VSL sodba I Cpg 1457/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh prvotožencu plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 2.106,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da terjatev L. S. do družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. xxx v višini 2.064.763,24 EUR, ne obstaja.

2Ugotovi se, da terjatev družbe P.P.d.o.o., matična št. XXX do družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX v višini 518.729,69 EUR, ne obstaja.

3Ugotovi se, da zastavna pravica, vpisana v korist L. S.,na 1/2 solastninskem deležu družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX na nepremičnini parc. št. 407/6, vpisani v vl. št. 2689 k.o. x, ne obstaja.

4Ugotovi se, da zastavna pravica vpisana v korist L.S. na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d., z oznako I., ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d., na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. 722958269, ne obstaja.

5Ugotovi se, da zastavna pravica, vpisana v korist družbe P.P. d.o.o., matična št. XXX na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d., z oznako I, ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d., na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. 7229582679, ne obstaja.

6Nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, matična št. xxxx nimajo pravnega učinka naslednja pravna dejanja, ki jih je opravila družba A. d.o.o. - v stečaju:

a. odpoved pogodbe o zaposlitvi L.S. z dne 26.10.2007;

b. sklenitev sodnih poravnav z dne 20.3.2008 v zadevi pod opr. št. V Pg 9/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani z U.J., N.S., J.K., S.M.R. in L.S.

7Vknjižba zastavne pravice, vpisane v korist L.S. na 1/2 solastninskem deležu družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX na nepremičnini parc. št. 407/6, vpisani v vl. št. 2689 k.o. x, je neveljavna. Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se iz zemljiške knjige izbriše zastavna pravica, vpisana v korist L.S. na 1/2 solastninskem deležu družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX na nepremičnini parc. št. 407/6, vpisani v vl. št. 2689 k.o. x.

8Podrejeno, če sodišče primarnemu zahtevku pod točko 7. ne bi ugodilo, tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči:

L.S.je dolžan izstaviti družbi A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XX listino, na podlagi katere bo možen izbris zastavne pravice, vpisane v korist LS na 1/2 solastninskem deležu družbe A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX na nepremičnini parc. št. 407/6, vpisani v vl. št. 2689 k.o. x, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

9Vpis zastavne pravice v korist L.S.,na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d. z oznako I., ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d., na računu družbe A. A. d.o.o. - v stečaju, št. xx, je neveljaven. Vzpostavi se prejšnje registrsko stanje, tako, da se iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d. izbriše zastavna pravica v korist L.S. na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d., z oznako I., ISIN xx, vpisanih na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. xx.

10Podrejeno, če sodišče primarnemu zahtevku pod točko 9 ne bi ugodilo, tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči:

L.S. je dolžan izstaviti družbi A. d.o.o. - v stečaju, matična št. XXX listino, na podlagi katere bo možen izbris zastavne pravice, vpisane v korist L. S. na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d.., z oznako I., ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d., na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. xx, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

11Vpis zastavne pravice v korist družbe P.P. d.o.o., matična št. XXX na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d., z oznako I., ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. xx, je neveljaven. Vzpostavi se prejšnje registrsko stanje tako, da se iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d. izbriše zastavna pravica, vpisana v korist družbe P.P., upravljanje premoženja d.o.o. na 149.987 delnicah izdajatelja U d.d., z oznako I., ISIN XXX, vpisanih na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. xx.

12Podrejeno, če sodišče primarnemu zahtevku pod točko 11 ne bi ugodilo, tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči:

Družba P.P. d.o.o., matična št. XXX je dolžna izstaviti družbi A. d.o.o. - v stečaju, matična št. xx listino, na podlagi katere bo možen izbris zastavne pravice, vpisane v korist družbe P.P. d.o.o. na 149.987 delnicah izdajatelja U. d.d., z oznako I., ISIN XXX, vpisanih v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD d.d. na računu družbe A. d.o.o. - v stečaju, št. xx, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." (I. točka izreka).

Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženima strankama pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka in sicer prvotoženi stranki v znesku 32.482,97 EUR, drugotoženi stranki v znesku 10.992,22 EUR (II. točka izreka).

2Proti sodbi sta se pravočasno pritožili prva in drugotožeča stranka (dalje tožeča stranka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi in tožencema solidarno naloži plačilo vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila. Podrejeno pa sta predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

3Na pritožbo je odgovoril prvotoženec in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter naloži tožečima strankama v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

4Drugotoženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

O ničnosti pogodbe o zaposlitvi in njeni odpovedi

6Pravni okvir za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe o zaposlitvi in njene odpovedi je določilo drugega odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1). Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 40. člena OZ, nagibi (interesi) zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. To pravilo se nanaša samo na tiste interese (nagibe), ki niso sestavni del poslovne podlage pogodbe. To so tisti interesi, ki niso bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe, torej tisti, ki jih pogodbena stranka v postopku pogajanj (sklepanja pogodbe) ni razkrila drugi stranki, kot tisti, ki so zanjo pomembni za sklenitev pogodbe. Drugi odstavek 40. člena OZ (in tudi tretji odstavek 40. člena OZ, kar pa v konkretnem primeru ni pomembno) pa določata izjemi od splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 40. člena OZ in se prav tako nanašata samo na tiste interese (nagibe), ki niso sestavni del poslovne podlage pogodbe. Določata predpostavke (položaje), pod katerimi nedopusten nagib za sklenitev pogodbe, ki ni sestavni del poslovne podlage pogodbe, vpliva na njeno veljavnost, torej povzroči ničnost pogodbe. Nagib je nedopusten, če je usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (2). Sodišče prve stopnje je kot ključni razlog za to, da pogodba o zaposlitvi in njena odpoved nista bili fiktivni oziroma, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena z nedopustnim nagibom, ugotovilo naslednje: pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena med A. d.o.o. in L.S. (dalje prvotožencem) za delovno mesto komercialni referent 3 v oddelku rezervni deli za nedoločen čas, za opravljeno delo pa je prvotoženec dobival tudi plačo. Pogodba o zaposlitvi je bila prvotožencu iz poslovnega razloga odpovedana 26.10.2007 in sicer zaradi spremenjenih okoliščin, to je zaradi slabe gospodarske situacije, obsega poslovanja celotne družbe in tudi oddelka, v katerem je bil zaposlen. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje materialnopravno sklepalo, da ni šlo za fiktivno, navidezno sklenitev pogodbe o zaposlitvi in za njeno odpoved. Pogodba o zaposlitvi in njena odpoved namreč nista bili sklenjeni oziroma odpovedani z namenom nedopustnega nagiba, da bi lahko prvotoženec najprej pridobil poslovne deleže v A.-u in nato uveljavil terjatev do A. iz naslova obveznega odkupa njegovega poslovnega deleža s strani A. - a. Povzeti razlogi (točke 37 do 39 sodbe), so navedeni do te mere, da omogočajo njen preizkus. Le tedaj, če sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti, ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(3).

7V 37. do 40. točki je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembna dejstva o sklenitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni in odpovedani med A. in prvotožencem, ki je bil zaposlen kot komercialni referent v oddelku rezervni deli za nedoločen čas, da mu je bila obračunana plača ter da je iz letnega poročila za leto 2006 bilo razvidno, da promet z rezervnimi deli pada, da je bila pogodba odpovedana zaradi spremenjenih okoliščin ob nastali gospodarski situaciji ter, da je prvotoženec kupil poslovne deleže v A.-u. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedenih (pomembnih) trditev tožeče stranke, ni utemeljen.

8Upoštevajoč sklenitev pogodbe o zaposlitvi, nakup poslovnih deležev prvotoženca v A.-u ter nato odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ekonomsko celoto, tudi sodišče druge stopnje ne vidi kot fiktivnih pravnih poslov. V zvezi s sklenitvijo pogodbe je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi med A.-om in prvotožencem zato, ker je imel slednji poznanstva in znanje v zvezi s sodelovanjem s podjetji iz Kitajske. Program uvoza pnevmatik in vozil iz Kitajske naj bi omogočil dober posel za A. Slednjih dejstev tožeča stranka v postopku ni prerekala, zato se štejejo za priznana (214. člen ZPP). Zato fiktivnost - navideznost pogodbe o zaposlitvi ne more biti podana. Po drugi strani pa ni življenjsko in ekonomsko logično, da bi prvotoženec najprej vložil znatna finačna sredstva (1.426.867,00 EUR) v odkup poslovnih deležev v A.-u le zato, da bi ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi prejel izplačilo njihove vrednosti, v skladu s 7. členom družbene pogodbe. Nenazadnje pa je bilo plačilo vrednosti poslovnega deleža, pričakovano upravičenje družbenika, v skladu z družbeno pogodbo, preizkušeno na vseh stopnjah sojenja.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi in njena odpoved nista bili navidezni. Veliko bolj logična je razlaga, da je prvotoženec kupil poslovni delež v A.-u z namenom, da z dobrim poslovanjem slednjega, poveča vednost poslovnega deleža in si izplača dobiček iz poslovanja stečajnega dolžnika. V pogojih tržnega poslovanja je namreč takšno pričakovanje družbenika utemeljeno. Najslabši možni rezultat za družbenika je stečaj družbe. Tudi ob upoštevanju vseh okoliščin, da je bil prvotoženec zaposlen v oddelku prodaje rezervnih delov (v letu 2006), da je v letu 2007 A. opustil dejavnost prodaje z rezervnimi deli zaradi negativnega poslovanja in da je s tem prenehala potreba za opravljanje dela pod pogoji določenimi v pogodbi o zaposlitvi, da je bila pogodba tožencu enako kot vsem ostalim zaposlenim s tega oddelka odpovedana, je bila odločitev A.-a o odpovedi pogodb o zaposlitvi, zakonita. Tudi vsa omenjena dejanja kot celota ne omogočajo materialnopravnega sklepanja, da je šlo za fiktivnost sklenjene in odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Osnovni namen vlaganja v družbo, upoštevajoč le lastninski vidik, pa je vendarle udeležba na dobičku družbe. Po mnenju sodišča druge stopnje torej ni izpolnjen abstraktni zakonski dejanski stan 39. in 40. člena OZ.

9Sodišče v gospodarskem sporu kot predhodno vprašanje, o katerem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ odloči le tedaj, kadar je odločba sodišča v konkretnem primeru odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (1. odstavek 13. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeči stranki, kot je bilo že doslej pojasnjeno, ni uspelo dokazati njenih navedb v zvezi s fiktivnostjo sklenjene in odpovedane pogodbe o zaposlitvi, odločba sodišča ni bila odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji zatrjevano kaznivo dejanje v točki III. tožbe (list. št. 10). To so ključni razlogi v 42. točki izpodbijane sodbe. Očitek o neobrazloženosti sodbe tudi ni podan, saj je omogočal preizkus sodišču druge stopnje.

O objektivni izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)

10Po 125. členu ZPPPSL bi bilo dejanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi objektivno izpodbojno, če bi prvotoženec s tem dejanjem pridobil ugodnejši položaj v primerjavi z ostalimi upniki. Ob oblikovanem stališču, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila fiktivna, se izkažejo kot neutemeljene pritožbene trditve, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan zato, ker je prvotoženec zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pridobil terjatev, ki je sicer ne bi imel, s to terjatvijo pa je začel konkurirati ostalim upnikom, ki naj bi bili zaradi tega poplačani v manjšem obsegu, kot bi bili sicer, če prvotoženčeve terjatve ne bi bilo. Pritožba ima sicer prav, da je že z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nastala prvotoženčeva terjatev zahtevati od A.-a izplačilo poslovnega deleža. Vendar pa je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi (točka 53), da je bil prvotoženec v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izenačen z ostalimi zaposlenimi (in družbeniki) družbe in torej tudi s tožečo stranko. A. ni bil pripravljen nobenemu izmed njih prostovoljno izplačati poslovnih deležev. Ob osnovnem izhodišču, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila sklenjena fiktivno, so razlogi sodišča prve stopnje, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj prvotoženec ni prišel v ugodnejši položaj v primerjavi z ostalimi upniki, pravilni.

O ničnosti in objektivni izpodbojnosti sodne poravnave z dne 20.3.2008

11Ničnost sodne poravnave in posledično tudi pridobitev zastavne pravice tožencev, tožeča stranka povezuje z ničnostjo sklenitve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedopustnega nagiba in zatrjevanim storjenim kaznivim dejanjem vseh udeležencev, to je ga. BK kot direktorice A.-a in prvotoženca. Sodišče je navedlo za svojo odločitev zadostne razloge, ki so sodišču druge stopnje, kot je bilo že pojasnjeno v odgovoru na pritožbene navedbe pod prejšnjimi točkami te sodbe, omogočali njen preizkus. Zato ni podan očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Prvotožencu bi seveda, če mu ne bi že pred začetkom stečajnega postopka prenehala pogodba o zaposlitvi, šele z začetkom stečajnega postopka nad A., ob takratnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, nastala terjatev do stečajnega dolžnika in bi takrat tudi konkuriral tožeči stranki v stečajnem postopku. Vendar pa kar je bistveno za tožečo stranko in jedro spora pa je, da je prvotoženec pravočasno v izvršilnem postopku (2. odstavek 131. člena ZPPSL), pridobil zastavno pravico na premoženju stečajnega dolžnika in si s tem pridobil ugodnejši položaj pri poplačilu svoje terjatve. Po 125. členu ZPPSL je objektivno izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj v primerjavi z drugimi upniki. S sklenjeno sodno poravnavo (20.3.2008) pa je prvotoženec celo pristal na znižanje svoje terjatve in je bil v primerjavi s položajem tožeče stranke glede višine terjatve, njen položaj celo boljši. Le zato, ker sta toženca na podlagi sodne poravnave pridobila na premoženju stečajnega dolžnika ločitveno pravico, pa sodišče ni moglo sklepati, da je bilo dejanje sklenitve sodne poravnave izpodbojno. Povsem logična je tudi razlaga, da ker je bil A. že v poslovnih težavah, je bil način, da se pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo zaključijo vsi pravdni postopki (med družbeniki proti A.-u) za odkup poslovnih deležev, da bi se lahko videlo, kakšne so višine terjatev, ki bi bile udeležene v glasovanju v prisilni poravnavi (točka 54).

13Iz izpovedbe direktorice A.-a B. K. izhaja, da je bila tožeči stranki oziroma že prej njunemu pravnemu predniku (g. F. Z.) ponujena sklenitev sodne poravnave (primerjaj list. št. 121 in zapisnik glavne obravnave z dne 23.4.2008 v zadevi P 1069/2007, A12), ki je ni sprejel. V zvezi s položajem tožeče stranke kot pravnih naslednic, pa je njen pooblaščenec, šele 23.4.2008 spremenil tožbeni zahtevek v korist vseh dedičev, ki bi moral biti plačan na račun skrbnika. Procesni zaplet, ki je nastal zaradi smrti pravnega prednika tožeče stranke, je povzročil tudi situacijo, da ni bila sklenjena sodna poravnave s tožečo stranko hkrati z ostalimi družbeniki. Prikazovanje tožeče stranke, da si je prvotoženec pridobil odločilno časovno prednost, ki je posledica izključno ravnanja direktorice A.-a BK in pooblaščenca A.-a, v tedanjem obdobju odvetnika LBT, ni utemeljeno zaradi nepripravljenosti tožeče stranke skleniti sodno poravnavo.

Sodišče prve stopnje je zato v zadostni meri ugotovilo pravno odločilna dejstva in dejansko stanje, da je lahko napravilo materialnopravni zaključek, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti sklenjene sodne poravnave. Povsem logično pa je bilo, da je A. z vsemi družbeniki, s katerimi je bil v sporu sklepal sodne in ne izvensodne poravnave. Če že teče sodni postopek in je razpisan narok, kot je bilo v konkretnem primeru, je, če pride do sklenitve dogovora med strankama na naroku, sklenjena sodna in ne izvensodna poravnava.

Pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka zato, ker ni mogla vedeti za insolventnost družbe A. do konca vztrajala pri celotnem plačilu svoje terjatve, kaže na njeno nepripravljenost skleniti sodno poravnavo, za razliko od ostalih družbenikov, ki so v sodni poravnavi pristali na 30 do 40 % nižjo terjatev, kot bi jim šla po 7. členu družbene pogodbe.

14Ni bila dolžnost pooblaščenca A.-a, da poizveduje, kdo je skrbnik zapuščine po pokojnem g. F.Z. Sploh pa tožeča stranka v pritožbi pripisuje prevelik pomen vedenju pooblaščenca A.-a o tem kdo je skrbniku zapuščine g. F.Z. Dejstvo pa je, da je lahko pooblaščenec A.-a v postopku, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 5069/2007 - po tožbi pravnih naslednic F.Z. za plačilo kupnine odkupljenega poslovnega deleža, pripoznal tožbeni zahtevek šele takrat, ko je bilo povsem jasno (po prilagoditvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, dedinj kot nujnih sospornic na strani tožeče stranke), katera je pravdna stranka.

Bistveno je, da je bila vsem družbenikom (upnikom A.-a) ponujena sklenitev poravnave po enakih stopnjah in v enakem časovnem obdobju. Zaradi opisane procesne situacije glede vprašanja pravnih naslednic F.Z., pa je bila poravnava sklenjena s tožečo stranko kasneje. Slednje pa ne pomeni, da je bila tožeča stranka drugače obravnavana kot ostali upniki. Sodna poravnava je bila sklenjena 20.3.2008, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo. Zato niso utemeljene tudi pritožbene trditve glede datumskega zaporedja dogodkov, da je bila sodna poravnava sklenjena le dan pred narokom za izdajo začasne odredbe z dne 21.3.2008. Vse okoliščine, ki jih prikazuje tožeča stranka ne kažejo na poseben namen A.-a, da bi bila sklenitev sodnih poravnav z ostalimi družbeniki z dne 20.3.2008, sklenjena z namenom pridobiti tožencema ugodnejši položaj, v primerjavi s tožečo stranko.

O subjektivnem pogoju izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodne poravnave

15Po mnenju sodišča druge stopnje ni podan že objektivni pogoj izpodbojnosti (naklanjanje ugodnejšega položaja prvotožencu v primerjavi z ostalimi upniki). Ker morata biti oba pogoja (objektivni in subjektivni ) izpodbojnosti podana kumulativno, in že ob izostanku objektivnega pogoja izpodbojnosti pomeni, da očitano izpodbojno pravno dejanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklenitve sodne poravnave, ni izpodbojno, posledično pa je v korist tožencev, veljaven tudi vpis zastavne pravice.

Sodišču prve stopnje se sicer niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti. Ker pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do pomanjkanja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, sodišče druge stopnje o bistvenem, odgovarja na pritožbene navedbe.

Razlogi, ki se nanašajo na neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti so zadostni in ne predstavljajo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi (26.10.2007) je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec ni mogel vedeti za slab ekonomsko finančni položaj A.-a, saj slednji, kot je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke ekonomsko finančne stroke, na dan 31.12.2007, ni bil prezadolžen in je bil likviden. Izvedenka je tudi pojasnila, da je insolventnost A.-a bila izkazana šele v četrtletnih računovodskih izkazih dne 31.3.2008 in da je bila posledica pravnomočnih poravnav z družbeniki in posojilodajalcem PVP. Insolventnosti pred dnem 31.3.2008 pa gotovo ni bilo. Ob sklenitvi sodne poravnave 20.3.2008 so bila na spletnih straneh AJPES-a objavljena letna poročila stečajnega dolžnika za poslovno leto 2006 (z dne 31.12.2006) ter za pretekla leta. Ob sklepanju sodne poravnave letno poročilo za leto 2007 še ni bilo objavljeno, kot tudi ni bilo objavljeno četrtletno poročilo o poslovanju stečajnega dolžnika za prvo četrtletje leta 2008 (z dne 31.3.2008). Zato prvotoženec ni mogel in niti ni moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika (A.).

V času, ko prvotoženec ni bil aktivni družbenik, niti ni bil več zaposlen pri stečajnem dolžniku, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi moral kot nekdanji zaposleni in družbenik spremljati ekonomsko finančni položaj stečajnega dolžnika tako, da bi lahko obstojalo vedenje o njegovem slabem ekonomsko finančnem stanju.

16Dodatna dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo določilo 254. člena ZPP in s tem storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ni utemeljena. Sodišče je namreč pojasnilo, da je zavrnilo predlog tožeče stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev drugega izvedenca, saj je po stališču sodišča prve stopnje izvedenka odgovorila na vsa vprašanja, ki so pomembna v tem gospodarskem sporu (točka 57). S tem je bil podan odgovor na trditve tožeče stranke, ob upoštevanju razlogov v izpodbijani sodbi (56. točka), da samo dejstvo, da se ena od pravdnih strank ne strinja z izvedenskim mnenjem, ni razlog za postavitev novega izvedenca.

17Zato sodišče druge stopnje niti ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanim neustrezno izdelanim mnenjem izvedenke finančne stroke (točka 4.3 in 4.4. pritožbe) in je odgovorilo le na pravno pomembne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podane tudi ostale absolutne bistvene postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ji pritožbeni stroški ne pripadajo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Kot potrebne (155. člen ZPP) pa je sodišče druge stopnje priznalo prvotožencu stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer po prvem odstavku tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT 2003), ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT), v višini 3.750 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT (2 % je 75 točk) in za 20 % DDV (765 točk). Skupaj pripada prvotožencu 4.590 točk in ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) gre prvotožencu 2.106,81 EUR stroškov odgovora na pritožbo. V primeru zamude pa bo morala tožeča stranka plačati od izteka paricijskega roka dalje še zakonske zamudne obresti od stroškov.

----------------------------------

(1) Prvi in drugi odstavek 40. člena OZ določata: nagibi iz katerih je bila pogodba sklenjena ne vplivajo na njeno veljavnost. Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel, ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.

(2) Povzeto po Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) redaktorjev M. Juhart in N. Plavšak, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 320 in 321

(3) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, J. Zobec, stran 307