UPRS sodba I U 882/2011

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS, Območni urad Murska Sobota, odločil, da se tožeči stranki odreja vzpostavitev sistema zagotavljanja sledljivosti v distribuciji za vsa živila živalskega izvora z rokom 10. 12. 2010. Stroški, nastali zaradi odprave odrejenih ukrepov, gredo v breme zavezanke. Ta pa mora izvedbo odrejenih ukrepov pisno sporočiti organu, ki je odločbo izdal. V obrazložitvi pojasnjuje, da je izdani ukrep v skladu z določbo 18. člena Uredbe (ES) evropskega parlamenta in Sveta št. 178/2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah iz zakonodaje o ustanovitvi evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (v nadaljevanju Uredba). Poudarja, da je Območni urad Murska Sobota pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled predpakiranega svežega mesa in mesnih izdelkov ter o tem sestavil zapisnik dne 13. 10. 2010. V času pregleda se je preverjala tudi sledljivost predpakiranega mesa in mesnih izdelkov, primerjava med označbami serij na deklaracijah in povezava s podatki na dobavnicah, s katerimi vstopa blago v distribucijsko verigo. Pregledane dobavnice za sveže meso in mesne izdelke so navajale ob oznaki artikla šaržne številke, ki pa se v času pregleda niso ujemale z navedenimi na deklaracijah, oziroma so bile pomanjkljive. Iz predloženih dokumentov ni bilo mogoče razbrati podatkov o seriji dobavljenega živila. Ob ponovnem pregledu dne 15. 11. 2010 je bilo ugotovljeno, da je stranka vzpostavila sledljivost za sveže predpakirano meso, medtem ko sledljivosti za mesne izdelke, povezava med serijskimi številkami na deklaracijah izdelkov in dobavnicami za posamezen artikel, ni bila zagotovljena.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je s svojo odločbo št. 3449-5/2011/4 z dne 29. 3. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožnikove trditve, da je do skladišča mogoče jasno ugotoviti dobavitelja vsakega živila, saj v to skladišče dobavlja vsak dan posebej naprej v poslovalnice za tisti dan naročene izdelke s kratko življenjsko dobo, zaradi česar naj bi bila sledljivost zagotovljena, zavrača kot neutemeljene. Možno je, da pritožnik lahko vedno pojasni s katero dobavnico je bilo dobavljeno konkretno živilo, vendar pa je glede na proces distribucije, večje število zaposlenih, pa tudi razne nesporazume, nujna vzpostavitev sistema objektivne sledljivosti, ko lahko vsak, predvsem pa inšpektorica, v vsakem trenutku preveri povezavo med posameznim živilom in konkretno dobavnico. Sistem sledljivosti mora biti namreč tak, da ga je mogoče v vsakem trenutku objektivno preveriti. Samo obrazložitev pritožnika tega ne more nadomestiti. Z nepreglednostjo sistema sledljivosti pa so seveda tudi večje možnosti za zlorabo.

Tožnik vlaga tožbo tako zaradi kršitve materialnega zakona kot tudi kršitve pravil postopka ter napak glede ugotovitve dejanskega stanja oziroma ničnostnih razlogov. Z Uredbo se uveljavlja le načelo sledljivosti in določbe o izvrševanju tega, zagotovitev tako imenovanega objektivnega standarda sledljivosti, kot to navajata upravna organa, pa Uredba ne določa. Iz smernice za uporabo Uredbe pa je Stalni odbor za živilsko verigo in zdravje živali pri evropski komisiji 26. 1. 2009 zavzel stališče glede uporabe 18. člena Uredbe v povezavi s tako imenovano notranjo sledljivostjo. Sistem notranje sledljivosti se s tem ne predpisuje, oziroma je le-ta fakultativen. Kaj naj bi pomenil sistem objektivne sledljivosti, ostaja neobrazloženo. Gre očitno za arbitrarno odločitev upravnih organov. Prav tako ostaja nepojasnjeno, v čem upravni organ smatra, da gre v konkretnem primeru za zlorabo oziroma potencialno večjo možnost za zlorabo. Pričakovati bi bilo jasne odgovore na vprašanja, katere posebne zahteve mora upoštevati tožeča stranka pri živilih živalskega izvora, predvsem katere oznake ali opredelitve manjkajo oziroma kateri dokumenti in informacije niso zadostne. Upravna organa sta vzela celoto živil živalskega izvora kot tako in pri tem zanemarila, da je potrebno ločiti zahtevo po posameznih vrstah živil živalskega izvora. Drugače povedano, vzpostavitev sistema sledljivosti je odvisna od same vrste živila. Živila s kratko življenjsko dobo, kot je na primer meso, tožeča stranka skladišči samo za pretočne dobave v skladiščih in se ta živila naročajo s strani posameznih filial na območju Slovenije en dan pred dobavo. Tako je tudi zagotovljen namen opredelitve in določitve točne količine dobavljenih živil. Upravna organa omenjenega nista upoštevala. Tožeča stranka mora zagotoviti povezanost med dobavo v centralno skladišče in dobavo na posamezno filialo tožeče stranke. Iz pavšalnih razlogov in brez utemeljitve se šteje, da bi moral vsak, predvsem inšpektorica, v vsakem trenutku preveriti povezavo med posameznim živilom in konkretno dobavnico. Predpisi kaj takega od tožeče stranke kot nosilca živilske dejavnosti, ne zahtevajo. Sistem zagotavlja sam nosilec živilske dejavnosti, v tem primeru tožeča stranka tako, da jim nosilci živilske dejavnosti informacije na podlagi uvedenega sistema, na zahtevo pristojnih organov, tudi sporočijo. Kakršenkoli zahtevek, da bi moral biti uveden sistem, ki bi bil vsakomur razumljiv in bi vsakomur omogočal sledljivost, ni pravilen. Iz tega izhaja, da je relevantne pravne predpise tožena stranka uporabila napačno in nepopolno. Pri opredelitvi ne vzpostavitve sistema sledljivosti očitanih dejanj, ni upoštevala veljavnih pravnih predpisov. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari. V primeru neugoditve zahtevku pa sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V zakonodaji EU, ki je zavezujoča tudi v RS, sledljivost pomeni možnost sledenja živilom, krmi, živalim, namenjenim izdelavi hrane ali snovem, ki bodo uporabljene za hrano v vseh stopnjah pridelave, predelave in distribucije. Sledljivost je način, kako se spopadati z mogočimi nevarnostmi, ki se lahko pojavijo v zvezi s hrano in evropskim državam zagotoviti, da lahko varno uživajo vsa živila. Če organi ali nosilci živilske dejavnosti ugotovijo nevarnost, morajo imeti možnost, da ugotovijo od kje živilo izvira, da živilo takoj izločijo in preprečijo, da bi onesnaženi izdelek dobil potrošnik. Poleg tega sledljivost omogoča, da se živila namensko umaknejo in da je javnost natančno obveščena tako, da se preprečijo motnje trgovanja. Možnost za hitro odkrivanje in izločanje nevarnih živil, da ne dosežejo potrošnika, je izjemno pomembna za zdravje in življenje ljudi. Notranja sledljivost pomeni, da nosilci dejavnosti vedo, kje so posamezni izdelki, kaj se je iz njih izdelalo, oziroma kateri izdelki so bili umaknjeni iz prodaje, o čemer vodijo ustrezno evidenco. Zunanja sledljivost je dosežena pri predaji sledljivosti izdelka med dvema različnima nosilcema dejavnosti. Pri tem lahko ločimo tako imenovano sledljivost za nazaj (na primer kateri dobavitelj je dobavil posamezni izdelek) in sledljivost za naprej (kateremu nosilcu dejavnosti so blago predali, na primer pri prodaji na drobno). Zaradi zagotavljanja sledljivosti morajo vsi udeleženci v preskrbovalni verigi doseči notranjo in zunanjo sledljivost. Sistem sledljivosti mora biti v vsakem primeru dokumentiran, s čimer se dviga tudi sama kakovost sledljivosti. Zakonodaja zahteva notranjo sledljivost v primerih, ko je to s posebnimi predpisi določeno, kot na primer v primeru svežega mesa in mesnih izdelkov. Nacionalna zakonodaja, ki poleg Uredbe omenjeno materijo ureja, je Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihaja v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00 in naslednji), Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Uradni list RS, št. 120/05 in naslednji), Uredba o izvajanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o materialih in izdelkih namenjenih za stik z živili (Uradni list RS, št. 53/05 in naslednji), Uredba o izvajanju Uredbe Komisije (ES) o dobri praksi za materiale in izdelke namenjene za stik z živili (Uradni list RS, št. 119/07) ter vsaj še Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil (Uradni list RS, št. 50/04 in naslednji). Iz vsega povedanega izhaja, da cilj zahteve po sledljivosti ni uveden toliko zaradi interesov trgovin, pač pa zato, da se zagotovi varnost hrane in se prispeva k temu, da se živila, ki niso varna, hitro in učinkovito umaknejo iz prodaje, da se v tem primerno obvestijo potrošniki in nosilci dejavnosti, da se omogoči kontrolnim organom presoja nevarnosti in da se preprečijo nepotrebne motnje v trgovini. Tožnik torej s tem, ko ščiti predvsem sebe in svoj način poslovanja, ne pa potrošnika, ne more uspeti. Navedba upravnega organa o zlorabi, pa ne predstavlja podlage za odločitev, pač pa je navedena le primeroma.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1.