VSK sodba Cpg 264/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v večjem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 30.3.2010 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 140.328,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2010 dalje (vse iz naslova premij za sklenjena zavarovanja) in 36 EUR izvršilnih stroškov. Poleg tega je v zvezi s spremembo tožbe tožena stranka dolžna plačati še 16.247,57 EUR. Priznani zneski izvirajo iz obveznosti iz zavarovalnih pogodb, ki jih je tožena stranka sicer odpovedala.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V zvezi z zahtevkom glede trajnostnega popusta meni, da je sodišče napačno uporabilo pravila o zastaranju, saj bi moral veljati triletni zastaralni rok, poleg tega iz sodbe ni jasno, kdaj je zastaralni rok pričel teči. Pri zahtevku ne gre za verzijo, temveč za plačilo razlike premije. Tožeča stranka ni postavila trditev, da je bila določena nižja premija glede na dogovorjeni čas zavarovanja. Nižja premija bi zato lahko bila dogovorjena le ob sklenitvi zavarovanja, ne pa, kot je navajala tožeča stranka, ob vsakokratnem obračunu premije. Glede avtomobilskih zavarovanj tožena stranka v pritožbi opozarja, da tožeča stranka v spis ni vložila zavarovalnih pogojev, zato sodišče ni imelo podlage, da bi presojalo, kakšen način odpovedi je bil v konkretnem primeru dogovorjen. Ne bi bilo namreč v nasprotju z zakonom, če bi bila dogovorjena krajša odpovedna doba. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala nepravočasne odpovedi in niti ni trdila, da je bila odpoved v nasprotju z zavarovalno pogodbo Sklicevanje na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne zadošča. Pri avtomobilskem zavarovanju po določbah zakona sploh ni mogoče sklepati zavarovanj za več kot leto dni, taka zavarovanja se sklepajo za eno leto vsako leto. Polica je zato lahko le krovni dogovor, ki pa še ne pomeni, da bi bilo kakšno vozilo na njegovi podlagi dejansko zavarovano. Tožeča stranka bi morala dokazati, za katera vozila je bilo zavarovanje za leto 2010 sklenjeno, česar pa ni storila. Sodišče v dokumentaciji zato ni imelo opore za zaključek, da je do zavarovanja vozil v letu 2010 dejansko prišlo. Drži, da tožena stranka ni specificirala vozil, ki so bila v letu 2010 prodana in niso bila registrirana, vendar bi morala tožeča stranka dokazati, katera vozila so sploh bila zavarovana. Tožena stranka je v dokaz svojim trditvam predlagala zaslišanje priče D.Š., ki bi povedal, da so bili tožeči stranki posredovani seznami stvari, ki so predmet zavarovanja. Tožena stranka je pravočasno navajala, da je seznam stvari, ki naj bi bile zavarovane, tožeči stranki posredovala 24.12.2009 in dne 13.3.2012. Tožeča stranka tega seznama ni hotela upoštevati in je premijo obračunala po podatkih za leto 2009. Dejansko je torej obračunala premije za leto 2009 in je sodišče priznalo tožeči stranki že plačano terjatev. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved začela veljati šele 31.12.2010, saj bi to pomenilo, da je zavarovanec pri sklepanju zavarovanj za nedoločen čas v primeru odpovedi pogodbe v slabšem položaju kot pri pogodbah, sklenjenih za čas nad pet let. Poleg tega sta bila k zavarovalni pogodbi sklenjena dva aneksa, kar pomeni, da je prišlo do zavarovanja v trajanju 5 let. Sodišče bi zato moralo upoštevati odpovedni rok 6 mesecev.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe iz pritožbe, opozarjala, da so nekatere od njih novota in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej ne drži, da tožeča stranka ne bi podala ustreznih navedb glede tako imenovanega trajnostnega popusta. V prvi pripravljalni vlogi je namreč v točki II navedla, da je bila tožena stranka zaradi sklenitve pogodb za dobo 10 let ob vsakokratnih obračunih premije deležna 10 % popusta. Kot dokaz je priložila splošne pogoje zavarovanja (ki so sestavni del vsakokratne zavarovalne pogodbe), ki urejajo „trajnostni popust“ in posledice v primeru predčasne odpovedi zavarovanja ter letne obračune premij, iz katerih izhaja, da je bil popust dejansko obračunan. Zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev ni zastarala, je obrazložen in pravilen. Terjatev iz naslova plačila razlike med dejansko plačano premijo s priznanim trajnostnim popustom in premijo, kakršno bi zavarovanec moral plačati, če bi bila zavarovalna pogodba sklenjena za toliko časa, kot je resnično trajala, je namreč nastala in zapadla šele ob predčasni odpovedi pogodb, zato je bila tožba (izvršilni predlog) vložena pravočasno. Temelj zahtevku predstavljajo zavarovalne pogodbe (splošni pogoji), v katerih je obveznost plačila razlike izrecno določena.

Pritožbene trditve, da tožeča stranka ni priložila zavarovalnih pogojev avtomobilskega zavarovanja in da zato ni mogoče ugotoviti, kakšen odpovedni rok je bil dogovorjen, so v nasprotju s trditvami tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kjer je sama zatrjevala, da se zavarovanje odpoveduje najkasneje tri mesece pred zapadlostjo premije. Trajanje odpovednega roka torej med postopkom ni bilo sporno. Sporno je bilo le, ali je treba šteti kot datum zapadlosti premije 1. januar ali datum, ko je zapadel v plačilo račun na podlagi dogovora o načinu plačila premij. Zaključek sodišča, da premije zapadejo s prvim januarjem tekočega leta, je pravilen in v skladu z namenom avtomobilskega zavarovanja in z dogovorom, zapisanim v zavarovalni polici. Res sta se stranki v prejšnjih letih naknadno dogovorili, da bo tožena stranka zapadlo premijo plačevala v drugačnih obrokih, vendar gre pri teh dogovorih le za ugodnost odloga plačila premij, ki bi morala biti posebej dogovorjena, ni pa sporno, da za leto 2010 ta ugodnost ni bila dogovorjena.

Če bi tožena stranka pravočasno, pred 1.10.2009 odpovedala zavarovalno pogodbo, bi bil lahko „odpovedni rok“ celo krajši kot pri pogodbah za dobo 10 let, zato o kakšnem slabšem položaju zavarovanca pri pogodbah za nedoločen čas ni mogoče govoriti. Namen določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je zagotoviti, da so vozila v prometu vedno zavarovana, zaradi česar je zavarovanje potrebno izkazati vsako leto ob registraciji vozil. Sklenitev zavarovanja za daljše obdobje ali za nedoločen čas zato ni v nasprotju s kogentnimi določbami ZOZP. Pritožbene trditve, da sta bila sklenjena dva aneksa, ki naj bi dejansko pomenila spremembo pogodbe iz pogodbe za nedoločen čas v pogodbo za dobo pet let, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj tožena stranka v pritožbi ne pove, zakaj teh trditev ni mogla podati pravočasno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri zavarovanju v okviru odpovednih rokov za specifično situacijo. Odpovedni rok že po logiki stvari predpostavlja, da so zavarovani tisti predmeti, oziroma nevarnosti, ki so bili zavarovani v času do odpovedi, kar pomeni, da se premije za čas odpovednega roka obračunajo na podlagi podatkov iz zadnjega obračuna pred odpovedjo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je na toženi stranki dokazno breme, da je bil morda kateri od zavarovanih predmetov odtujen in uničen (nenazadnje gre za podatke iz sfere zavarovanca). Pritožba tudi spregleda, da je iz obračuna premij v prilogi A23 razvidno, za katera vozila je bila obračunana premija. Tožena stranka je torej imela vse možnosti reagirati in najprej podati ustrezne navedbe, nato pa še dokazila, s katerimi bi izkazala, da so nekatera od teh vozil odtujena ali morda celo uničena. Izvedba dokazov pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Ker tožena stranka ni podala niti ustreznih trditev, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku, v katerem so bile premije obračunane na podlagi podatkov za leto 2009. Podobno pa velja za ostala zavarovanja.

Drugih konkretnih ugovorov tožena stranka v pritožbi ni podala, zato je pritožbeno sodišče opravilo le še uradni preizkus sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).