VSRS Sklep I Kr 42208/2010

Predlog se zavrne.

A.

1Obdolženi A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 42208/2010-651 z dne 14. 4. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ). Zoper navedeno sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 42208/2010 z dne 13. 2. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 2. 2017 so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo, o kateri naj bi odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 42208/2010 z dne 8. 5. 2017 pritožbo zoper sodbo višjega sodišča zavrglo kot nedovoljeno in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 14. 6. 2017 vložili pritožbo. V pritožbi so med drugim predlagali, da Vrhovno sodišče na podlagi 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) namesto krajevno pristojnega Višjega sodišča v Ljubljani za pritožbeni postopek določi drugo višje sodišče. Predlog za prenos krajevne pristojnosti so utemeljevali z navedbami, da se je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 13. 2. 2017 v zvezi z dovoljenostjo pritožbe izreklo enako kot sodišče v izpodbijanem sklepu, ker obdolžencu v sodbi ni dalo pravnega pouka, iz katerega bi izhajala pravica do pritožbe. Menijo, da se je Višje sodišče v Ljubljani s tem že opredelilo, da v konkretnem primeru obdolžencu ne pripada pravica do pritožbe, kar predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče.

3Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni utemeljen.

B.

4Po prvem odstavku 35. člena ZKP skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi.

5Inštitut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka ali drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Predlagatelji v predlogu smiselno uveljavljajo obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ti razlogi niso podani. Iz navedb v predlogu je mogoče razbrati, da ima Višje sodišče v Ljubljani enak pogled na pravno vprašanje v zvezi z dovoljenostjo pritožbe na Vrhovno sodišče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vložniki predloga za prenos krajevne pristojnosti na to sklepajo na podlagi dejstva, da sodba Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, nima pravnega pouka o pravici do pritožbe na Vrhovno sodišče.

6Kateri so drugi tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti, ZKP v prvem odstavku 35. člena ne določa. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja, v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zunanji videz nepristranskosti ni neka abstraktna kategorija, temveč mora biti v vsakem posameznem primeru povezan s konkretnimi okoliščinami, ki bi v tej zadevi lahko vzbudile objektivno bojazen, da sodišče ni nepristransko. Glede vprašanja, ali je mogoče ugotoviti, da je bojazen objektivno utemeljena, je odločilno, ali so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja, ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti.¹ Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah² presodilo, da zgolj dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti razen, če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča. Nezadovoljstvo s posamezno odločitvijo sodišča ne predstavlja razloga za prenos krajevne pristojnosti v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZKP.

7Po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru predlagatelji ne navajajo okoliščin, ki bi objektivno vzbujale dvom v videz nepristranskosti sojenja pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Zgolj domneva, da bo Višje sodišče v Ljubljani v zvezi z razlago določbe 398. člena ZKP zavzelo drugačno pravno stališče, kot se zanj v pritožbi zavzema obdolženčeva obramba, ne more predstavljati drugega tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče. Vrhovno sodišče je že v sklepih I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006 in I Kr 55384/2011 z dne 17. 11. 2016 zavzelo stališče, da nezakonitosti, ki jih v postopku s pravnimi sredstvi zatrjujejo stranke, same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Domnevne nezakonitosti bodo namreč predmet presoje v okviru reševanja pritožbe, zato jih v okviru odločanja o prenosu krajevne pristojnosti ni mogoče presojati.

C.

8Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da razlogi, ki jih v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navajajo obdolženčevi zagovorniki, ne dajejo podlage za zaključek, da so v konkretni zadevi podani tehtni razlogi po prvem odstavku 35. člena ZKP, zato je njihov predlog zavrnilo.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015.
² Primerjaj sodbi I Ips 211/95 z dne 5. 1. 1996 in I Ips 158/98 z dne 31. 7. 1998.