VSL sklep I Cp 878/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine).

2Proti sklepu se pritožuje tožnica (predlagateljica). Sklicuje se na vse pritožbene razloge. sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z verjetno izkazanostjo terjatve, saj je ugotovilo, da ni izkazana nobena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/1998 ter poznejše spremembe tega predpisa - ZIZ). Terjatev tožnice temelji na družinskem stvarnem pravu. Njena srž je pravica, ki izvira iz skupnega premoženja. Skupnega premoženja ni dopustno samovoljno odtujevati. Vendar pa so tretje osebe (potencialni pridobitelji) varovani z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Rešitvi neugodnega učinka načela zaupanja v zemljiško knjigo za tisto pravdno stranko, ki v zemljiško knjigo ni vpisana, je namenjen institut zaznambe spora (prva alineja 1. točke prvega odstavka 79. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003 ter poznejše spremembe tega predpisa - ZZK-1).

5Če pa stranka svoj položaj želi zavarovati še z začasno odredbo (ali z začasno odredbo namesto zaznambe spora), potem mora pač zadostiti strogim predpostavkam iz 272. člena ZIZ. Tem predpostavkam tožnica v tem postopku ni zadostila. Sodišče je to obrazloženo pojasnilo v izpodbijanem sklepu. S temi razlogi in tako tudi s samo odločitvijo pritožbeno sodišče soglaša.

6Pretežni del tožničine pritožbe se ukvarja s samo verjetno izkazanostjo njene terjatve. To za preizkus izpodbijanega sklepa ni relevantno. Predlog je bil namreč zavrnjen zato, ker tožnica ni izkazala nobene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožnica zmotno meni, da dejstvo, da toženec nasprotuje terjatvi tožeče stranke (nasprotuje njeni tezi, da je sporna nepremičnina skupno premoženje) predpostavlja obstoj nevarnosti, da terjatve ne bo mogoče izpolniti. Takšno toženčevo nasprotovanje pomeni zgolj to, da je med strankama spor, o katerem bo sodišče oblastno razsodilo.

7Zmotno je tudi pritožničino prizadevanje, da bi svoj predlog oprla na predpostavko, da tožencu ne bo nastala nikakršna škoda oziroma, da bo ta neznatna. Ta predpostavka je podana prav v tolikšni meri, kot je podana pri vsakem položaju, v katerem tožnik predlaga izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Če bi torej sledili pritožničini argumentaciji, bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine mogoče in treba izdati vselej, kadar je med strankama spor glede lastninske pravice na nepremičnini. To pa ne drži. Tožnica bi zato morala izkazati konkretno nevarnost, da bo v primeru uspeha v tej pravdi, kljub temu ostala brez svoje stvarne pravice. Tega pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila. Pritožba pa takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretizirano ne izpodbija.

8Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).