VSL sodba I Cp 1324/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14947/2010 z dne 10. 2. 2010 razveljavi v 1. in 3. točki izreka, tožbeni zahtevek pa se zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženki povrniti 1.874,94 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 1.955,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14947/2010 z dne 10. 2. 2010 ostane v celoti v veljavi v 1. točki izreka, za plačilo 35.682,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2010 do plačila, ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov; odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 760,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem priče T.S., ki ga je sodišče zaslišalo, pri čemer tožnica ni pravočasno sporočila popolnega naslova te priče, temveč je dodatne poizvedbe o naslovu opravljalo sodišče prve stopnje samo, s čimer je kršilo določbe 2., 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, vzbudilo pa je tudi dvom v svojo nepristranskost. Nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in ji očita postopanje v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Ugotovljeno je bilo, da je toženka podpisala osem praznih listov, na katere je kasneje banka odtisnila besedilo kreditne pogodbe. Tožnica pa je navedla tudi, da naj bi obenem toženka podpisala neizpolnjen obrazec poroštvene izjave. Tudi če bi to držalo, podpis bianco listine, obrazca ali česar koli podobnega ne more pomeniti sklenitve pravnega posla ali izjave volje. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah in ne že s podpisom praznih listov papirja. Zgolj podpisane bianco listine ne pomenijo ničesar. V nadaljevanju pritožba opozarja na, po njenem mnenju, nasprotja v izpovedbah prič V. in V. analizira pričanje T.S. in zaključi, da je banka N. d.d. v konkretnem primeru ravnala skrajno malomarno in neskrbno s tem, ko je toženki dala v podpis osem bianco listin, ne da bi ji pojasnila, kaj v resnici podpisuje, takšno ravnanje pa ne more iti v breme toženke. Vztraja, da ni podpisala neizpolnjenega formularja poroštvene izjave, ampak, kot rečeno, le prazne liste papirja, na katere je banka kasneje natisnila tudi poroštveno izjavo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko ugotovil, ali gre pri obrazcu (priloga A8) za obrazec natisnjen v tiskarni ali pa za obrazec iztiskan iz računalnika v banki. Ponovno poudari, da je bila ves čas prepričana, da mora na banki podpisati le odpoved izplačilu zavarovalne vsote iz očetovega življenjskega zavarovanja, da bo potem to življenjsko zavarovanje jamčilo za kredit, ki ga je jemal oče (A.G.). S tem se je strinjala in le takšno odpoved je podpisala. Ker ni ničesar sklenila ali podpisala, ji ni potrebno ničesar izpodbijati, zato so zaključki sodišča glede izpodbojnosti nelogični. Tožnica tudi ni postopala v skladu z določbo 1027. člena Obligacijskega zakonika – OZ. A.G. je umrl 4. 10. 2006, stečaj zapuščine pa je bil uveden šele 15. 10. 2010 in je imela tožnica dovolj časa, da zoper Republiko Slovenijo kot „dedinjo“ zapuščine vloži predlog za izvršbo.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V poroštveni pogodbi mora biti vsebovana poroštvena izjava, ki je veljavna, če je sklenjena v pisni obliki (1013. člen OZ). Pisna oblika je pogoj predvsem zato, da se varuje poroka pred nepremišljenim dejanjem prevzema obveznosti poroštva. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga ta določba varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. V teoriji(1) in v sodni praksi(2) ni sporno, da mora biti v izjavi zaveza poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, opredeljena pa mora biti tudi obveznost na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena, ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 1013. člena OZ ni izpolnjen(3).

6Tudi, če je v konkretnem primeru toženka podpisala že natisnjeni formular poroštvene izjave, je iz vpogleda vanj (in kar je med strankama nesporno), razvidno, da gre za prazen, neizpolnjen formular (priloga A8) v katerem obveznost poroka ni prav z ničemer opredeljena. Iz „prazne“ poroštvene izjave ni razvidna niti višina obveznosti, za katero naj bi toženka dajala svoje osebno jamstvo niti njena zapadlost in ne višina obresti. Ker obveznost ni vsebinsko identificirana, takšna poroštvena izjava ne učinkuje. Tudi, če je toženka vedela, na katero kreditno pogodbo se izjava nanaša, njena izjava nima poroštvenega učinka(4).

7Povedano velja tudi za ostali predloženi poroštveni izjavi in za podpis na kreditni pogodbi, glede katerih je nesporno, da je toženka podpisala prazne liste papirja, na katere je banka kasneje natisnila besedilo poroštvene izjave in kreditne pogodbe (z zapisom, da toženka pogodbo podpisuje kot porokinja - priloga A1). Ob podpisu teh praznih listov papirja toženkina obveznost torej ni bila v ničemer opredeljena, zato tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o poroštveni izjavi toženke, ki bi lahko kakorkoli učinkovala.

8Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1013. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na razloge za spremembo, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj je tožnica toženki dolžna povrniti njene pravdne stroške. Toženki pripada 765,70 EUR nagrade za postopek, 706,80 EUR nagrade za narok, iz naslova kilometrine 49,95 EUR (3 x 45 km), iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in iz naslovov tiskanja in fotokopiranja 20,00 EUR, skupaj 1.562,45 EUR. Toženki se prizna tudi 20 % DDV (312,49 EUR). Skupaj je tako tožnica dolžna toženki povrniti 1.874,94 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Tožnica je dolžna toženki povrniti tudi pritožbene pravdne stroške in sicer 942,40 EUR nagrade za postopek, iz naslova poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, iz naslova tiskanja in fotokopiranja 5,00 EUR, skupaj 967,40 EUR, z 20 % DDV (193,48 EUR), 1.160,88 EUR. Tožnica je toženki dolžna povrniti tudi takso za pritožbo 795,00 EUR. Tožnica mora tako toženki povrniti skupaj 1.955,88 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---------------

(1) Kranjc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 1034, 1035

(2) primerjaj: sodbi VS RS III Ips 138/98, II Ips 232/2005

(3) II Ips 232/2005

(4) II Ips 232/2005