VSRS Sklep I Up 7/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke, s katero je predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe prvostopenjskega organa (Upravne enote Izola) št. 351-160/2009/G-12/53 z dne 21. 9. 2012 v zvezi z odločbo tožene stranke št. 35108-192/2010-19-06411116 z dne 12. 11. 2012, s katero je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnila (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je tožnikom kot investitorjem z navedeno odločbo dovolil legalizacijo kamnitega podpornega zidu (1. točka izreka), vlogo za legalizacijo neskladne gradnje – izdelavo mansardne etaže namesto galerije s spremenjenimi novimi okenskimi odprtinami, pa je zavrnil (2. točka izreka odločbe).

2V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

3Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da je izkazala nepopravljivo škodo. Rušenje mansardne etaže je takšna škoda. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo.

7V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke v tožbi obravnavalo v skladu z vloženo zahtevo, kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Presodilo je, da pogoji za predlagano začasno odredbo niso izpolnjeni, saj tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode.

8Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

9V obravnavanem primeru sta po presoji pritožbenega sodišča pomembni vsebina odločbe tožene stranke in vsebina zahteve. Odločba je namreč dovolila legalizacijo kamnitega podpornega zidu, zavrnila pa legalizacijo mansardne etaže. Tožeča stranka je v zahtevi po eni strani predlagala zadržanje celotne odločbe, po drugi strani pa je treba upoštevati, da se zavrnilni del odločbe niti ne izvršuje. Zato tožeča stranka glede ugoditvenega dela odločbe ne izkazuje pravnega interesa za zahtevano začasno odredbo, v preostalem delu pa zahtevana začasna odredba niti ni možna, saj se negativna odločitev sploh ne izvršuje. Tako sploh ni (bila) potrebna presoja o nastanku težko popravljive škode niti ne presoja prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasno odredbo kot je bila zahtevana, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči ne da bi se spuščalo v vsebinske pogoje za njeno izpolnjenost. Kljub temu da jo je obravnavalo po vsebini in jo zavrnilo, pa so učinki odločitve isti in samo zato sklep ni nezakonit.

10Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki vztrajajo pri trditvi, da je podana težko popravljiva škoda, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

11Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.