VSL sodba I Cp 2253/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

v II. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka mora na svoje stroške pod nadzorom in po navodilu tožeče stranke zaščititi plinovod v celotni dolžini, kjer poteka pod parkiriščem na parc. št. 410/1 k. o. X, in pod dovozno potjo na parc. št. 410/10 k. o. X, oboje v lasti tožene stranke, ter v višini varnostnega pasu pet metrov levo in desno od osi plinovoda, tako, da v zemljišču zviša kritje nad temenom plinovoda, da bo to znašalo 1,2 metra in vanj položiti armirano-betonsko zaščito, vse pa v skladu z določili Pravilnika o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z največjim delovnim tlakom do vključno 16 barov (UL 26/2002 – 54/2003), vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

v III. točki pa tako, da krijeta pravdni stranki sami vsaka svoje stroške postopka.

I. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (I. točka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženki 86,06 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožničinemu tožbenem zahtevku za ugotovitev služnosti plinovoda (izgradnje, obratovanja, vzdrževanja, rekonstrukcije in nadzora) v korist njegovega vsakokratnega lastnika na podlagi priposestvovanja čez toženkine nepremičnine v katastrski občini X, ki so z oznako parcelnih številk navedene v I. točki izpodbijane sodbe. Ugodilo je zahtevku tudi za njeno varstvo, in sicer je naložilo tožnici, da v celotni dolžini plinovoda pet metrov levo in desno od njegove osi zviša kritje nad temenom plinovoda, da bo to znašalo najmanj 1,2 metra, in vanj položi armirano betonsko zaščito (II. točka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov 1.907,87 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da sama soglasja za služnost ni podala, njen prednik K.K. pa je bil k temu zaveden. Nepremičnine je podedovala neobremenjene, tožnica pa se na dobro vero ne more sklicevati, saj so med strankama glede služnosti že vrsto let spori. Sploh pa nasprotuje temu, da bi zdaj sama morala plinovod zaščititi, meni, da to ni njena naloga in to tudi ni v njenem interesu. Dejansko bi bilo plinovod treba poglobiti, ne pa nasip dvigniti.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera, kršitev določb postopka ni storilo, delno pa napačno uporabilo materialno pravo.

6Neizpodbijana je ugotovitev, da je bil plinovod položen že pred februarjem leta 1980, prvič pa je toženka služnosti začela nasprotovati šele leta 2001.

7Pravilna in zakonita je odločitev, da je toženka priposestvovala služnost plinovoda čez toženkine nepremičnine, in sicer že po določbah Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki so dopuščale tim. nepravilne služnosti (par. 479). (1) V konkretnem primeru namreč ne gre za pravo stvarno služnost, saj ni nastala v korist gospodujočega zemljišča, pač pa v korist lastnika plinovoda, česar Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ni posebej urejal. Pošteni imetnik je tâko služnost po par. 1470 ODZ priposestvoval po 30 letih, ta zahtevana doba pa je bila z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana z dne 4. 4. 1960 skrajšana na 20 let. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bil plinovod zgrajen z izrecnim dovoljenjem toženkinega pravnega prednika, je bila posest vsekakor poštena, nasprotni pritožbeni očitki (da je bil slednji k temu „zaveden“) pa so brez kakršnekoli konkretnejše trditvene in dokazne podlage.

8Toženka je torej začela služnosti nasprotovati že po poteku potrebne priposestvovalne dobe. Tudi njeno sklicevanje, da je podedovala neobremenjene nepremičnine, ne more biti uspešno, saj se na zaupanje v podatke zemljiške knjige lahko sklicuje le tisti, ki je nepremičnino pridobil v pravnem prometu (10. čl. Stvarnopravnega zakonika SPZ, 1. odst. 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1), torej s poslom, ne z dedovanjem. Ugotovitev služnosti (na podlagi priposestvovanja) je torej v celoti pravilna in zakonita.

9V drugem delu zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je toženko zavezalo opraviti točno določena gradbena dela za zaščito plinovoda, in sicer na podlagi določbe 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja popularno tožbo v primeru škodne nevarnosti. Ta določba pravi, da 1) lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrep ter da 2) sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

10Enako varstvo bi tožnica smela zahtevati že na podlagi 212. čl. SPZ; Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

11Neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča so, da je toženka čez obstoječ plinovod zgradila dovozno pot in parkirišče, in to brez vseh ustreznih dovoljenj, tudi brez soglasja tožnice, to pa tako, da je ob sedanjem prometu (tudi s tovornimi vozili) po tej poti in parkirišču plinovod zaradi trenj oziroma vibracij ogrožen; obstaja nevarnost, da pride do poke, zato grozi nastanek škode, služnost pa je s tem brez dvoma motena, ovirana. Ugotovljeno je namreč realno tveganje, da se v posledici toženkinega ravnanja služnost ne bo več mogla normalno, nemoteno izvrševati.

12Vendar pa je zahteva, da toženka sanira obstoječo nevarnost na točno določen način, brez podlage. Služnostna upravičenka sme od lastnice zemljišča zahteva le, naj sprejme ukrepe, da parkirišče in cesta ne bosta več ogrožala plinovoda, slednja pa je sama dolžna (in upravičena) poskrbeti za to, kako bo to storila.

13Že v naravi služnosti je, da lastnik služečega zemljišča nekaj dopušča oziroma opušča. Stvarna služnost ne more obvezovati lastnika služeče nepremičnine k nekemu dejanju (2. odst. 213. čl. SPZ). Servitus in faciendo consistere nequit, tantummodo in patiendo, aut in non faciendo.

14Z zahtevkom iz konfesorne tožbe služnostni upravičenec zahteva prenehanje ravnanj, ki pomenijo vznemirjanje. Enako kot je pri negatorni tožbi, je sicer tudi pri konfesorni tožbi dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja), kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja vznemirjanja. (2) Vendar je v primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) dodaten pogoj: če narava vznemirjanja dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov (3); povsem določen zahtevek pa je možen le, kadar je po naravi stvari mogoče vznemirjanje preprečiti ali odpraviti izključno na en način. Povedano logično velja mutatis mutandis tudi za popularno tožbo v primeru škodne nevarnosti na podlagi OZ. V nasprotnem primeru bi šlo za prehud poseg v lastninsko pravico. (4)

15Obravnavani konkretni primer nedvomno ni tak, da bi se dalo ogrožanje oziroma vznemirjanje odpraviti le na en način in tega tudi tožnica ne trdi. Celo sodišče prve stopnje se v podkrepitev svoje odločitve opre na izjavo toženkinega prednika, po kateri se je slednji zavezal, da na področju plinovoda ne bo sadil in gradil. Možnosti za odpravo neustreznega stanja je torej evidentno več.

16Ker so se pritožbeni očitki izkazali kot delno utemeljeni, je bilo treba izpodbijano sodbo delno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP) ter tožbeni zahtevek za varstvo služnosti, kot se glasi, zavrniti, v preostalem (neutemeljenem) delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je uspela s tožbo za ugotovitev služnosti, ne pa tudi z njenim konfesornim delom, pri čemer vrednost enega in drugega dela zahtevka ni posebej razmejena. Upoštevajoč vse okoliščine primera, uspeh in obseg nastalih stroškov obema pravdnima strankama glede posameznega dela zahtevka, je najpravičneje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 154. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP. Uspeh toženke s pritožbo proti dajatvenemu delu sodbe ocenjuje pritožbeno sodišče za približno polovičnega, zato je v tem delu tožnica dolžna povrniti toženkine pritožbene stroške, in sicer polovico priglašene nagrade za postopek po Odvetniški tarifi, veljavni v času začetka postopka na prvi stopnji, torej 375 tč. (300 tč., povečanih za 25%) po 0,459 EUR, kar znaša 172,13 EUR, polovica pa 86,06 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tâko služnost danes ureja 226. čl. Stvarnopravnega zakonika.

(2) Juhart in drugi, SPZ s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 878 – 879 in 394 - 395; Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, str. 128.

(3) Sodba VS RS II Ips 342/85 z dne 18. 6. 1985, sodba VS RS II Ips 435/99 z dne 2. 3. 2000.

(4) Juhart, str. 397. Pri tem sodišče prve stopnje sicer nekoliko spregleda, da je vir nevarnosti pravzaprav plinovod oziroma dejstvo, da po neustrezno izvedeni cesti in parkirišču preko plinovoda poteka težak promet, ne pa cesta in parkirišče sama po sebi. Kar pa se ne pokaže kot odločilno, saj tožnica ne zahteva odstranitve ceste in parkirišča.