UPRS sodba I U 900/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ pod 1. točko izreka odločil, da je A.A. – sedaj tožnik, dolžan na lastne stroške, po subjektu, registriranem za opravljanje takšnih del, odpraviti pomanjkljvosti oziroma nepravilnosti na cesti, ki ogrožajo varnost prometa in vzpostaviti cesto v prvotno stanje tako, da bo vožnja po cesti varna za vozila, katerim je namenjena, in sicer cesto s parc. št. 717, k.o. ..., v dolžini 80 metrov, med zemljišči s parc. št. 352 in 370/3, obe k.o. ... in pod 2. točko izreka odločil, da je rok za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti 8 dni po prejemu odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je po prijavi občana, da je tožnik v naselju B. prekopal cesto, opravil ogled na terenu dne 9. 4. 2010. Na kraju samem je bilo ugotovljeno, da je tožnik posegel v predmetno cesto, ki je javno dobro v lasti občine Kamnik in na njej izvedel poseg v dolžini 80 metrov. Poseg je opravil tako, da je cesto prekopal in s tem onemogočil uporabo ceste drugim uporabnikom. Za prekopavanje ceste je uporabil traktorski priključek za nakladanje gnoja in ročno orodje. O dogodku je bila obveščena tudi PP Kamnik, katere policisti so prišli na kraj dogodka in je tožnik priznal, da je izvedel prekop na navedenem zemljišču in s tem cesto poškodoval. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 46. člena Odloka o občinskih cestah, ki določa katera dela na cesti je prepovedano opravljati. V skladu z navedeno določbo stroške zavarovanja in odstranitve ovire na cesti in drugih posledic prepovedanih dejanj nosi tisti, ki jih je povzročil. Glede na to, da je bilo na kraju samem ugotovljeno, da je bil tožnik tisti, ki je cesto poškodoval, je bilo odločeno kot izhaja izreka te odločbe.

Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da ni posegel v cesto, temveč je zemljo, ki jo je nekdo zmetal z njegove parcele, samo zmetal nazaj v prvotno stanje. Vsa dela je opravil na svojem zemljišču. Promet po cesti zaradi tega ni bil oviran.

Tožena stranka je pritožbo tožnika z odločbo št. 061-5/2010 z dne 28. 5. 2010 kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. V izogib ponavljanju se sklicuje na navedbe iz pritožbe z dne 22. 4. 2010 ter vztraja pri tem, da ni kršil občinskega odloka in da ni izvajal del na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti. Poleg tega je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pomeni, da je odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi tožnika zaslišal, pri čemer tožnik meni, da niso izpolnjeni pogoji za odločitev po 144. členu ZUP. Prvostopenjski upravni organ je določbo skrajšanega ugotovitvenega postopka navedel le v uvodu izpodbijane odločbe, ne prvo, ne drugostopenjski organ pa nista obrazložila, zakaj naj bi bili v danem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v tem postopku. Odločitev upravnega organa je bila med drugim oprta tudi na „pogovor“ s tožnikom in njegovo ženo, kar pa po mnenju tožnika ni mogoče enačiti ne z izjavo stranke, ne z zaslišanjem stranke, saj termina pogovor ZUP ne pozna. V kolikor se je upravni organ skliceval na pogovor tožnika, bi ga moral bodisi zaslišati in o tem napisati zapisnik, bodisi kot dokaz vzeti njegovo izjavo; kar vse pomeni, da je organ izvajal dokaze in ugotavljal dejstva v posebnem ugotovitvenem postopku. Navedena nepravilnost je po mnenju tožnika vodila do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik ni z ničemer ogrožal varnosti na cesti, ni izvajal pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti na cesti, saj je vsa dela izvajal na svojem in z ničemer ni poškodoval ceste ali objektov na njej ter ni oviral ali ogrožal promet. Prav tako ni ravnal v nasprotju s 35. členom občinskega odloka, saj za to, kar je storil, to je, le zmetal zemljo z enega dela svojega zemljišča na drugi del zemljišča, ni potreboval soglasja, glede na to, da s svojim dejanjem ni oviral ali ogrožal prometa, poškodoval ceste ali povečal stroške njenega vzdrževanja. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Dodaja, da je prvostopenjski organ izdal odločbo na podlagi 144. člena ZUP, ki določa primere, kdaj se odločba lahko izda po skrajšanem postopku, torej brez zaslišanja strank. Navedeni člen med drugim določa, da lahko organ izda odločbo po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih organ ima, ali če gre za nujne ukrepe, ki so v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati; pa so dejstva, na katere se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Prvostopenjski organ je svojo odločbo oprl na ugotovitve, ki jih je zaznal na terenu, ob prisotnosti tožeče stranke in predstavnikov PP Kamnik. Ugotovljeno je bilo, da je bil opravljen poseg v javno cesto, kar posledično pomeni, da je vzpostavitev ceste v prvotno stanje v javnem interesu in da te vzpostavitve ni mogoče odlagati, saj je ta cesta edina možna povezava do nekaterih kmetijskih površin. Tožena stranka zavrača trditve tožeče stranke, da je vsa dela izvajala na svojem in da zato ni potrebovala nobenega soglasja. Iz fotografij, ki jih je prvostopenjski organ posnel na kraju dogodka, je namreč razvidno, da je tožeča stranka izvajala dela na trasi javne ceste. Trasa ceste je na tem mestu že vrsto let in jo je tožnik dolžan upoštevati, torej ne sme samovoljno in škodljivo posegati vanjo. Prvostopni organ je zato svojo odločitev pravilno oprl na 46. člen Odloka o občinskih cestah, ki taka dejanja prepoveduje. Tožena stranka zato vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožniku odredil, da mora odpraviti pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti na predmetni javni cesti, tako da bo vožnja po cesti spet varna.

Po določbi 46. člena Občinskega odloka o javnih cestah (Odlok) je prepovedano začasno ali trajno zasesti občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti.

Na podlagi gornje določbe Odloka je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, po presoji sodišča pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil dne 9. 4. 2010, ob prisotnosti policistov PP Kamnik, kot tudi ob prisotnosti tožnika in njegove žene, pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik prekopal javno cesto v dolžini cca 80 metrov in s tem onemogočil vožnjo po tej cesti, kar je potrjeno tudi s fotografijami v spisu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpobijana odločba po mnenju sodišča pravilna in zakonita. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča je bil tožniku na podlagi določbe 58. člena Odloka in določb 18. in 19. člena Odloka o občinski inšpekciji, komunalnem nadzorstvu in občinskem redarstvu občine Kamnik tudi zakonito izrečen ukrep odprave ugotovljenih nepravilnosti na cesti.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Res je sicer, da tožnik v postopku o okoliščinah primera ni bil zaslišan, vendar pa navedena opustitev po mnenju sodišča ne pomeni kršitve pravil postopka. Sodelovanje stranke v postopku je namreč po ZUP predpisano le v posebnem ugotovitvenem postopku. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ vsa dejstva, pravno relevantna za odločitev, ugotovil z ogledom na kraju samem, tudi ob prisotnosti tožnika. Po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP je v skrajšanem postopku mogoče odločiti tudi v primeru, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali pa vsaj verjetno izkazana. Tožnik v tožbi tudi ne pove, katero dejstvo, pomembno za odločitev, zato ker on ni bil zaslišan, ni bilo ugotovljeno. Sodišče zato ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Po mnenju sodišča je neupoštevna tudi tožnikova navedba, da ni ravnal v nasprotju s 35. členom Odloka, saj se tožniku očita zgolj ravnanje v nasprotju s 46. členom Odloka.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).