UPRS sodba I U 553/2011

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodkov fizičnih oseb za leto 2007 z izpodbijano odločbo tožeči stranki dodatno odmeril dohodnino od dohodka iz kapitala za leto 2007 od osnove za dohodnino v znesku 3 600 EUR po stopnji 20% v znesku 720 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka) in davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 od osnove v znesku 261 757,94 EUR po stopnji 23% v znesku 60 204,33 EUR in zamudne obresti (točka I/2 izreka).

V zvezi s točko I/1 izreka iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tedanji direktor tožeče stranke A.A. poslovno enoto na B.B. v letu 2007 uporabljal v zasebne namene. Glede na določbe 39. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDoh-2) se za boniteto šteje tudi nastanitev. V skladu s 43. členom ZDoh-2 se znesek bonitete določa praviloma na podlagi primerljive tržne cene. Enako se določi davčna osnova pri obdavčenju prikritega izplačila dobička, ki ga za konkreten primer predlaga tožeča stranka. Davčni organ je kot primerljivo tržno ceno upošteval 300 EUR mesečno ter jo na podlagi drugega odstavka 91. člena ZDoh-2 upošteval kot davčno osnovo za odmero dohodnine od dohodka iz kapitala. V skladu s prvim odstavkom 132. člena ZDoh-2 se od dohodka iz kapitala dohodnina izračuna in plača po stopnji 20%, kar znese toliko, kot sledi iz izreka.

V zvezi s točko I/2 izreka pa se v razlogih izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožeča stranka v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO) za leto 2007 izvzela dividende v višini 363 353,09 EUR. Iz bruto bilance za leto 2007 izhaja, da je bilo začetno stanje na kontu 152000 – kratkoročne terjatve za druge deleže v dobičku – dividenda C. začetno stanje 46 959,58 EUR, debetni promet je znašal 359 751,09 EUR, kreditnega prometa ni bilo, končno stanje pa je znašalo 406 710,67 EUR. Iz bruto bilance je tudi razvidno, da so znašali finančni prihodki iz deležev v družbah v skupini C. 359 751,09 EUR. Na poziv davčnega organa, da predloži dokazila o prejemu dividend, je tožeča stranka posredovala izpiske s transakcijskega računa, na katerega so bile nakazane dividende od družbe D.(1 650,00 EUR), E. (1 152,00 EUR) in F. (800 EUR). Tožeča stranka je pojasnila tudi, da so ostale dividende v višini 359 751,09 EUR od družbe C., pooblaščenec družbe (G.G.) pa še, da družba C. tožeči stranki dividend ni plačala. Da se to pojasnilo ujema z dejanskim stanjem, jasno izhaja tudi iz predloženih poslovnih knjig tožeče stranke, in sicer iz bruto bilance in glavne knjige, ki vsebuje že navedene knjižbe. Z ozirom na to je bila tožeča stranka obveščena, da dividend družbe C. ne bi smela izvzeti ter da bodo zato ustrezno zmanjšani izvzeti odhodki. Na obvestilo pooblaščenec tožeče stranke ni odgovoril. Na sklepni razgovor pa sta pooblaščenca (H.H. in I.I.) prinesla posojilno pogodbo in pobotno izjavo. V posojilni pogodbi z datumom 17. 12. 2007 stranki ugotavljata, da je družba C. po sklepu skupščine dolžna tožeči stranki izplačati udeležbo v dobičku v višini 359 751,09 EUR ter obenem dogovorita, da daje tožeča stranka družbi C. kratkoročno posojilo v enakem znesku. Iz pobotne izjave, ki ima datum 17. 12. 2007, pa izhaja, da se pobota denarna terjatev družbe C. do tožeče stranke iz posojilne pogodbe, po kateri je tožeča stranka dolžna izplačati posojilo v višini 359 751,09 EUR in denarna terjatev tožeče stranke do družbe C., po kateri je tožeča stranka upravičena do izplačila bilančnega dobička v višini 359 751,09 EUR. Po ugotovitvah davčnega organa kompenzacija ni bila knjižena v poslovnih knjigah niti v družbi C. niti pri tožeči stranki. Po pojasnilu tožeče stranke zato, ker naj bi direktor na dokumente pozabil in jih dal v računovodstvo. Prav tako nista povezani družbi povečali davčne osnove za obresti. Na zahtevo davčnega organa, da predloži podatke o vračilu posojila, pa je pooblaščenec tožeče stranke pojasnil, da denarnega toka ni bilo in da je bil rok za vračilo posojila podaljšan. Dodatno je predložil še aneks k posojilni pogodbi, s katerim je bil rok za vračilo podaljšan do 17. 12. 2009. Na podlagi navedenih ugotovitev ter na podlagi določb ZGD-1 in SRS davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka navedeno dokumentacijo (posojilno pogodbo, aneks in pobotno izjavo) sestavila naknadno ter pri tem kršila določbe 11. člena ZUP, po katerih morajo stranke pred organom govoriti resnico ter dolžnost dajanja podatkov iz 10. člena ZDavP-2. Posli, ki naj bi bili sklenjeni, so navidezni in niso bili knjiženi v poslovne knjige, čeprav bi bilo ravno njihovo knjiženje bistveno zaradi izpolnitve pogojev za izvzetje prihodkov. V skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Dejansko stanje pa je takšno, kot je razvidno iz poslovnih knjig, in sicer da delež iz dobička ni bil izplačan in da posojilo ni obstajalo. Predlog za zaslišanje direktorja A.A. kot priče je davčni organ zavrnil, ker gre za stranko v postopku. Obenem poudarja, da je direktor že pred tem dajal neresnične izjave (v zvezi s stanovanjem v J.) oziroma izjavil neresnico pred uradno osebo in s tem ravnal v nasprotju z načelom iz 11. člena ZUP. Davčni organ še poudari, da je plačilo davka zakonska obveznost in da je v primeru, če je določena izjema, treba ravnati natančno po predpisu. Tožeča stranka bi morala z ustreznimi dokazili razpolagati že ob nastanku davčne obveznosti in najkasneje ob sestavitvi bruto bilance oziroma obračuna DDPO razpolagati s posojilno pogodbo oziroma ugotoviti, da določeni dokumenti niso bili poknjiženi. Ker temu ni bilo tako, davčni organ ugotavlja, da v letu 2007 posojilna pogodba ni bila sklenjena, s tem pa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za davčno izvzetje knjiženega deleža v dobičku.

Dne 26. 6. 2009 je pooblaščenec tožeče stranke predložil še zapisnik skupščine družbe C. z dne 1. 2. 2007 o razdelitvi in izplačilu dobička. Sicer je pooblaščenec že na prvem sklepnem sestanku izjavil, da meni, da je bilo pripoznanje prihodkov za delež v dobičku preuranjeno ter predložil dve opciji delne vsebine zapisnika. Iz sklepa skupščine naj bi namreč ne izhajalo, v kakšni višini bo udeležba v dobičku dejansko izplačana in kdaj. V tej zvezi pa davčni organ na podlagi 67. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Slovenskega računovodskega standarda (v nadaljevanju: SRS) 3.22 ugotavlja, da je bilo pripoznanje prihodkov pravilno in skladno s sklepom skupščine, po katerem se med družbenika deli celoten dobiček družbe v skladu z njihovimi deleži v kapitalu družbe. S tem je tožeča stranka dobila pravico do plačila, izvršitev plačila pa za pripoznanje prihodkov ni bistveno. Sicer pa tožeča stranka s takšnimi navedbami nasprotuje sama sebi, saj po eni strani dokazuje, da je bil delež v dobičku izplačan in po drugi strani, da ni bilo podlage za pripoznanje prihodkov. Očitno je torej namen tožeče stranke v tem, da se ji, ne glede na resnično dejansko stanje, zniža davčna osnova, pri čemer pa se oba načina dokazovanja med seboj izključujeta.

Pisna zahteva, ki jo je tožeča stranka posredovala dne 24. 7. 2009, je bila v ustni obliki že posredovana na zaključnem sestanku ter se je davčni organ o njej že izrekel. Dodatno le še navaja, da je v postopku nadzora ravnal v smislu določb 164. člena ZUP, da ni vezan na nobena dokazna pravila, da pa ima pri dokazovanju prednost pisna dokumentacija, evidentirana v poslovnih knjigah. Zavezanec mora razpolagati s potrebnimi dokazi že ob nastanku davčne obveznosti. V konkretnem primeru le izplačana dividenda predstavlja zakonski pogoj za izvzem prihodkov iz davčne osnove. Trditev tožeče stranke, da sklenitev posojilne pogodbe in izvršeni pobot nista bila pravilno evidentirana v poslovnih knjigah, ne drži, saj listine, ki so bile predložene naknadno, sploh niso bile evidentirane, ne v letu 2007 in ne kasneje in je zadevna terjatev še vedno odprta. V zvezi z dodatnim pojasnilom z dne 24. 7. 2009 pa davčni organ na podlagi uradoma pridobljenih podatkov ugotavlja še, da je tožeča stranka pri knjiženju prešla iz SRS (2002) na SRS (2006) in ne na MRS, kot navaja v svoji vlogi. Prihodke je, kot je bilo že navedeno, pripoznala v skladu s SRS 3.22, zato mnenje ustreznega izvedenca ni potrebno. Prav tako, z oziroma na potek postopka in možnost, ki jo je imela tožeča stranka, da sodeluje v postopku, ni potrebe po novem usklajevalnem sestanku in zato se na podlagi že navedenih ugotovitev v skladu s 24. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 90/07, v nadaljevanju: ZDDPO-2) pri določanju davčne osnove za leto 2007 prejete dividende oziroma drugi deleži iz dobička izvzamejo iz davčne osnove v znesku 3 602,00 EUR in ne 359 751,09 EUR, kolikor znaša (in je knjižen) izvzeti delež iz dobička.

Pri odhodkih pa se ugotavlja, da je tožeča stranka v obračunu DDPO za leto 2007 na podlagi 26. člena ZDDPO-2 izvzela odhodke, ki zadevajo izvzete dividende in dohodke, podobne dividendam v višini 5% izvzetih dohodkov v vrednosti 18 167,65 EUR. Ker je tožeča stranka, kot je že navedeno, izvzela za 359 751,09 EUR preveč prihodkov, je tožeča stranka izvzela tudi za 17 987,55 EUR preveč odhodkov. Pravilen znesek znaša 180,10 EUR.

Kot odhodek tožeče stranke pa se naknadno upošteva tudi dohodnina od prikritega izplačila dobička in zato je tožeča stranka iz tega naslova izkazala prenizke stroške v višini 720,00 EUR.

V zvezi s pripombami tožeče stranke, po katerih je šlo pri evidentiranju prihodkov iz naslova dividend oziroma udeležbe v dobičku za računovodsko napako, davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka glede na določbe tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 dejansko izkazala preveč prihodkov v skupni višini 79 285,60 EUR, in sicer zaradi previsokega izkazovanja prihodkov za prejete dividende oziroma druge deleže iz dobička. V ostalem pripombe zavrne kot neutemeljene.

V zvezi s sklepom o razširitvi davčnega nadzora davčni organ navaja, da izdani sklep ni nezakonit ter da je šlo v konkretnem primeru za običajen postopek razširitve nadzora.

Pri nepriznanju izvzetja prihodkov pa ni bistveno to, da ni bilo denarnega toka, temveč tudi, da je terjatev v poslovnih knjigah še vedno odprta, listine pa sestavljene naknadno, že po tem, ko je davčni organ tožeči stranki predstavil ugotovljeno nepravilnost. Prejete dividende pomenijo zavezančeve prejemke, kar povsem jasno izhaja tudi iz Komentarja ZDDPO-2. Odločitev temelji izključno na določbah ZDDPO-2, medtem ko pojasnilo DURS, ki ga citira tožeča stranka v pripombah, ni in ne more biti podlaga za odločitev. Sicer pa pojasnilo vsebinsko ni ustrezno in se nanaša na predpise, ki več ne veljajo. ZDDPO-2 kot veljavni predpis pa v 24. členu zelo jasno določa, da se iz davčne osnove lahko izločijo prejeti zneski dividend oziroma dohodkov, ki so podobni dividendam. Zato ni dvoma, da to pomeni prejemke, o katerih sicer govori tožeča stranka.

Davčni organ ni nikoli navedel, da sklenitev posojilne pogodbe in pobot pomenita doseganje nedovoljenih ciljev. Kot taka – sama po sebi pomenita davčno optimiranje, ki ni nezakonito. V zadevi je bistveno to, da so bile listine sestavljene naknadno, kar pa je nezakonito. Dokazovanje s takšnimi listinami pa iz že navedenih razlogov ne more biti uspešno. Kolikor gre za očitke v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki so v korist zavezanca, pa davčni organ poudari, da je natančno raziskal tudi dejstva, ki so tožeči stranki v korist in pri tem, kot je že navedeno, natančno preveril, ali je bila tožeča stranka dolžna pripoznati prihodke.

V zvezi s pripombami, ki se nanašajo na bilančni dobiček družbe C. iz leta 2005, ki izvira iz oddelitve družbe v letu 2004, davčni organ ugotavlja, da oddelitve ni mogoče izpodbijati z nobenimi pravnimi sredstvi in da ima tožeča stranka v družbi C. neizpodbitno določen delež. Zato ji pripadajo deleži iz dobička v sorazmerju z njenim lastniškim deležem in zato so njene pripombe v tem delu neutemeljene. Prihodke iz naslova udeležbe v dobičku je tožeča stranka pripoznala na podlagi SRS in skladno z njimi. Zato se ne more uspešno sklicevati na MRS in na to, da knjiženje ni skladno z MRS. MRS 18.32, na katerega se sklicuje, nedvomno ne spada med standarde, na katere SRS neposredno napotujejo in torej ni obvezen. Tožeča stranka torej teh določb ni bila dolžna uporabiti in zato ni podlage, da bi se odločitev tožeče stranke spreminjala v postopku inšpekcijskega nadzora.

Davčni organ pa kot neutemeljene zavrne tudi nadaljnje pripombe, v katerih tožeča stranka ponavlja nestrinjanje z davčno obravnavo predloženih listin (posojilne pogodbe, aneksa in pobotne izjave) ter se sklicuje na sodbo tega sodišča, za katero davčni organ ugotavlja, da se ne naša na primer, kakršen je obravnavani, oziroma da so dejanske okoliščine v obeh primerih bistveno različne.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Glede očitane nezakonitosti sklepa o razširitvi inšpekcijskega nadzora ob sklicevanju na četrti odstavek 133. člena ZDavP-2 pojasni, da se davčni nadzor lahko razširi tudi na druga obdobja ali druge vrste davka, če obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davkov. V konkretnem primeru je bilo na podlagi bruto bilance za leto 2007 mogoče zaznati, da so bili izvzeti zneski dividend še vedno na terjatvah, zato je bil podan sum, da je izkazovanje obveznosti iz naslova DDPO nepravilno.

Drugostopni organ se v celoti strinja tudi z uporabo določb materialnega prava, to je tretjega odstavka 24. člena ZDDPO-2. Tudi po oceni druge stopnje je določba prvega odstavka 24. člena ZDDPO-2 dovolj jasna, besedna zveza „prejete dividende“ pa ustreza pojmu „prejemek“, ki ga izpostavlja tožeča stranka kot bistvenega za razumevanje sporne zakonske določbe. Meni, da že iz gramatikalne razlage zakonske določbe dovolj jasno izhaja, da se iz davčne osnove dividende lahko izvzamejo le, če so prejete.

Pritožbene navedbe pod točko c) pritožbe se ne nanašajo na pregled poslovanja za leto 2007, zato za ta postopek niso pomembne. Pri tožeči stranki je namreč potekal še en inšpekcijski pregled (nadzor davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2006), pritožbene navedbe pa so bile del pripomb, ki jih je tožeče stranka uveljavljala v tem postopku.

Drugostopni organ zavrača tudi ugovor, da bi se moral prvostopni organ opredeliti, ali tožeča stranka sploh pravilno izkazuje naložbo v družbo C. Prvostopni organ je to storil in se jasno opredelil tudi do tega vprašanja. Pravilni so tudi njegovi razlogi. Pri tem pripominja, da davčni inšpektor ni davčni svetovalec in da zato ni utemeljena zahteva, da inšpekcijski organ razišče zakonitost časovno oddaljenih poslov in transakcij, ki nimajo neposredne povezave z ugotovljenimi nepravilnostmi, vse z namenom, da se vzpostavi stanje, da mu dodatnih davščin ne bi bilo treba plačati.

Predložene listine v zvezi z zatrjevanim posojilom pa tudi po oceni pritožbenega organa niso bile verodostojne. Pri tem ne gre samo za dejstvo, da niso bile knjižene v poslovnih knjigah, temveč tudi za način postopanja tožeče stranke in njegovega pooblaščenca v postopku nadzora, kar vse vzbuja dvom v verodostojnost posojilne pogodbe in pobotne izjave. Vse listine so bile predložene naknadno in noben od dogodkov ni bil zabeležen ne v knjigah tožeče stranke ne v knjigah družbe C. Zato je utemeljen zaključek prve stopnje, da so bile listine sestavljene naknadno in da ne predstavljajo verodostojne knjigovodske dokumentacije.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb materialnega prava in kršitev pravil postopka.

Potem ko povzame potek postopka navaja, da sklep o razširitvi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora ni zakonit, ker za razširitev postopka ni bil dosežen dokazni standard, ki se zahteva po določbah četrtega odstavka 133. člena ZDavP-2. Sklep je bil namreč izdan po tem, ko so bile že ugotovljene nepravilnosti v davčnem obračunu za leto 2007, pri čemer ni razvidno, kako je davčni organ lahko ugotovil nepravilnosti pri plačevanju davka od dohodkov pravnih oseb, če se je sklep o začetku nadzora nanašal samo na nadzor davka od dohodkov fizičnih oseb ter na podlagi katerih dokazov je davčni organ prišel do zaključka, da obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davkov. Na podlagi razlogov iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče zaključiti, da je davčni organ nezakonito opravil nadzor obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb brez sklepa o razširitvi postopka in s tem kršil načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. Gre torej za ugotovitveni postopek brez pravne podlage in za samovoljno opravljen inšpekcijski nadzor, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Prvostopni davčni organ je tudi napačno uporabil materialno pravo, s tem ko je zmotno razlagal tretji odstavek 24. člena ZDDPO-2, ki nikjer ne določa, da mora družba za pridobitev pravice do izvzema prihodkov iz davčne osnove, dejansko izkazati denarni tok. Davčni organ pri tem ne pojasni, na kakšni podlagi je prišel do takšne razlage. V ZDDPO-2 pogoj izplačila dohodka ni nikjer opredeljen oziroma določen. Zato ni zakonske podlage za narejeni zaključek in zato tožeča stranka meni, da ima podlago za izvzem dividend oziroma deležev v dobičku že v obdobju, ko jih je pripoznala v poslovnem izidu, ne glede na to, ali so bile izplačane. Zaključek prve stopnje verjetno temelji na davčni praksi iz let 2004 in 2005, ki je temeljila še na starem načinu izkazovanja prihodkov iz naslova udeležbe v dobičku drugih družb. V zvezi s tem je Ministrstvo za finance izdalo pojasnilo, ki ga tožeča stranka citira ter poleg tega opozarja na t.i. naložbeno metodo, ki pa se je uporabljala le do sprejetja novih SRS v letu 2006. Ti SRS so bistveno spremenili načela, povezana z vplivanjem dobičkov družb, v katerih ima tožeča stranka delež ali delnice. To vprašanje ureja SRS 3.22 in na podlagi te določbe se za družbo, ki v poslovnem izidu pripozna dividende, šteje, da je le-te tudi prejela. Stališče davčnega organa pa je tudi v nasprotju z Ustavo, ker postavlja zavezance v neenak položaj. Nesprejemljivo je davčnim zavezancem nalagati dodatno davčno obveznost le zato, ker dividenda dejansko ni bila izplačana ampak kompenzirana.

Poleg tega se je davčni organ v postopku nadzora osredotočil na napačna dejstva in posledično ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Ugotovitev, da je bil pobot narejen brez pravne podlage in da zato ne more biti upoštevan kot delno plačilo udeležbe v dobičku, je brezpredmetna. Ne glede na to se namreč kapitalski instrument v skladu s SRS 3.22 v poslovnem izidu pripozna v trenutku, ko nastane pravica do plačila. Tožeča stranka je organu prve stopnje že pojasnila, da sta na kontu 2859 dve knjižbi, po katerih je tožeča stranka oblikovala obveznosti do družbe C. d.o.o.. Knjižbe pojasnjuje temeljnica 11, iz katere je razvidno, da so se na družbo C. v letu 2006 v skladu z delitvenim načrtom prenesla vozila in kredit do BACA. Iz točke 6 iste temeljnice je razvidno, da so se na družbo C. prenašala sredstva in obveznosti in ker je bila vrednost obveznosti večja, je prišlo do dodatne obveznosti na strani tožeče stranke v skupni višini 3 189 592,84 (SIT?). Druga večja obveznost izhaja iz knjižbe temeljnice 17, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka na družbo C. prenesla obveznost do zaposlene, ki še ni bila izplačana in tudi iz tega naslova je bila tožeča stranka dolžna oblikovati obveznost do C. v višini 1 051 016,00 SIT, kot to izhaja iz kopije obeh temeljnic. Te obveznosti so bile konec leta pobotane s terjatvijo tožeče stranke iz naslova udeležbe v dobičku. Gre za transakcije, ki bi morale biti izvedene že ob oddelitvi, ob izhodišču, da je potrebno prenašati sredstva in obveznosti v enaki višini. Pri tem ni podlage za sklepanje, da bi se morala stanja na kontih tožeče stranke in kontu družbe C. ujemati, saj so se zapirala s popolnoma različnimi postavkami v bilanci obeh družb. Zato je tožeča stranka zahtevala, da prvostopni organ prizna tudi drugi del pobota v višini 1 506 606,84 SIT, saj je bil pobot ustrezno evidentiran v poslovnih knjigah in podkrepljen z listinami.

Izpodbijana odločitev je nepravilna tudi zato, ker tožeča stranka v skladu z zakonodajo, ki je veljala v letu 2004, ni bila upravičena do pridobitve deleža v družbi C. iz naslova lastnega poslovnega deleža, ki ga je posedovala pred oddelitvijo. Sporna je torej pridobitev 8,5% deleža v družbi C. iz naslova lastnega poslovnega deleža. Nepravilna pa je tudi zato, ker bi bila tožeča stranka v skladu s SRS in MRS v primeru razdelitve dobička, ki se nanaša na dobiček, realiziran pred nakupom deleža, dolžna znižati finančno naložbo, ki jo izkazuje v družbo C. Na to je opozorila že prvostopni organ, ki pa je zahtevo, da se opredeli do tega vprašanja, zavrnil na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka v letu 2006 prešla na SRS 2006 in ne na MRS, kar pa je nesprejemljivo. MRS so namreč podlaga za SRS, ki ne smejo biti z MRS v nasprotju. Zato je nesprejemljiv zaključek, da določb MRS ni potrebno upoštevati. Ob tolmačenju določbe SRS, kot ga uporablja prvostopni organ, pa je določba SRS v nasprotju z MRS. Zato tožeča stranka zahteva, da davčni organ, ob upoštevanju določb MRS 18.32 ugotovi, da je bila tožeča stranka dolžna izkazati za 138 603,74 EUR nižje prihodke in glede na to, da je bil po sklepu skupščine razporejen dobiček iz poslovnih let pred letom 2006, je izkazovanje dividend v izkazu uspeha v višini vrednosti finančne naložbe 138 603,74 EUR neupravičeno.

Ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ni pravilno ugotovljena davčna obveznost. S tem pa so prekršena tudi pravila postopka in načelo proste presoje dokazov. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča, ki jo je predložila že v davčnem postopku in iz katere izhaja, da se ustreznost poslovnih knjig preverja na podlagi knjigovodskih listin in ne obratno. Vrednost spornega predmeta se po navedbah v tožbi nanaša na dodatno odmerjeno plačilo davkov in pripadajočih obresti v zneskih iz točk I/1 in 2 izreka izpodbijane odločbe, kar znese skupaj 65 829,45 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki so v spisu, sledi, da so tožbene navedbe enake pritožbenim. Na pritožbene navedbe je v celoti odgovorjeno v obrazložitvi odločbe druge stopnje oziroma v izpodbijani odločbi, na katero se drugostopni organ utemeljeno sklicuje. Razlogi prve in druge stopnje so po presoji sodišča pravilni in skladni s predpisi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje.

Tako se v obrazložitvi drugostopne odločbe in pred tem že v izpodbijani odločbi povsem pravilno ugotavlja, da je bila za izdajo sklepa o razširitvi podana tako dejanska kot pravna podlaga ter da zato očitana bistvena kršitev pravil postopka ni podana.

Podana tudi ni napačna uporaba določb 24. člena ZDDPO-2, kot se očita v tožbi. Iz navedene določbe, ki jo citirata in se nanjo sklicujeta oba davčna organa, povsem jasno sledi takšna razlaga, kot sta jo uporabila pri odločitvi. Že iz prvega odstavka citiranega člena je namreč dovolj jasno razvidno, da se iz davčne osnove lahko izvzamejo le prejete dividende oziroma drugi deleži iz dobička, medtem ko besedilo tretjega odstavka istega člena takšno razlago le še potrjuje. Zakaj meni tako, je pojasnil prvostopni organ tako v zapisniku kot v izpodbijani odločbi, dodatno pa je obrazložil uporabo predpisa še drugostopni organ v svoji odločbi ter pri tem pravilno poudaril, da so zakonske določbe povsem jasne ter da je za njihovo pravilno uporabo dovolj že gramatikalna razlaga. Tožbene navedbe, po katerih prvostopni organ ni pojasnil svojega razumevanja zakonske določbe, so zato v nasprotju s podatki spisov. Prav tako so v nasprotju s spisi trditve tožeče stranke, po katerih naj bi davčni organ svoj zaključek domnevno temeljil na pretekli davčni praksi. Že iz zapisnika in iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da temu ni tako in da se razlogi odločbe v tem delu naslanjajo izključno na zakonske določbe (ZDDPO-2).

Glede tožbenih ugovorov, ki se prvič pojavijo v pritožbi in ki jih tožeča stranka tudi v tožbi, enako kot v pritožbi, navaja pod točko c), že drugostopni ugotavlja, da se ne nanašajo na pregled poslovanja za leto 2007 in s tem na vsebino izpodbijane odločbe ter da so te pritožbene oziroma sedaj tožbene navedbe del pripomb, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku inšpekcijskega nadzora za leto 2006. Tem ugotovitvam tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, potrjujejo pa jih tudi podatki upravnih spisov. Sodišče jih zato, enako kot drugostopni organ, zavrača kot ugovore, ki za odločitev niso pomembni.

Glede „drugih razlogov“ iz točke d) tožbe je na enake ugovore v pripombah na zapisnik v celoti in pravilno odgovorjeno v izpodbijani odločbi na strani 39 (v zvezi z ugovori v 1. točki) in na straneh 40 in 41 (v zvezi z ugovori v 2. točki), zato se drugostopni organ v svoji odločbi utemeljeno sklicuje na razloge prve stopnje. Obenem pravilno opozarja, da davčni organ ni davčni svetovalec zavezanca in da zato ni dolžan ugotavljati pravilnosti in zakonitosti transakcij, ki niso neposredno povezane s predmetom nadzora.

Po povedanem je torej odločitev v točki I/2 izpodbijane odločbe pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Isto velja za odločitev v točki I/1 izreka, v zvezi s katero tožeča stranka konkretnih ugovorov nima in jih tudi ni imela v davčnem postopku. Zato je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.