VSL sodba I Cp 3258/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.3258.2012Področje: civilno procesno pravo, obligacijsko pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–14▾
Jedro povzetek sodišča
Dogovor, da bo tožnik kot pripadnik verske skupnosti brezplačno pobelil prostore te skupnosti, izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.
Izrek
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Obrazložitev
1Tožnik je svoj denarni zahtevek v višini 5.650,83 EUR utemeljeval najprej na pogodbeni podlagi. Trdil je, da je na podlagi sklenjene pogodbe o delu za prvo toženo stranko opravil dela v njenih prostorih (beljenje in urejanje). Podredna podlaga denarnega zahtevka v tej pravdi pa je utemeljena na obogatitveni podlagi.
2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.
3Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če pa to ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb bo povzeto v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.
4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
5Pritožba ni utemeljena.
6Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in razloge, ki jo utemeljujejo. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik brezplačno opravil dela za prvo toženo stranko kot pripadnik cerkve, je pravilen tudi materialnopravni sklep, da od nobene izmed obeh toženk ni upravičen ničesar zahtevati.
7Pritožnik trdi, da je odločitev prvostopnega sodišča protispisna, ker naj bi tožnik sodišču predložil dokazila o delnem plačilu, ki ga je izvršila drugotoženka. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da ne gre za protispisnost. Protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)) je podana takrat, ko sodišče v sodbi poda navedbo o vsebini zapisnika ali listine, ki resnični vsebini le teh nasprotuje. S strani pritožnika zatrjevan primer ne ustreza temu procesnemu položaju, ki je sicer bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dokazno oceno „delnega plačila“ in s tem pomen tega dejstva pa sodba vsebuje na koncu enajste strani. S to dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša, saj nima nobenega razloga, da ne bi.
8Pritožnik trdi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nesprejemljiva tudi zato, ker naj bi tožnik tudi v preteklosti za toženo stranko opravljal delo, ki mu je bilo tudi plačano (v letu 1997). Tudi ta pritožbeni poizkus, da bi se dokazna ocena sodišča prve stopnje omajala, ni utemeljen. Dejanske ugotovitve, ki jo ponuja pritožba, v dejanski podlagi sodbe ni. Velja prav nasprotno (glej razloge na sedmi strani izpodbijane sodbe).
9Pritožnik se znova zavzema za to, da bi bilo v zahtevku ugodeno vsaj na podlagi instituta neupravičene obogatitve. Meni namreč, da ne more biti dvoma o tem, da je bila prvotožena stranka z njegovim delom obogatena. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik kot pripadnik verske skupnosti (skupaj z drugimi pripadniki verske skupnosti), belil in prenavljal cerkvene prostore brezplačno, izključena uporaba pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ (2)).
10Pritožnik trdi, da je bil za storitev beljenja s toženkama dogovorjen, da mu bosta slednji plačali 6.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje drugačna. Pritožbeno sodišče dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje sprejema. Utemeljena je namreč na sklenjenem nizu notranje povezanih dokazov. Resnega nasprotnega dokaza sploh ni. Tak dokaz bi morda lahko bil dokaz z zaslišanjem tožnika, a zaradi tožnikove pasivnosti tega dokaza ni bilo mogoče izvesti.
11Pritožnik trdi, da pogodbeni odnos cerkve z drugimi verniki za ta postopek ni pomemben. Trdi, da mora sodišče odločiti zgolj o obligacijskem odnosu med strankami tega postopka. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je sodišče to tudi storilo. Ugotovilo je, da je bil konkretni odnos med tožnikom in toženo stranko primerljiv odnosu z drugimi verniki.
12Pritožnik sodišču očita, da se v ničemer ni opredelilo do navedb, s katerimi je v tožbi utemeljeval zavezo drugega toženca, da bo za opravljeno delo tožniku plačal. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da drugotoženka v tožbenih navedbah nastopa kot personalni substrat prvotožene stranke (kot „izplačevalec plače“). Ob ugotovitvi sodišča, da je tožnik dela opravljal brezplačno skupaj z ostalimi verniki, je tako vsebinsko odgovorjeno tudi glede tega, da drugotoženec ni dolžan tožniku ničesar plačati.
13Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pooblastilo za odločitev je podana v 353. členu ZPP.
14Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja, torej stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP zato pritožbeno sodišče toženi stranki teh stroškov ni priznalo.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).
(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe tega predpisa).
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 8. 7. 2013Nazaj na vrh ↑