VSC sklep Cp 243/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da je zamudil narok za glavno obravnavo iz opravičljivih razlogov, pri tem pa se je oprlo na določbo prvega odstavka 116. člena ZPP, da tožeča stranka ni pristopila na narok za glavno obravnavo, razlog za to pa je bil na strani tožeče stranke. Zato niso obstajali upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in navaja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je nepravilno zaključilo, da je predlog vložen iz očitno neupravičenega razloga in mu očita, da je le prepisalo komentar A. Galiča. Ponavlja navedbe iz predloga in sicer, da je več kot očitno, da zaradi nenadne jutranje slabosti ni mogla predvideti niti je odkloniti, pa tudi ne preprečiti, kar pomeni, da je podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz upravičenega razloga. Sprašuje se, kaj bi v obravnavanem primeru zadostilo kriterijem naslovnega sodišča, da bi mu verjelo o nenadni slabosti. Sicer pa lahko takšno mnenje poda le zdravnik, sodišče pa za takšne zaključke nima ustreznega znanja. Izpodbija tudi navedbe sodišča o tem, da bi morala o tem obvestiti sodišče ali pa svojo odvetniško pisarno in sodišču očita, da tudi glede takšnega zaključka velja, da sodišče nima potrebnega znanja, da bi lahko presodilo ali je bil sposoben poklicati na sodišče ali obvestiti svojo pisarno. Ni pa res, da bi bil takrat, ko je sodišče klicalo v pisarno, prisoten, saj je sodnica govorila le s tajnico, njega pa v pisarni ni bilo. Kasneje, ko ga je jutranja slabost minila, je prišel na sodišče in želel sodnici osebno opravičiti svoj izostanek z naroka in pojasniti, zakaj ga ni bilo. Tožnica se je nameravala naroka za glavno obravnavo udeležiti in je tudi čakala na sodišču, da bi jo poklicati v razpravno dvorano, zato sodišče ne bi smelo opraviti naroka brez nje. Predlaga, da se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in predlaga dokaze: zaslišanje osebnega zdravnika, zaslišanje pooblaščenca tožeče stranke, zaslišanje tožeče stranke in zaslišanje vseh prič vabljenih na narok 11. 12. 2012 ter zaslišanje zaposlene tajnice v odvetniški pisarni.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da se strinja z argumentacijo sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik le s pavšalnimi pritožbenimi očitki izpodbija navedbe v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje, ki so argumentirane in iz katerih prepričljivo izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je narok zamudila iz opravičljivega razloga. Tožnik je navajal le trenutno slabost, ne da bi to natančneje obrazložil, iz zdravniškega potrdila, ki ga je predložil kot dokaz za svoje trditve, pa izhaja zgolj to, da je bil odvetnik A. Š. zadržan od dela za poln delovni čas od 11. 12. 2012 do 11. 12. 2012, v rubriki razlog zadržanosti pa je navedena bolezen (01). Torej iz potrdila o opravičeni zadržanosti od dela ne izhaja dejstvo, ki ga je v predlogu navedel tožnik, sicer pa je tudi tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje samo navedel, da ga je zjutraj obšla nenadna močna slabost, zaradi katere se ni bil zmožen udeležiti razpisanega naroka in je bil primoran obiskati osebnega zdravnika. To pa niso takšne konkretne okoliščine na podlagi katerih bi lahko sodišče zaključilo, da tožeča stranka o tem dejstvu ni mogla pravočasno obvestiti ali sodišča ali svoje stranke ali svoje uslužbenke.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče presojalo njegovo zdravstveno stanje in v zvezi z njim zmožnost prihoda na sodišče, čeprav nima strokovnega znanja, saj je sodišče presojalo opravičljivost razloga na podlagi trditev tožeče stranke, ki so zgolj pavšalne, prav tako pa tudi na podlagi zdravniškega potrdila, iz katerega pa takšno dejstvo ne izhaja. Trditveno in dokazno breme za opravičljiv razlog izostanka z glavne obravnave in nezmožnost sporočila je bilo na tožeči stranki, le-ta pa bi to dejstvo morala dokazovati s konkretnimi trditvami, ne pa zgolj s pavšalnimi navedbami.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka odvetnik, torej mora ravnati s profesionalno skrbnostjo, kar pa v konkretnem primeru pomeni, da je dolžan v primeru opravičljivega razloga neprihoda na glavno obravnavo, le-to pravočasno in pravilno sporočiti sodišču, če pa tega ne zmore iz opravičljivih razlogov, pa le-to dokazati s konkretnimi dokazi.

Pritožbenemu sodišču se tudi ni pojavil dvom v obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 11 sklepa, čeprav pritožnik takšnega dejanskega stanja ne priznava. To dejstvo izhaja iz uradnega zaznamka na listni št. 34, takšnega zapisa pa tožnikovi pavšalni očitki ne morejo izpodbiti.

Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni predlagal drugih dokazov kot potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, zato v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne more utemeljeno predlagati dokaze, s katerimi bi dokazoval resničnost svojih navedb.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine in pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala opravičljivega razloga. Pravilno je uporabilo določbi 116 in 120 členov ZPP, zato je utemeljeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka te stroške nosi sama (ZPP člen 154).