VSL sodba I Cpg 209/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83277/2008 z dne 17. 10. 2008 v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 461,94 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo primerno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Med pravdnima strankama je sporno, ali tožeča stranka pri obračunavanju stroškov upravljanja uporablja pravilen ključ delitve. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev predstavlja za toženo stranko spornih 20 % zaračunanih storitev, preostali del je tožena stranka kot nesporen tožeči stranki že plačala. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki temelji na trditvah, da je za pravilen izračun deleža, ki odpade na toženo stranko, odločilno razmerje med bruto površino posameznega dela v lasti tožene stranke in bruto površino celotnega objekta.

5Zmotno je stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje, ki se je pri odločitvi oprlo na določbe Pogodbe o upravljanju, zmotno uporabilo materialno pravo. Enako kot sporna Pogodba, tudi SZ-1 v 182. členu določa, da se solastniški deleži do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Kar pomeni, da določitev višine solastniškega deleža toženca za obračunavanje stroškov na način, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, materialnopravno tudi na podlagi uporabljenih določb zakona ni pravilen. S tem pa je imelo sodišče prve stopnje podlago, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

6Glede na obrambne trditve tožene stranke v tem postopku, bi lahko tožeča stranka ponudila sodišču izračun solastniškega deleža tožene stranke v skladu z določbo 182. člena SZ-1, česar ni storila. Navedla ni niti podatka o tem, koliko znaša skupna površina vseh posameznih delov v etažni lastnini (šele v pritožbi navede, da znaša 9.036,12 m2). Ni pa prerekala trditev tožene stranke, da znaša skupna površina posameznih delov 24.989 m2. Če je ta podatek nelogičen, na kar opozarja v pritožbi, bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu opozoriti toženo stranko, da se podatek o skupni neto površini ne ujema s podatkom o skupni bruto površini. Vendar je bilo trditveno breme o tem, da se izračun, ki ga je uporabila tožeča stranka, ne razlikuje od izračuna, ki izhaja iz Pogodbe o upravljanju ali iz določbe 182. člena SZ-1, na tožeči stranki. Ker pa tožeča stranka drugačnega podatka o neto površini vseh posameznih delov v etažni lastnini od tistega, ki ga je zatrjevala toženka, sodišču prve stopnje ni ponudila v presojo, sodišče tudi ni bilo dolžno ugotavljati prave skupne površine posameznih delov stavbe, s tem pa tudi ne ugotavljati razlike med višino deleža po neto izračunu v primerjavi z bruto izračunom, ki ga je zatrjevala tožeča stranke. Sicer pa se je pri izračunu višine deleža tožene stranke sodišče prve stopnje oprlo na neprerekane trditve tožeče stranke, zato je neutemeljen očitek tožeče stranke, da izračun nima podlage v listinah v spisu.

7Glede na navedeno se izkaže, da očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, prav tako tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je dopustno uveljavljati v sporu majhne vrednosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.