VSL sodba I Cpg 653/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.912,66 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti od tega zneska za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbi o pridobitvi 20 % poslovnega deleža v družbah N. d.o.o. in M. d.o.o. in ji povrniti pravdne stroške v znesku 21.314,77 EUR z zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. zahtevek zavrne, podrejeno pa je predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in to pred drugim sodnikom. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Prav tako se je pravočasno pritožil stranski intervenient, pri čemer ni navedel pritožbenih razlogov, obrazložil pa je le razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa je predlagal, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne podlage zahtevka, je neutemeljen. Jasno se je namreč opredelilo, da je po njegovi presoji pravna podlaga utemeljenosti zahtevka Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d.d. (ZPSZ, Uradni list RS, št. 13/98 in 111/2001 – ZPPOSZ) in Zakon o prevzemu in načinu poravnave obveznosti Slovenskih železarn v zvezi s programom prestrukturiranja (ZPPOSZ, Uradni list RS, št. 111/2001).

7Višje sodišče pa se strinja s pritožbenimi navedbami, da iz teh zakonov ne izhaja zaključek, da je tožeča stranka pridobila pravico do zamenjave delnic Slovenskih železarn d.d. - sedaj SIJ Slovenska industrija jekla d.d. Ljubljana (tožena stranka) za do 20 % delež v odvisnih družbah že z začetkom postopka prodaje odvisnih družb. Izraz „v primeru prodaje“ ne more pomeniti, da bi na podlagi zakona dolžnost zamenjave delnic nastala že z začetkom postopka prodaje, temveč pomeni, da taka dolžnost nastane le v primeru, da do prodaje tudi pride. V primeru, da bi bil za nastanek dolžnosti dovolj že začetek postopka prodaje, bi bilo to izrecno navedeno. V obravnavanem primeru pa ta izraz pomeni le to, da je tožeča stranka po zakonu pravico pridobila šele po tem, ko je tožena stranka prodala 80 % odvisnih družb. Zato iz nobenega od teh zakonov ne izhaja dolžnost zamenjave deleža v odvisnih družbah N. d.o.o. in M. d.o.o. že zaradi začetka postopka prodaje, ki pa je bil kasneje ustavljen. Pri preteklih prodajah odvisnih družb so družbe pooblaščenke pridobile delež odvisnih družb šele po prodaji le-teh, kar izhaja tudi iz Sklepa 2. redne seje N. d.d. z dne 26. 6. 2001 (A26). Prav tako to izhaja iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij pri lastninjenju odvisnih družb SŽ z dne 10. 4. 2002 (A13, v nadaljevanju Pogodba z dne 10. 4. 2002), ki so jo v skladu z ZPSZ sklenile Slovenske železarne d.d. in vse tri družbe pooblaščenke, ustanovljene zaradi participacije notranjih upravičencev. Pri tem so notranji upravičenci zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci SŽ, ki so v delovnem razmerju na dan uveljavitve ZPSZ ali so bili v delovnem razmerju po 15. 3. 1991, to je na dan sklenitve pogodbe o prenosu družbenega premoženja na Republiko Slovenijo, v katerikoli družbi v poslovnem sistemu SŽ (3. člen ZPSZ, v nadaljevanju delavci). Iz 3. člena te pogodbe izhaja, da se je ta pravica realizirala po prodaji 80 % poslovnega deleža SŽ d.d.. v posamezni odvisni družbi.

8Vendar pa to ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je zahtevek utemeljen iz drugih razlogov, ki so bili prav tako zatrjevani v postopku na prvi stopnji, udeleženci postopka pa so se o njih izjavili že v postopku na prvi stopnji.

9Lastninsko preoblikovanje Slovenskih železarn je bilo izvedeno tako, da so te v pretežni meri postale last stranskega intervenienta (Republika Slovenija, RS), na katerega je prešla družbena lastnina. Slovenske železarne so bile potrebne sanacije, pri čemer je pomagala RS. Pri tem je prevzela njihove obveznosti in dala poroštva, kar izhaja tudi iz določil ZPPOSZ, v katerem je sicer z zakonom uredila, katere obveznosti bo prevzela in kako bodo porabljene kupnine, pridobljene s prodajo odvisnih družb. Težava pri privatizaciji Slovenskih železarn je bila tudi v tem, da so imeli delavci terjatve iz naslova premalo izplačanih plač na podlagi kolektivne pogodbe, ki je stopila v veljavo 1. 3. 1991, prav tako so bili upravičeni do lastninjenja na podlagi certifikatov, izdanih po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (te obveznosti izhajajo tudi z 1. odstavka 4. člena ZPSZ). Ni tudi sporno, da so imeli delavci v zvezi z zahtevki za izplačilo premalo izplačanih plač vložene tožbe, pri čemer ni prerekana trditev tožeče stranke, da bi izplačilo premalo izplačanih plač resno ogrozilo obstoj Slovenskih železarn oziroma odvisnih družb. To izhaja tudi iz izjave M., ki je bil v času dogovarjanja minister za gospodarstvo v Vladi RS. Pri tem zaslišanje te priče ni bilo izrecno zahtevano v smislu 6. odstavka 236. člena ZPP, verodostojnost izjave te priče, ki je podpisana in ji je priložena tudi kopija osebne izkaznice, pa bi bila lahko izpodbita le z neposrednim zaslišanjem.

10Da bi obstalo železarstvo, je bilo treba ta problem rešiti drugače. Ni sporno, da so se o tem dogovarjali predstavniki delavcev, Slovenskih železarn in RS. Brez RS kot večinskega lastnika Slovenskih železarn namreč noben dogovor za delavce ni bil dovolj zavezujoč, da bi se poplačali drugače, kot pa s plačilom njihovih terjatev, tožena stranka pa se o tem tudi ni mogla dogovarjati brez aktivnega sodelovanja večinskega lastnika. Intervenient je trdil, da je dogovor prelil v oba navedena zakona, predvsem v ZPSZ, in da ga zavezuje le to, kar je v zakonih napisano. S takim stališčem pa se višje sodišče ne strinja. Res iz ZPSZ izhaja, da je bil primarni način privatizacije prodaja delnic SŽ d.d., ki jih je imela v lasti RS, možna pa je bila tudi prodaja odvisnih družb, če je zanjo dala soglasje Vlada RS (2. odstavek 15. člena ZPSZ), in v tem primeru so lahko delavci preko svojih družb pooblaščenk pridobili do 20 % osnovnega kapitala take odvisne družbe. Vendar pa je bilo nujno, da delavci ne vztrajajo na vloženih tožbah za plačilo premalo izplačanih plač, pri čemer je bilo za delavce sprejemljivo le to, da se njihove terjatve konvertirajo tako, da bodo pridobili deleže v odvisnih družbah in njihov končni cilj ni bila pridobitev delnic SŽ d.d.. V tistem času je bila nameravana predvsem prodaja odvisnih družb, ki se je tudi izvajala, za porabo kupnin odvisnih družb je bil v letu 2001 sprejet tudi poseben zakon – ZPPOSZ. Namen prevzema delnic SŽ d.d. zaradi lastninjenja do 20 % deleža odvisnih družb jasno in nedvoumno izhaja tudi iz Pogodbe z dne 10. 4. 2002. Tako toženi stranki kot RS je bilo znano, da je bil namen delavcev, ki so zamenjali svoje terjatve za delnice tožene stranke, lastninjenje deleža odvisnih družb, to pa izhaja tudi iz izjave M., ki je bil v času dogovarjanja minister za gospodarstvo v Vladi RS. Kavza dogovora o zamenjavi terjatev za delnice SŽ d.d. je bila v tem, da bodo delavci preko svojih družb pooblaščenk dobili do 20 % delež osnovnega kapitala v odvisnih družbah. V kolikor bi bilo drugače, tudi ne bi bilo nobene potrebe po ustanovitvi treh družb pooblaščenk, pri čemer je sedež tožene stranke tako ali tako v Ljubljani. Tudi iz 1. odstavka 6. člena ZPSZ je razvidno, da je že v zakonu predvidena ustanovitev več družb pooblaščenk, v katere so nato delavci vložili delnice tožene stranke kot stvarni vložek. Ob tem se je tak dogovor tudi izvajal in potekal več let. Ni torej mogoče sprejeti stališča, da bi delavci s prevzemom delnic Slovenskih železarn d.d. prejeli, kar je bilo dogovorjeno in zaradi česar so se odpovedali tožbenim zahtevkom, s čimer so RS sploh omogočili privatizacijo Slovenskih železarn in povrnitev vložka, ki je bil potreben zaradi sanacije železarn. V zameno za deleže v odvisnih družbah so se ti delavci tudi odpovedali zamudnim obrestim za svoje terjatve, ki so bile kar velike, če se upošteva, da je šlo za premalo izplačane plače po kolektivni pogodbi iz začetka leta 1991, dogovor pa je bil sklenjen v letu 1998, ko ga je RS po svoji izjavi prelila v ZPSZ, kar z vidika zavez, ki jih je sprejela do delavcev, niti ni bilo potrebno niti ni relevantno.

11Ni dvoma, da je ZPSZ dajal RS pravico, da sama izbere način privatizacije in njeno dejanje, ko je odstopila od prodaje odvisnih družb in prodala le delnice v toženi stranki, s stališča zakona ni bilo protipravno ali nedovoljeno ravnanje. Glede na različno dejansko podlago med obravnavano zadevo in zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 1597/2008, je stališča iz sodbe VIII Pg 1597/2008 moč uporabiti le v tem delu. Vendar pa je s tem RS in z njim tudi tožena stranka, ki je bila odvisna od soglasja Vlade RS (primerjaj 2. odstavek 15. člena ZPSZ) s tem prekršila dogovor, ki ga je sklenila z delavci in zaradi katerega so bili sploh pripravljeni na zamenjavo terjatev za delnice SŽ d.d.. Zato tudi ni moč trditi, da je šlo pač za kapitalsko tveganje lastnikov delnic. Pri tem pa ob zamenjavi modela prodaje ni bilo poskrbljeno za položaj družb pooblaščenk oziroma delavcev, ki so delnice tožene stranke vložili kot osnovni kapital v družbe pooblaščenke. S tem je bil dogovor izigran, kar pa je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pomeni pa tudi zlorabo pravic in pristojnosti, ki jih je imel močnejši partner tega dogovarjanja. Tako ravnanje je zagotovo tudi nemoralno. Pri tem pa ni mogoče trditi, da imajo družbe pooblaščenke še vedno možnost zamenjati delnice tožene stranke za deleže odvisnih družb, če bodo te prodane. ZPSZ namreč ureja privatizacijo slovenskih železarn, skupaj z ZPPOSZ pa ureja tudi, kako bo RS povrnjeno, kar je v to vložila. Dejansko pa je bila privatizacija že izvršena, in sicer s prodajo dobrih 55 % delnic v toženi stranki, obdržala pa si je kontrolni delež v toženi stranki. Iz ZPSZ namreč izhaja, da se uporabi le en model privatizacije, in ko je ta izkoriščen, ni več podlage, da bi bil uporabljen še drugi. Iz dela pogodbe o prodaji delnic, ki ga je intervenient predložil (B19, cele pogodbe kljub pozivu sodišča prve stopnje sploh ni hotel predložiti), pa ni razvidno, da bi se obveznost prodaje do 20 % poslovnega deleža odvisnih družb prenesla tudi na kupca delnic, ki je postal večinski delničar tožene stranke.

12Dogovor je torej bil, da se bodo lastninile odvisne družbe, pri čemer bodo delavci, ki so svoje terjatve konvertirali v delnice tožene stranke ter te delnice vložili v tožečo stranko kot njen osnovni kapital, in pri tem tudi popustili pri svojih upravičenih zahtevah za plačilo terjatev, do poplačila prišli z nakupom deleža v odvisnih družbah. Ta dogovor ni bil spoštovan, njihov položaj pa ni bil rešen drugače in ga ne tožena stranka ne intervenient nista bila pripravljena rešiti. Pri tem pa so bili uresničeni cilji tožene stranke, ko zaradi ravnanja delavcev (zamenjava terjatev za delnice in odpust obresti) ni bilo več nevarnosti za njen stečaj ali stečaj odvisnih družb (primerjaj tudi izjavo M.), prav tako pa tudi cilji stranskega intervenienta (socialni moment in povrnitev terjatev v zvezi s programom prestrukturiranja tožene stranke). Ostala pa je zaveza tako tožene stranke kot tudi intervenienta za zamenjavo delnic tožene stranke za deleže odvisnih družb. Tožeča stranka, katere položaj ni bil urejen drugače, torej utemeljeno zahteva, da mora tožena stranka nanjo prenesti poslovni delež družb N. d.o.o. in M. d.o.o. Pri tem ne gre za poseg v poslovno politiko gospodarske družbe ali njenega lastnika. Gre le za spoštovanje dogovora, pa tudi tega, da brez zamenjave terjatev delavcev za delnice zelo verjetno ne tožena stranka ne stranski intervenient ne bi mogla več imeti sploh nobene poslovne politike glede tožene stranke in odvisnih družb.

13V zadevi je sporna tudi višina osnovnega kapitala teh družb, ki jo je treba pri zamenjavi upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati osnovni kapital, kakršen je bil pred dokapitalizacijo, je pravilna. Vsekakor je res, da je za upnike teh družb ugodneje, da je osnovni kapital družb višji, vendar pa to za odločitev sploh ni pomembno, saj tožeča stranka ni upnik nobene od teh odvisnih družb. Tožeča stranka je že v letu 2001 toženo stranko obvestila, da uveljavlja pravico do nakupa 20 % deleža v teh družbah, zahtevo pa je izrecno in ponovno postavila še 25. 11. 2004 (A9). Že v ZPSZ, ki je bil sprejet v letu 1998, je bilo menjalno razmerje med terjatvami delavcev in lastniških certifikatov na eni strani ter delnicami tožene stranke na drugi strani, določeno na 100.000,00 SIT. ZPPOSZ je bil sprejet konec leta 2001, torej tri leta kasneje, in je v 6. členu določil menjalno razmerje pri nakupu deležev odvisnih družb, pri čemer je bila vrednost delnice tožene stranke enakovredna 100.000,00 SIT osnovnega kapitala odvisne družbe. Kljub upravičeni zahtevi tožeče stranke pa je tožena stranka v letu 2005 povečala osnovni kapital odvisnih družb, pri čemer tega niti ni storila z vplačilom novih vložkov, temveč je to storila z nerazporejenim dobičkom teh družb. Pri tem ni nepomembno, da bi imela tožeča stranka, če bi tožena stranka in stranski intervenient ravnala v skladu z dogovorom, tudi sama možnost participirati na tem dobičku oziroma bi se njeno premoženje povečalo zaradi uporabe tega dobička za povišanje osnovnega kapitala. Ob postavitvi zahteve za 20 % delež odvisnih družb je imela tožeča stranka dovolj delnic tožene stranke za zamenjavo, če pa bi upoštevali povišanje njunega osnovnega kapitala, pa tožeča stranka ne bi več imela dovolj delnic. To pa bi predstavljalo tako zlorabo in ravnanje v nasprotju z dogovorjenim ter še dodatno prikrajšanje delavcev, da tega ni moč upoštevati. Pri tem so pomembna zgoraj navedena določila ZPSZ in ZPPOSZ, ko so bile določene nominalne vrednosti za obe transakciji v enakem znesku – 100.000,00 SIT, glede katerih ni bila predpisana nobena valorizacija. Po prejemu upravičene zahteve za zamenjavo pa tudi ni dopustno spreminjati pogojev te zamenjave, kar sprememba osnovnega kapitala, zaradi katere bi imela tožeča stranka premalo delnic za uresničitev svoje pravice, vsekakor je. Zato je pri izračunu sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo osnovni kapital, kot je veljal pred zvišanjem le-tega.

14Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Pri tem v postopku na prvi stopnji niso bile podane upoštevne substancirane trditve glede vsebine samih pogodb, zato višje sodišče pritožbenih trditev v zvezi s tem ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Pri tem so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem zelo skope, ob odsotnosti upoštevnih ugovorov pa se tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba s tem podrobneje ukvarjati (2. odstavek 214. člena ZPP).

15Glede stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki, je sodba dovolj obrazložena, pri čemer se sklicuje na stroškovnik tožeče stranke, ki je v spisu in je dostopen vsem udeležencem v postopku. Tožena stranka je glede tega dela v pritožbi navedla še, da je treba upoštevati vrednost, ki je veljala v času vložitve tožbe in da se je izvedel le en narok, na katerem so se vpogledale listine, drugi dokazni predlogi pa so bili zavrnjeni, narok pa je bil večkrat preložen. Glede na vrednost spornega predmeta (tej tožena stranka ali intervenient v skladu s 44. členom ZPP niti nista pravočasno ugovarjala) je sodišče prve povsem pravilno upoštevalo vrednost odvetniške storitve tožeče stranke po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 in nadaljnji), ki jo je treba uporabiti v tej zadevi. Tudi če je bil narok večkrat preložen, je imel odvetnik po Odvetniški tarifi pravico za vsak na narok zahtevati povračilo stroškov. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil dokazni sklep sprejet le na enem naroku. Glede na odsotnost drugih opredeljenih navedb je moč zaključiti le, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

16Ker sta pritožbi neutemeljeni, višje sodišče pa razen zmotne uporabe materialnega prava ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

17Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato bosta morala na podlagi 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške. Tožeči stranki pa je na podlagi 154. in 155. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbi, pri čemer so bili potrebni le stroški enega odgovora oziroma ene vloge in ni bilo nikakršne potrebe, da je tožeča stranka na isti dan vložila dve vlogi. Tako ji je stroške vložitve enega odgovora na pritožbo priznalo po specificiranem stroškovniku, pri čemer ji je 2 % materialnih stroškov priznalo le do 1000 točk vrednosti storitve, za vrednost nad 1000 točk pa 1 % (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife). Tožeča stranka pa ni upravičena do povračila stroškov v zvezi z odgovorom na predlog za stransko intervencijo, saj z nasprotovanjem ni uspela.