VSL sklep II Cp 3549/2012

I. Pritožbama obeh strank se ugodi, sodba prvostopenjskega sodišča se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je odločalo o zahtevku tožeče stranke na plačilo denarnega zneska iz gradbene pogodbe. Zoper ta zahtevek je tožena stranka podala najprej pogojni (eventualni) pobotni ugovor, nato je še vložila nasprotno tožbo.

2Prvostopenjska sodba je ugotovila obstoj terjatev tožeče in tožene stranke, terjatvi pobotala (točke II do IV izreka), presežek pa naložila v plačilo tožeči stranki (točka V izreka), zahtevke v presežku (iz tožbe in nasprotne tožbe) pa zavrnila (točki VI in VII izreka). V nekaterih točkah izreka je odločila še o obrestnih zahtevkih.

3Zoper sodbo sta vložila pritožbo obe stranki. Pritožbene navedbe obeh strank bodo povzete močno skrajšano, ker to zadošča za odločitev v tej zadevi.

4Pritožba tožeče stranke navaja, da je tožena stranka na naroku 11. 9. 2008 ugovarjal pobot (l. št. 158 in 159, 11. 9. 2008) in je potem šele kasneje vložila nasprotno tožbo (28. 8. 2009). Meni, da bi se sodišče moralo opredeliti, katere terjatve je štelo sodišče uveljavljane v pobot, in katere je obravnavalo v okviru nasprotne tožbe. Na podlagi obeh institutov se naj ne bi moglo uveljavljati obeh terjatev. Pritožba sicer meni, da je prišlo do pretvorbe pobotnega ugovora v nasprotno tožbo, ker se tožeča stranka nasprotni tožbi ni upirala, pobotni ugovor pa bi moralo sodišče šteti za brezpredmeten.

5Po mnenju tožeče stranke naj bi bila tožena stranka prekludirana z nasprotno tožbo. Pravice bi lahko uveljavljala 1 leto po notifikaciji napak, ne pa 4 leta po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi. Zahtevek po čl. 645 ods. 2 OZ lahko vodi le do pobotnega ugovora, ne pa do nasprotne tožbe. Sodišče v sodbi ni opredelilo, v kakšnem obsegu je sledilo pobotnemu ugovoru in v kakšnem obsegu nasprotni tožbi. Zahtevek tožene stranke naj bi bil tudi zastaral (352. člen OZ).

6Pritožba tožene stranke, kolikor se nanaša na zahtevek tožeče stranke na plačilo iz gradbene pogodbe (točka II izreka) meni, da ne drži, da se tožena stranka ni substanciirano upirala zahtevku tožeče stranke in to obrazloži. Meni, da je dokazno breme glede dokazovanja utemeljenosti na tožeči stranki, kolikor se nanaša na zahtevek tožeče stranke iz gradbene pogodbe. Navaja, da sodbi ni bil priložen obračun kapitaliziranih obresti, čeprav je sodba navajala drugače. Opozarja na to, da je prvostopenjsko sodišče priznalo terajtev v višini 11.275,50 EUR in obresti v višini 1.334,02 EUR. Vsota znaša 12.609,52 EUR in ne 14.445,54 EUR, kolikor je dosodilo prvostopenjsko sodišče v II. točki izreka.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Spor se nanaša na gradbeno pogodbo, ki sta jo sklenila A.Š. in P.Š.. Zaradi smrti A.Š. je kot tožena stranka ostala le še P.Š.. Gradbena pogodba je bila sklenjena 25. 2. 2003. Izvajalec po gradbeni pogodbi je sedanja tožeča stranka. Sprva je tožeča stranka zahtevala plačilo dveh zneskov (glavnice in zamudnih obresti) po gradbeni pogodbi s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Ker je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da je zahtevek neutemeljen zaradi cele vrste stvarnih napak, se je postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. V teku postopka je tožena stranka ugovarjala v pobot terjatve, ki naj bi jih imela zaradi napak na zgradbi sami. Šele kasneje (28. 8. 2009, l. št. 242) je vložila še nasprotno tožbo, pri čemer je velik del zahtevkov, kakor jih je uveljavljala v nasprotni tožbi, že prej uveljavljala v pobot.

9Izrek prvostopenjske sodbe se nanaša na vrsto zahtevkov in ugovorov. Ključnega pomena za tožečo stranko je le zahtevek na plačilo dela dogovorjene cene del. Obrestni zahtevki, ki jih je tudi uveljavljala, so namreč od tega zahtevka odvisni (akcesorni). Za toženo stranko je ključnega pomena, ali lahko uveljavlja kakšne zahtevke do tožeče stranke zaradi napak pri gradnji; če jih ne more, je za odločitev v tej zadevi pač pomembno, kakšne so njene preostale pravice do tožeče stranke, to se pravi: ugovori.

Zahtevek tožeče stranke na plačilo

10Prav ima pritožba tožene stranke, da prvostopenjska sodba ni obrazložila, zakaj naj bi bila tožeča stranka upravičena prav do 14.445,54 EUR. Tožeča stranka je namreč uveljavljala glavnični zahtevek v višini 18.453,41 EUR (prvostopenjska sodba, str. 27). Priznala naj bi bila, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen do višine 11.275,50 EUR (l. št. 28). Prvostopenjsko sodišče je ugodilo še obrestnemu zahtevku tožeče stranke v višini 1.334,02 EUR, potem pa je priznalo terjatev v višini 14.445,54 EUR (prvostopenjska sodba, str. 29), kar pa vsoti obeh prej navedenih zneskov ne ustreza.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se je zahtevku tožeče stranke upirala. Zahtevku se je tožena stranka (takrat še kot dolžnica) upirala celo že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ugovarjala je substanciirano, kolikor se je v tej fazi postopka sploh dalo. Ugovarjala pa je tudi še kasneje. Razlog izpodbijane sodbe, da naj bi tožena stranka priznala terjatve, ker naj bi jih ne prerekala, ne drži.

12V delu, ki se nanaša na glavnico terjatve tožeče stranke je torej prvostopenjska sodba takšna, da se je ne da preizkusiti. To velja predvsem za točke I, II, IV in VI.

13Ker pa so od glavnega zahtevka odvisni tudi akcesorni, se ne da preizkusiti niti odločitve o njih. To velja še zlasti za točko IV izreka prvostopenjske sodbe, poleg prej navedenih, kolikor je v njih bilo odločeno o obrestih od glavnice, ki jo je zahtevala tožeča stranka. Isto velja tudi za odločitev o stroških postopka (točka VIII prvostopenjske sodbe).

Zahtevki in ugovori tožene stranke

14Prvostopenjska sodba je morala odločiti tudi o zahtevkih tožene stranke iz nasprotne tožbe in iz pobotnega ugovora. Zaradi preprostosti pri izražanju se bo tožena stranka označevala tako tudi, ko je kot tožeča stranka uveljavljala zahtevke v nasprotni tožbi.

15Tožena stranka je v pobot ugovarjala vrsto terjatev, ki naj bi jih bila imela zaradi stvarnih napak na gradnji (l. št. 159). Šlo je za napake pri izdelavi pročelja (fasade), garaže, zunanjih stopnic, klančine v garažo, balkona, tlaka v garaži itn.

16Z nasprotno tožbo pa je uveljavljala terjatve, zaradi fasade, strehe nad garažo, zunanjih stopnic, klančine v garažo, balkona, tlaka v garaži itn. (l. št. 242 in nasl.).

17Pritožba tožeče stranke graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede pobota in nasprotne tožbe. Graje so utemeljene. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v obrazložitvi pojasniti, kakšno je torej razmerje med zahtevki iz nasprotne tožbe in zahtevki, ki so bili v uveljavljani v pobot. Če se nek zahtevek upošteva v okviru pobotnega ugovora kot nasprotno terjatev tožene stranke do tožeče stranke, je v tem delu potrebno tožbeni zahtevek zavrniti – in obratno. V vsakem primeru je potrebno odločitev tako obrazložiti, da jo je mogoče preizkusiti tudi v tem oziru. Takšna je vsaj zahteva, ki jo postavlja sodišču 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker obrazložitev tem zahtevam ni zadostila, je bilo potrebno razveljaviti še točko III in VII izreka prvostopenjske sodbe. Ker odločbe ni mogoče preizkusiti glede glavnice, je tudi ni mogoče preizkusiti glede obresti, ker so odvisne od glavnice. Preizkusiti ni mogoče še sodbe, kolikor se nanaša na točko IV izreka. Posledično je bilo potrebno razveljaviti še točko VIII izreka, ki se nanaša na stroške postopka.

18Ni pa mogoče slediti pritožbi tožeče stranke, da je po uveljavljanju nasprotne tožbe prišlo do prenaredbe (pretvorbe) pobotnega ugovora v nasprotno tožbo. Česa takšnega ZPP namreč ne pozna.

19S tem so podani razlogi za razveljavitev celotne prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP). Pravni temelj za odločitev, da se odredi opravo nove glavne obravnave pred drugim senatom, je 356. člen ZPP.

20V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče odločiti o uporabi vrste določb materialnega in procesnega prava. Velik del določb, katerih uporaba pride v poštev, si stranki tega postopka razlagata različno. To je razvidno ne le iz njunih vlog, temveč tudi iz pritožb. Najbolj pomembno se zdi vprašanje, kako si razlagati določbe o prekluziji pravic, ki jih je zaradi napak pri gradnji uveljavljala tožena stranka (zoper tožečo stranko).

21Materialnopravno izhodišče prvostopenjske odločbe je bilo, da je tožena stranka z ugovorom zoper sklep o izvršbi obdržala svoje pravice do znižanja plačila in do povračila škode (prvostopenjska sodba, str. 32). Tako je bilo nejasno formulacijo prvostopenjskega sodišča vsaj mogoče razumeti. Takšno stališče je bilo izpodbijano v pritožbenem postopku.

22S takšnim materialnopravnim izhodiščem se pritožbeno sodišče ne strinja. Ker lahko prav pravilna uporaba materialnega prava bistveno vpliva na ponovljeni postopek, bo pritožbeno sodišče vnaprej podalo svojo razlago za odločitev v tej zadevi pomembnih določb.

23Potem ko naročnik obvesti izvajalca o napaki, lahko uveljavlja svoje zahtevke iz odgovornosti za napake le v enem letu od obvestila (2. odstavek 663. člena OZ; podobno 1. odstavek 635. člena OZ). Ker pa je gradbena pogodba vrsta podjemne pogodbe (1. odstavek 649. člena OZ), velja zanjo tudi 3. odstavek 635. člena OZ. Če naročnik izvajalca obvesti o napakah, lahko uveljavlja zahtevka iz 1. in 2. odstavka 637. člena OZ, torej zahtevka na odpravo napake in na povračilo škode. To sta pač tista zahtevka, ki ju predvideva OZ za takšen primer.

24Drugačen je pravni položaj po preteku enoletnega roka. Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, lahko po izteku enoletnega roka še ugovarja zoper zahtevek za plačilo iz gradbene pogodbe. Ugovarja lahko v višini zahtevka, ki bi ga imel za znižanje plačila ali za povrnitev škode. To pa pomeni, da lahko naročnik iz gradbene pogodbe v letu dni (od obvestila o napaki) aktivno uveljavlja svoja zahtevka iz 1. in 2. odstavka 637. člena OZ; po preteku tega roka naročnik to pravico izgubi (kot se izraža 1. odstavek 663. člena OZ).

25Po preteku enoletnega roka se lahko naročnik, če je napaden z zahtevkom (npr. s tožbo), zoper zahtevek le še brani z ugovorom. Uveljavlja lahko pravice iz 3. odstavka 639. člena OZ. Ugovarja lahko torej izvajalčevemu zahtevku v višini znižanja plačila in pa v višini zahtevka za povračilo škode, ne more pa odstopiti od pogodbe. Pravico, zahtevati odpravo napak in povračilo škode (1. in 2. odstavek 637. člena OZ) bo torej naročnik (ob)varoval, če bo v enoletnem roku sodno uveljavljal pravico na odpravo napak oziroma na plačilo odškodnine. To pa pomeni, da mora v tem roku vložiti tožbo ali začeti kakšen drug sodni postopek.

26OZ pozna izjemo od prej opisanega pravila o prekluzivnem roku, zaradi katerega po letu dni naročnik izgubi pravico do uveljavljanja zahtevka na odpravo napake kot tožnik. Če je izvajalec zvijačno zamolčal napako in pa, če je zvijačno odvrnil naročnika od uveljavljanja zahtevkov zaradi napak, se na enoletni rok ne more sklicevati (3. odstavek 663. člena OZ).

27OZ glede uveljavljanja zahtevkov in ugovorov ne dela nobene razlike med situacijo, v kateri naročnik zavrne prevzem stvari in situacijo, ko stvar prevzame, in šele kasneje uveljavlja skrite napake. Takšno razlikovanje je 663. členu in 635. členu in naslednjim OZ tuje. V enem in drugem primeru velja, da mora naročnik v enoletnem roku uveljavljati svoje zahtevke – ali pa se zadovoljiti z zgolj obrambnimi možnostmi, ki mu jih daje ugovor.

Stroški postopka

28Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.