VSK sodba Cp 956/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek po tožbi, da obstoji služnostna pravica kot je podrobno opisana v izreku sodbe, zavrglo nasprotno tožbo v delu, v katerem se zahteva ugotovitev neobstoja iste služnostne pravice ter naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na parc.št. 33/9 k.o. L., predvsem pa mora iz severnega dela navedene nepremičnine odstraniti asfalt in opustiti hojo in vožnjo. Toženi stranki po nasprotni tožbi je tudi v bodoče prepovedalo na enak ali podoben način vznemirjati lastninsko pravico tožeče stranke (po nasprotni tožbi) in ji naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 883,32 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka po tožbi ni uspela izkazati niti svoje dobre vere niti dobre vere pravnih prednikov, zato služnosti poti ni priposestvovala. Asfaltacija poti predstavlja protipraven poseg v lastninsko pravico, zato mora asfalt odstraniti.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po tožbi, oziroma tožena po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka ali tožnica). Meni, da je sodišče v zvezi z dobro vero pravnih prednikov tožnice napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je namreč ves čas zatrjevala, da je bila prvič na L. leta 1997 pred nakupom vikenda. Na ogled je šla z enim od dedičev pok. F.K., ki ji je pokazal dostop po sporni poti in jo po tej poti tudi peljal z avtomobilom. Tožena stranka po tožbi, oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka) ni nikoli prerekala navedb o dobri veri D.K. in ostalih dedičev F.K., vse njene navedbe so se nanašale le na F.K., ki pa ni bil neposredni pravni prednik tožnice. Tožnica je svojo dobro vero gradila na dobri veri prodajalcev (dedičev po F.K.). Zato so navedbe sodišča v 44. točki izpodbijane sodbe neutemeljene in predstavljajo kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do dobre vere ostalih prednikov tožnice, je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem ni odveč pripomba, da se dobra vera domneva. Ker je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, je podana tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Napačen je tudi zaključek, da niso podane predpostavke za dobro vero tožnice. Iz zapisnika sestanka iz leta 1998 ne izhaja, da bi bilo takrat tožnici znano, da pot uporablja na podlagi dovoljenja pravnega prednika tožene stranke. Podpisniki so bili soglasni, da po nepremičninah vodi obstoječa pot, da doslej pot v zemljiški knjigi ni bila vpisana ter da so zainteresirani za vpis poti v zemljiško knjigo ter da dovozno pot koristijo lastniki vikendov. Pravni prednik toženke ni navajal, da naj bi šlo le za začasno pot. Ker obstaja nasprotje med vsebino zapisnika in tem, kar je o dogovoru zapisano v razlogih sodbe, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav sklenitev citiranega dogovora je v tožnici utrdila zavest o dobri veri njenih pravnih prednikov. Dejstvo, da so podpisniki izrazili interes za vpis služnosti v zemljiško knjigo na obstoj služnosti nima nobenega vpliva, saj pri služnosti vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena. Poleg tega iz zapisnika izhaja, da je pravni prednik toženke tožnici dal dovoljenje za uporabo poti. Podrejeni zahtevek je nesklepčen, oziroma ni podana pasivna legitimacija. Sodišče je samo ugotovilo, da sta asfaltacijo naročila tožnica in M.Č., na katerega so bile naslovljene ponudbe C. Zato bi bil podrejeni zahtevek sklepčen kvečjemu v primeru, da bi bil tožen tudi Č. Tožnica bi z morebitno realizacijo zahtevka delovala protipravno saj bi ostale vikendaše motila v dosedanjem izvrševanju služnosti. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je priposestvovala služnost poti po obstoječi trasi poti, zato ni pomembno, ali je pot asfaltirana ali ne. Odločilno je le, da se trasa poti ni spreminjala, toženka pa tega dejstva ni prerekala. Zato so materialnopravno nepravilni tudi zaključki sodišča v 45. in 59. točki v zvezi s traso in kvaliteto vtoževane poti.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Za to pravdo sta bistvena dva zaključka sodišča prve stopnje: da pravna prednika tožnice D. in F.K. nista bila v dobri veri, da obstoji vtoževana služnost in da tudi tožnica sama ni bila v dobri veri najmanj od sestanka v letu 1998. Da ni bil v dobri veri F.K., ni sporno niti za pritožbo, saj kakšnih konkretnih navedb v zvezi z dobro vero F.K. niti ne podaja. Enako pa velja tudi za njegovo ženo D.K. Ne drži namreč, da toženka ne bi podala nobenih trditev v zvezi z D.Ko., saj je toženka trdila, da je njen pravni prednik dal dovoljenje za začasno uporabo poti za čas gradnje vikendov že v okviru postopka pridobivanja gradbenih dovoljenj in da sta bila solastnika nepremičnine, na kateri se je gradil vikend, D. in F.K. Ker sta K. vikend gradila skupaj, je pravilen zaključek, da noben od solastnikov ni bil v dobri veri.

F.K. je umrl leta 1995, kar pomeni, da njegovi dediči, četudi bi bili v dobri veri, do prodaje nepremičnine v letu 1997, služnosti še niso priposestvovali. V najboljšem primeru bi se lahko čas, ko so bili lastniki dediči, všteval v dobo, potrebno za priposestvovanje s strani tožnice. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da najmanj od leta 1998 tudi tožnica sama ni bila več v dobri veri. Z obrazloženim zaključkom se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanja sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Zapisnik iz leta 1998 je jasen, sodišče prve stopnje ga je povzelo pravilno. Udeleženci dogovora so izrecno ugotovili, da pot ni vknjižena v zemljiški knjigi in da si bodo prizadevali in imajo interes, da se pot legalizira in vpiše služnost dovozne poti vsem lastnikom vikendov. Ob taki vsebini dogovora o dobri veri tožnice ni mogoče govoriti. Dobra vera je namreč podana takrat, kadar je priposestvovalec tudi potem, ko se je skrbno prepričal o vseh okoliščinah, še vedno utemeljeno prepričan, da ima služnostno pravico poti. Služnost do leta 1998 ni bila priposestvovana, s pravnim poslom pa se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vpis ima torej konstitutiven pomen. Zgolj dovoljenje za uporabo poti pa tudi sicer ne pomeni ustanovitve služnosti.

Že zato, ker služnost ne obstoji in ker toženka najmanj od vložitve tožbe dalje očitno ne dovoli več uporabe poti, je sodišče prve stopnje moralo ugoditi zahtevku na prenehanje uporabe in na prepoved vznemirjanja v bodoče. Pravilno pa je tudi naložilo tožeči stranki vzpostavitev prejšnjega stanja. Ni sporno, da je tožnica asfaltirala pot, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni izkazala soglasja za asfaltacijo. Dejstvo, da je pri asfaltaciji sodeloval tudi M.Č., na utemeljenost zahtevka ne vpliva, saj ne gre za nujne sospornike. Ker ni služnosti, tudi ni pomembno, kakšna je dejanska trasa poti.

Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Kršitev ni našlo, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o stroških pa temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženo stranko. Glede na stanje zadeve in vsebino pritožbe namreč ne gre za potreben strošek postopka.