VSRS Sodba VIII Ips 25/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke št. 1052608 z dne 12. 10. 2012 in št. P-1052608 z dne 18. 8. 2010 ter zahtevek za odločitev o pravici do pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji). Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po četrtem in petem odstavku 2. člena ZPIZVZ, ker 18. 10. 1991 ni ostal brez zaposlitve in brez zavarovanja (četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ) in ker nazadnje ni bil zavarovanec tožene stranke (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih ugovorov ni opredelilo in nanje ni odgovorilo. Iz tega razloga ponovno uveljavlja pritožbene razloge (tako, da jih prepiše), sedaj kot revizijske razloge. Ne strinja se s posameznimi materialnopravnimi izhodišči v odločbi sodišča druge stopnje in ocenjuje, da gre za nesmiselno interpretacijo zakonskih določb. Dodatno navaja, da ne drži trditev, da je tožena stranka uporabljala določbe ZPIZVZ, tako kot jih je razlagalo Vrhovno sodišče skozi sodno prakso. Tožena stranka je sprva v podobnih primerih kot je tožnikov, priznavala pravico do pokojnine bivšim vojaškim zavarovancem po četrtem in petem odstavku 2. člena ZPIZV, nakar je v letu 2006 spremenila upravno prakso in take zahtevke začela zavračati. Sodišča so nato na podlagi zahtevkov prosilcev, ki jim tožena stranka pravic ni priznala, v sodnih postopkih zavzela stališča in izoblikovala sodno prakso, ki pa je za te naknadne prosilce manj ugodna. Pred tem sodne prakse ni bilo, saj ti prosilci glede na za njih ugoden izid postopka pri toženi stranki, sodnega varstva praviloma niso potrebovali. Zato so ti naknadni prosilci v neenakem položaju v primerjavi s prosilci, ki jim je bila ta pravica priznana z odločbo tožene stranke. Zaradi spremembe upravne prakse pri toženi stranki je torej prišlo do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ti razlogi se lahko nanašajo predvsem na drugostopenjsko sodbo in zato samo prepis pritožbenih navedb v reviziji načeloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku.

7Revizija pod bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene ugovore. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Odločilnega pomena pa so navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, ki se ugotavlja v postopku in ki je podlaga za odločitev. Na navedbe, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Glede na zgoraj navedeno sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na povzetke iz vloženih pravnih sredstev v nekih drugih zadevah (v katerih tožnik niti ni bil stranka postopka) in iz njih razbrati vzporednice s konkretnim primerom.

8Sodišče druge stopnje je v celoti odgovorilo na pritožbeno navedbo tožnika, da naj bi zaradi spremembe upravne prakse pri toženi stranki prišlo do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. Neenakosti pri obravnavanju v izvensodnih postopkih, ki je samo po sebi v nasprotju z zakonom, ni mogoče upoštevati v sodnih postopkih, saj do neenakega obravnavanja v zvezi s priznanjem pravice pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ni prišlo v sodnih postopkih (1). Sodna praksa je glede obravnavanega vprašanja vseskozi enotna.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik sedaj državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu mu dne 18. 10. 1991 ni prenehalo in je ostal še naprej zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja, glede na to, da je bil še vedno v delovnem razmerju pri takrat že tuji vojski (Vojski Jugoslavije). Z delom v aktivni vojaški službi je zaključil z razrešitvijo dne 30. 6. 1993 (kot izhaja iz odločbe tujega nosilca zavarovanja vojaških zavezancev z dne 13. 8. 1993) in od 1. 7. 1993 dalje uživa predčasno starostno pokojnino. Pri odmeri mu je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena pri skupnem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev.

11Tožnik je pri toženi stranki uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ta določa, da državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravice na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ/92 v prvem odstavku 171. člena določa, da je poleg izpolnitve pogojev za pridobitev pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja.

12Odločilno dejstvo v tem socialnem sporu torej je, da tožniku zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu dne 18. 10. 1991 ni prenehalo in je ostal še naprej zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja. Revizijsko sodišče zato sprejema zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Na podlagi te določbe je tožena stranka prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja. Le-ti zavarovanci so glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Tisti zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci tudi po 18. oktobru 1991 že pri tujem nosilcu zavarovanja, kot je to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine. To pravico so zavarovanci lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju (2).

13Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja iz določbe petega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih je po navedeni določbi tudi ta, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že večkrat obrazložilo, da je njen namen priznati pravico do pokojnine po splošnih predpisih državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, ne izpolnjujejo pa pogojev za pokojnino na podlagi prejšnjih odstavkov te zakonske določbe. Določba ne zajema tistih zavarovancev, ki so pravico do starostne pokojnine že pridobili, torej tudi zavarovancev, ki so pravico pridobili pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi zavarovanja v tuji državi, kot v primeru tožnika (3). Čeprav se je tožnik od 1. 5. 2003 do 31. 12. 2005 (torej za 2 leti in 8 mesecev) vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženi stranki, njegovo zadnje zavarovanje ni bilo pri toženi stranki in zato ne izpolnjuje pogoja iz zgoraj navedenega člena. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da bi bilo drugačno tolmačenje v nasprotju z namenom Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami), na podlagi katerega tožnik prejema dodatek in se to kasnejše zavarovanje (ob kasnejši pridobitvi državljanstva) ne more šteti kot zadnje zavarovanje pri toženi stranki.

14Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Navedeno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 414/2006 z dne 29. 5. 2007.

Op. št. (2): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v večjem številu zadev – npr. VIII Ips 208/2005, VIII Ips 205/2007, VIII Ips 206/2007, VIII Ips 182/2008, itd.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 68/2010 z dne 18. 10. 2011 in VIII Ips 316/2010 z dne 24. 1. 2012.