, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožena stranka pa tožeči stranki ni povzročila nobene škode, zato ni pasivno legitimirana za odškodninski zahtevek, ni podana vzročna zveza, ker je z ravnanjem same tožeče stranke pretrgana. Tožeča stranka je sama prostovoljno obogatila V.N. in le slednja bi bila lahko pasivno legitimirana v konkretni zadevi, saj je bila zaradi ravnanja tožeče stranke dvakrat poplačana in protipravno obogatena. V sodbi tudi ni razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo ugovora, da je tožena stranka delavki nakazala znesek 1.607,68 EUR oz. 4.377,13 EUR. Poudarja, da je tožeča stranka sama odpravila odločbe, ki so bile podlaga za izplačevanje zavarovanki, in to za ves čas, tako da je glede zneska, ki ga je izplačevala tožnica iz naslova bolniške, svoje lastne odločbe odpravila brez potrebe in je s tem po nepotrebnem odpravila podlago za terjatev od ZZZS.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delavki tožene stranke, V.N., dne 25.4.2004 prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi. V.N. je pri tožeči stranki pridobila pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas šestih mesecev. Znotraj tega obdobja je imenovani mirovala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zaradi izpolnitve pogojev za prejemanje nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na 3. strani sodbe navedlo konkretne odločbe in ugotovilo, da so bili V.N. izplačani mesečni neto zneski v skupni višini 4.377,13 EUR, kar je znesek, ki ga v tej pravdi vtožuje tožeča stranka.

Naknadno je bilo pravnomočno ugotovljeno, da V.N. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25.5.2004, da še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in izplačati vse pravice iz dela (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Pdp 1887/2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Postojni, opr.št. Pd 2).

Glede na ugotovljena dejstva je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podlaga tožbenega zahtevka 54. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), po katerem ima tožeča stranka pravico zahtevati od delodajalca vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, pri čemer ni relevantno, da je tožeča stranka odpravila svoje odločbe o priznanju pravice do nadomestila oziroma o mirovanju pravic. Aktivna in pasivna legitimacija pravdnih strank izhaja iz navedenega zakonskega določila, to je v izpodbijani sodbi sprejemljivo obrazloženo. Protipravnost ravnanja tožene stranke je bila v tem, da je V.N. odpustila z dela v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih, kar je imelo za posledico njeno uveljavljanje pravic iz naslova brezposelnosti in izplačilo denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Škoda, ki jo ima tožeča stranka pravico zahtevati na podlagi 54. čl. ZZZPB obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je izplačala brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja (3. odst. 54. čl. ZZZPB). Po določilu 4. odst. 54. čl. ZZZPB se v postopku ugotavljanja pravice do vrnitve škode in drugih sredstev iz tega člena uporabljajo predpisi o obligacijskih razmerjih. Po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, kot je urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ), je (navadna) škoda zmanjšanje premoženja oškodovanca. V konkretnem primeru torej škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, predstavljajo tisti zneski, ki jih je V.N. izplačala iz lastnih sredstev (tj. sredstev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti). Takšen zaključek omogoča tudi določilo 3. odst. 17. b čl. ZZZPB, ki določa, da se po izteku časa, v katerem zavod (tožeča stranka) zagotavlja pravice brezposelnim osebam za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov enako obdobje, kot izplačujejo delodajalci nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega prejemka po tem zakonu zagotavlja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, uveljavljenih v odgovoru na tožbo, da je tožeča stranka izplačala V.N. iz naslova nadomestila za brezposelnost znesek 1.607,68 EUR. Po določilu 2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se torej to dejstvo šteje za priznano. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je navedeno v izreku, pri čemer je neutemeljen pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo ugovora, da je tožena stranka delavki nakazala znesek 1.607,68 EUR oziroma 4.377,13 EUR; gre za to, da tožena stranka takšnega ugovora v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala.

Glede na spremenjeno odločitev v glavni stvari je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji (2. odst. 165. čl. ZPP). Vsaka od strank je v pravdi deloma zmagala; res je sicer tožena stranka uspela z nekoliko višjim deležem, vendar pa je bila tožba potrebna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 7.11.2008. Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT), ki je pričel veljati 1.1.2009, v 1. odst. 41. čl. določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred njegovo uveljavitvijo, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Ker tožena stranka ni uveljavljala povrnitve pritožbenih stroškov po doslej veljavni Odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče zavrnilo predlog za njihovo povrnitev (2. odst. 163. čl. ZPP). Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).