VSRS Sodba III Ips 55/2011

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je s sodbama zavrnilo vse odškodninske tožbene zahtevke (skupaj sedem), ki jih je tožeča stranka uveljavljala zoper toženo stranko zaradi škode, ki ji je nastala zato, ker je bil njen tovor, ki je prispel iz Malezije v Koper, zasežen.

2Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi.

3Tožeča stranka z revizijo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka „po 1. točki 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena in 3. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in 341. člena Zakona o pravdnem postopku“ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4Tožena stranka na prejeto revizijo ni odgovorila.

5Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka njegovega 130. člena pri postopanju in odločanju ravnalo po določbah ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo ZPP-D.

Relevantno dejansko stanje

6Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja relevantna dejstva:

- A. je iz malezijske luke Port King prepeljala (med drugim) štiri zabojnike in jih dne 4. 8. 2001 izkrcala v Kopru; blago je s prihodnim manifestom prijavila družba B. iz Kopra in v njem blago označila kot: „used ster., no. 5, mort & parts“;

- pri carinskem pregledu dne 3. 9. 2001 je bilo ugotovljeno, da vsebina zabojnikov ne ustreza deklarirani vsebini vhodne dispozicije: „rabljeni stroji in deli“, ki jo je sestavila družba C. d. o. o., pač pa je bilo v njih 194 zabojev različnega vojaškega orožja in opreme;

- toženo stranko je špediter iz Avstrije (D. & Co. AG) z nalogom z dne 30. 8. 2001 pooblastil za prevzem zabojnikov; iz naloga je razvidno, da gre za pošiljko orožja; dne 4. 9. 2001 je tožena stranka prejela od špediterja še dokumentacijo za vložitev prošnje za dovolitev tranzita orožja preko ozemlja Republike Slovenije;

- z odločbo Carinskega urada Koper z dne 9. 11. 2001 je bilo blago odvzeto v korist Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije

7Sporno orožje je bilo odvzeto na podlagi določbe 1. točke 57. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999, 40/1999 – popr., 13/2001 – ZPPCPEU), po kateri je lahko carinski organ sprejel kateri koli ukrep, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo, če blago ni smelo biti prepuščeno deklarantu, ker (med drugim) dokumenti, ki bi morali biti predloženi za odobritev izbranega carinskega postopka, niso bili predloženi.

8Po določbi drugega odstavka 77. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994, 44/1997, 87/1997, 13/1998 – Odl. US, 33/2000 – Odl. US, 87/2001 - ZObr) je bilo in je še za vsak izvoz, uvoz ali tranzit vojaškega orožja in opreme čez državno ozemlje potrebno predhodno dovoljenje Ministrstva za obrambo RS, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo. Tako dovoljenje niti ob prispetju blaga v L. K. niti kasneje ni bilo predloženo.

9Tožeči stranki je nastala vtoževana škoda zaradi zasega vojaškega orožja in opreme zato, ker carinskemu organu ni bilo predloženo predhodno dovoljenje za njihov tranzit čez ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka bi lahko bila odgovorna za nastalo škodo, če bi bila dolžna predložiti carinskemu organu dovoljenje Ministrstva za obrambo, pa bi to dolžnost opustila.

10Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bila tožena stranka vključena v postopek prevzemanja prispelega blaga šele 26 dni po njegovem prispetju v Luko Koper. Ker je za vsak izvoz, uvoz ali tranzit vojaškega orožja in opreme čez državno ozemlje potrebno predhodno dovoljenje Ministrstva za obrambo, je očitno, da takega dovoljenja ni mogla predložiti carinskemu organu. Zato ne more odgovarjati za nastalo škodo tožeči stranki.

11Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. ZPP je sprejel razpravno načelo in ne inkvizitornega. Zato bi morala tožeča stranka ponuditi sodišču primerno dejansko in dokazno gradivo, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke in ne zadostuje, da se sprašuje, zakaj sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali dejstev, ki jih sama ni zatrjevala. Prav zato tudi ne more uspeti z nekonkretiziranim zatrjevanjem, da izpodbijana sodba „ne vsebuje odločilnih dejstev, na podlagi katerih je bila odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča sprejeta oziroma so razlogi za odločitev nejasni in sami s seboj v nasprotju.“

12Ne drži, da sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali pravnih razmerij med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče je svoje stališče do tega obrazložilo na 3. strani svoje sodbe.

13Revident uveljavlja, da je bila tožena stranka ladijski agent in dodaja, da se „v primeru dvoma o obsegu pooblastila v skladu z določilo Pomorskega zakonika šteje, da je imel ladijski agent – torej tožena stranka, splošno pooblastilo za vse posle v zvezi s prejemom in odpravo ladij.“ V tej zadevi ni sporno, kakšna je bila vsebina naloga špediterja toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tudi ugotavljalo, kakšno je bilo ravnanje tožene stranke po prejemu naloga. S prejemom delovnega naloga je bila prvič seznanjena o prispelem tovoru in o tem, da sta dva zabojnika „prosta za uvoz, druga dva pa ne.“ Špediterja je po ugotovitvi, da ladjar blaga ni označil kot orožje, pač pa kot rabljene stroje, dne 31. 8. 2001 (naslednji dan po prejemu naloga) opozorila na težave „z oblastmi, ker po lokalnih predpisih je Ministrstvo za obrambo nujno obvestiti dva dni pred prispetjem blaga.“ Špediterju je še sporočila, kateri podatki so potrebni za pridobitev tranzitnega dovoljenja.

14Revident zatrjuje, da „ostaja neobrazložena dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče sanirati stanja, kar se tiče pridobitve dovoljenja za tranzit preko Slovenije, ne kar se tiče zasega blaga.“ Dodaja, da se v tem pogledu sodišči nižjih stopenj „spuščata v razsojanje o vprašanju, za katerega so pristojni upravni organi.“ Prvostopenjsko sodišče je v tem pogledu le povzelo vsebino odločbe Carinskega urada Koper z dne 9. 11. 2001, torej upravnega organa. Če je bilo drugače odločeno v pritožbenem postopku ali v morebitnem upravnem sporu, bi to morala zatrjevati prav tožeča stranka, česar pa ni storila. Tako zatrjevanje bi bilo tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v zadevi III Ips 55/2011, v kateri je tožeča stranka uveljavljala povrnitev škode od Republike Slovenije zaradi istega zasega orožja. Poleg tega je zakonska določba o potrebnosti predhodnega dovoljenja Ministrstva za obrambo RS iz 77. člena ZObr jasna in ni predmet dokaznega postopka. Tega tudi ne more spremeniti podzakonski akt, kot je Uredba o dovoljenjih in soglasjih za promet in proizvodnjo vojaškega orožja in opreme (Uradni list RS, št. 18/2003 in nasl.), ki jo omenja revizija in ki res ni veljala v času prispetja orožja v Luko Koper. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da „tožnik, kljub zaprosilu, tranzitnega dovoljenja ni dobil in blago ostaja zaseženo.“

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.