VSL sodba II Cp 1654/2012

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka se je poškodovala v prometni nesreči. S toženo stranko je imela sklenjeno zavarovalno pogodbo vrste AO+. Od tožene stranke je zahtevala plačilo odškodnine na temelju zavarovalne pogodbe (921. člen OZ). Tožena stranka utemeljenosti zahtevka ni nasprotovala. Spor se je vodil le glede višine dolgovanega plačila. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kolikor se je nanašal na povrnitev zaradi telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti nastale škode. Zavrnilo je zahtevek na povračilo škode zaradi skaženosti.

2Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe stranki. Tožeča stranka se izrecno ne pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na skaženost. Pritožbi obeh strank se ne strinjata z odločitvijo o višini odškodnine. Vsaka v pritožbi poudarja tiste značilnosti posledic prometne nesreče, zaradi katerih naj bi bila odškodnina odmerjena nepravilno.

3Pritožba tožeče stranke poudarja trajanje zdravljenja, trajanje bolečin in fizikalnih terapij. Kolikor se nanaša na poškodbo ramena, pa očita izvedenskem mnenju, da je spregledalo, da je tožnik utrpel vdor zraka med desnim pljučnim krilom in steno desnega prsnega koša in pa razmeroma nizko starost oškodovanca.

4Pritožba tožene stranke se sklicuje na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 709/2003. Tožena stranka poleg tega še meni, da je sodišče neutemeljeno seštelo obdobja pretrpelih zelo hudih telesnih bolečin zaradi serijskega zloma reber in zaradi zloma ključnice, saj naj bi bile telesne bolečine za obe poškodbi sočasne. Odmerjena odškodnina tako za telesne bolečine, kot tudi za zmanjšanje življenjske aktivnosti, naj bi bila previsoka.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

6Pritožba tožene stranke meni, da je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev o višini odškodnine na napačno ugotovljenem dejstvu glede trajanja telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil, da naj bi tožeča stranka trpela hude bolečine skupaj 45 dni, od tega 30 dni zaradi serijskega zloma reber in 14 dni zaradi zloma ključnice (l. št. 31 spisa). Takšne ugotovitve je potem prvostopenjsko sodišče povzelo v svoji sodbi (r. št. 7). Izvedensko mnenje je bilo toženi stranki vročeno 7. 2. 2012, zoper njega ni imela nobenih pisnih pripomb. Na obravnavi dne 6. 3. 2012 je bil dopuščen dokaz z branjem izvedenskega mnenja (l. št. 42). Tudi na glavni obravnavi tožena stranka ni imela nobenih pripomb zoper izvedenčeve ugotovitve. Če naj bi bila z izvedenskim mnenjem storjena kakšna kršitev določb pravdnega postopka, bi bila to tožena stranka mogla uveljavljati najkasneje na glavni obravnavi (1. odstavek 286.b člena ZPP). Možnosti za kaj takšnega je imela dovolj. Ker pa ni imela pripomb, je prvostopenjsko sodišče izvedenčeve ugotovitve o bolečinah pravilno uporabilo kot dejansko podlago za svojo odločitev. Na tej podlagi mora graditi tudi sodba pritožbenega sodišča.

7V izogib nepotrebnemu ponavljanju ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede odločilnih okoliščin, kolikor se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, se nanje sklicuje tudi ta odločba.

8Tožena stranka je kot razlog, zakaj naj bi bila odškodnina previsoka, navedla odločbo VS RS z opr. št. II Ips 709/2003. Za odločbo, na katero se sklicuje pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče ni moglo najti podatkov o tem, kdaj je bila sprejeta odločba prvostopenjskega sodišča, da bi samo lahko preračunalo, koliko plač je znašala odškodnina v trenutku izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče pa jo je primerjalo z drugimi zadevami, o katerih je bilo v preteklosti že odločeno. Primere je našlo v knjigi Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010, in na to delo se bo ta obrazložitev v nadaljevanju sklicevala.

9Kolikor se je odškodnina nanašala na telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) zaradi zloma reber so bile glede dejanskega stanja primerljive zadeve, ki so bile objavljene na straneh na str. 567 (opr. št. VS RS II Ips 643/2003), 572 (opr. št. VS RS II Ips 588/2000), 578 (opr. št. VS RS II Ips 467/2002), 595 (opr. št. VS RS II Ips 614/2008) in 620 (opr. št. VS RS II Ips 323/2006). Odškodnina je nihala od približno 10 do 16 povprečnih mesečnih plač. Glede na to je ustrezen znesek, ki ga je prvostopenjsko sodišče štelo za primernega (12.500,00 EUR). Znaša namreč približno 12,5 povprečnih mesečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodne odločbe. To velja toliko bolj, če se upošteva, da je tožeča stranka trpela telesne bolečine tudi zaradi zloma ključnice.

10Znesek tudi ni prenizek. Takšen ni niti, če se upošteva trajanje in način zdravljenja, ki ne odstopa bistveno od primerljivih zadev.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti

11Izvedenec je ugotovil, da izvid spirometrije kaže na zmerno zmanjšanje pljučne funkcije. Ni pa bil prepričan glede vzroka, ki bi lahko bil tudi brez vsake povezave z nesrečo. V vsakem primeru je ugotovil le minimalno zmanjšanje pljučne funkcije. Če bi tožeča stranka menila, da je takšna ugotovitev nepravilna, ker naj bi na to kazala izvid in mnenje dr. J. K. K. z dne 3. 1. 2012, bi lahko zoper izvedensko mnenje imela pripombo že v prvostopenjskem postopku. Tega pa ni bilo. Zato je tudi pravilno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da zaradi preloma reber življenjska aktivnost tožeče stranke ni zmanjšana. Izvedenec je namreč ugotovil, da poškodba reber ni pustila trajnih posledic. Da pa tožeča stranka ne more več opravljati dela na svojem nekdanjem delovnem mestu, in da ima še druge nevšečnosti, pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. Vendar pa je to posledica poškodbe ramenskega sklepa.

12Zlom ključnice je zapustil zmanjšano gibljivost v ramenskem sklepu, ki pa bi jo bilo po mnenju izvedenca še mogoče izboljšati. Pritožba trdi, da se to doslej še ni dogodilo, kar pa pravilnosti izvedenskega mnenja ne postavlja pod vprašaj.

13Podrobnosti glede omejitev gibljivosti in različnih omejitev pri izvajanju življenjskih aktivnosti (pri delu in pri rekreaciji) je navedla prvostopenjska odločba, na katero se sklicuje ta odločba. Kar se tiče zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na vrsto poškodbe, je primerljiva zlasti odločba na str. 387 (opr. št. II Ips 72/2007), v kateri pa je bila odmerjena odškodnina za občutno hujše posledice, kot so tiste, ki so nastale za tožečo stranko v tej zadevi. Glede na to se je prvostopenjsko sodišče, tudi ob upoštevanju starosti tožeče stranke, odločilo za pravilen znesek odškodnine, to je 7.000,00 EUR.

Odločitev o stroških postopka

14Tožeča stranka je nezadovoljna tudi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o stroških. Meni namreč, da ni uspela le s 64 %, temveč več. Kot razloge za to navaja, da je uveljavljal dva zahtevka: za plačilo materialne škode in za plačilo nematerialne škode. Glede materialne škode se je poravnala. Prvostopenjsko sodišče je torej odločalo le še o nematerialni škodi, in ta zahtevek je znašal 26.000,00 EUR. Uspela je s 19.500,00 EUR, v sodni poravnavi pa se je tožena stranka zavezala plačati še 1.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati še, da je tožena stranka prostovoljno plačala tudi 1.259,25 EUR kot nadomestilo za materialno škodo.

15Prvostopenjsko sodišče lahko pri odločitvi v primeru delnega uspeha upošteva različne okoliščine primera (2. odstavek 154. člena ZPP).

16Po delnem plačilu tožene stranke je sledil delni umik tožbe. Umik tožbe (glede na 158. člen ZPP) pripelje do tega, da mora tožeča stranka vseeno plačati stroške tožene stranke. Izjemoma ji stroškov tožene stranke ni treba plačati, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Navedena določba se nanaša na stroškovni zahtevek tožene stranke, ne pa tudi na stroškovni zahtevek tožeče stranke. Na njega in na uspeh umik tožbe ne vpliva.

17V primeru sklenitve sodne poravnave praviloma vsaka stranka krije svoje stroške. Drugačen dogovor je dopusten (1. odstavek 159. člena ZPP). Bistvo poravnave pa je prav v vzajemnem popuščanju strank, ki mora voditi do vsaj delnega uspeha tožeče stranke (glej 1050. in zlasti 1. odstavek 1051. člena OZ). Pravilo velja tudi, če je s sodno poravnavo nastala zaveza tožene stranke za plačilo kakšnega zneska (glej 1. odstavek 1051. člena OZ) in če je prišlo pri sodni poravnavi do delnega umika tožbenega zahtevka. Ker dogovora o stroških med obema strankama tega postopka ni bilo, torej velja 1. odstavek 159. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče sicer o stroških v zvezi s sodno poravnavo ni posebej odločalo. Izhajalo pa je od pravilnega izhodišča, da jih mora nositi tožeča stranka. Odločilo je končno, da jih mora nositi v deležu, v katerem ni zmagala v postopku. To pa glede na 2. odstavek 154. člena ZPP ni nepravilno.

18Pravilno je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo, ker ni upoštevalo nagrade za preizkus uspeha pravnega sredstva in odškodninskega zahtevka pri toženi stranki. Ta strošek je nastal že pred pravdo in ne zaradi pravdnega postopka kot takšnega. Njegove povrnitve torej na temelju 1. odstavka 151. člena ZPP torej ni mogoče zahtevati.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.