UPRS sodba in sklep I U 1927/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca z osebnim imenom A.A., rojenega ... 10. 1990 v kraju Chinnai, državljana Indije, oziroma po nepalskem imenu B.B., za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika o razlogih, iz katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite. Navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da so ga starši, ko je bil star dve leti, poslali v Nepal k očetovemu prijatelju, kjer živijo tudi njegova starejša ter mlajši brat in sestra. Starša sta trgovca in zaradi trgovine veliko potujeta iz Butana v Nepal in Indijo. Po preselitvi v Nepal so mu dali drugo ime in drug priimek in sicer po gospodu, pri katerem so živeli. Navedel je, da za mednarodno zaščito v RS zaproša zato, ker je bil član demokratične stranke, ki trenutno vlada v Nepalu. Obstaja tudi komunistična stranka, ki želi priti na oblast. Člani komunistične stranke so določili datum, do katerega naj člani demokratične stranke bodisi prestopijo v komunistično stranko, bodisi zapustijo Nepal. V nasprotnem primeru bodo člane demokratične stranke zaprli za dva meseca in jih, če si v tem času ne bodo premislili, ubili. Tožnik se ni želel pridružiti komunistični stranki, zato se je odločil, da zapusti Nepal. Član demokratične stranke je postal en mesec pred odhodom iz Nepala. Člani komunistične stranke so njemu in še dvema drugima študentoma tudi grozili. To se je zgodilo dvakrat in sicer so mu grozili izven šole, fizično pa ga niso napadli. Teh dogodkov v zvezi s grožnjami ni prijavil policiji, ker policija ponavadi nič ne more in je pod vplivom politike. Tudi njegov brat je član demokratične stranke in ima iste težave. Tožnik je končal srednjo šolo, želel pa je dokončati tudi fakulteto. V Nepalu je bil preganjan zaradi političnega prepričanja in iz teh razlogov ne more nadaljevati študija. Na vprašanje uradne osebe, ali bi se mu v primeru vrnitve v Nepal kaj zgodilo, je odgovoril, da je to odvisno od politične situacije. V Nepalu bi težko živel v kakšnem drugem kraju. Dalje tožena stranka na podlagi navedb tožnika ugotavlja, da je tožnik zapustil Nepal pred približno šestimi meseci. Najprej je odšel v Indijo, v New Delhi, kjer je bil mesec dni, nato je iz New Delhija odšel v Gruzijo, iz Gruzije v Armenijo, se nato vrnil v Gruzijo in po ureditvi turškega vizuma vstopil v Turčijo ter iz Turčije z letalom dne 3.12.2009 prišel v Slovenijo. V vseh teh državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je želel zaprositi za mednarodno zaščito v eni od držav na območju Schengna. Njegova starša sta Indijca, brez dokumentov in svojega indijskega državljanstva ne moreta izkazati. Tožnik je v postopku mednarodne zaščite predložil vozniško dovoljenje, izdano v Nepalu na ime B.B. in izkaznico o državljanstvu Nepala. Navedel je tudi, da indijskega državljanstva ne more izkazati in da mu je bil indijski potni list odvzet v Turčiji pred vstopom na letalo iz Turčije v Slovenijo. Na Brniku je navedel, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov.

Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev v pospešenem postopku ugotavlja, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojim preganjanjem v Nepalu. Vendar pa je tožnik tudi državljan Indije. Tožnik ima torej dve državljanstvi in je izkazal svoje nepalsko državljanstvo, medtem ko indijskega državljanstva ne more dokazovati, v zvezi s čemer je sam navedel, da mu je bil njegov indijski potni list v Turčiji pred vstopom v letalo, odvzet. Dalje tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ugotavlja, da razlogov za zapustitev Nepala, kot jih je tožnik navedel v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Šlo je le za verbalna nadlegovanja članov komunistične stranke in je do teh nadlegovanj prišlo le dvakrat, fizičnega nadlegovanja nad tožnikom pa ni bilo. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi bil po tistem, ko je zapustil Nepal, preganjan v Indiji. Tožnik niti v Nepalu, niti v Indiji, ni bil izpostavljen preganjanju oziroma nadlegovanju s strani drugih oseb zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupnosti in podobno. Tožnikove navedbe, da dogodkov v zvezi z verbalnimi grožnjami ni prijavil policiji, za toženo stranko niso sprejemljive, ker je sam navedel, da je član demokratične, to je vladajoče stranke. Zato bi bilo po mnenju tožene stranke upravičeno pričakovati, da bi državni organi v Nepalu tožnika zaščitili. Prav tako za toženo stranko ni sprejemljivo, da naj bi člani komunistične stranke grozili le novim članom demokratske stranke, saj bi v primeru drugačnega političnega prepričanja, ob želji priti na oblast, grozili vsem članom komunistične stranke in ne samo novim članom. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je tožnik na letališki postaji na Brniku navedel, da za mednarodno zaščito naproša iz ekonomskih razlogov, in ko je bil soočen s takšno izjavo, je pojasnil, da je to napisal na policiji zato, ker so mu dejali, da naj napiše kar želi, niso pa mu dejali, da naj napiše, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi meni, da če bi bil tožnik v Nepalu dejansko preganjan, bi bilo od njega pričakovati, da bi najprej zaščito poiskal v Nepalu, česar pa ni storil. Prav tako ni zaprosil za zaščito v nobeni od drugih držav, ki jih je prečkal, niti ne v Indiji, ki je tudi njegova matična država. Po mnenju tožene stranke se oseba, ki poseduje dvojno državljanstvo, ne more uspešno sklicevati na ogroženost v eni od teh držav, če, preden zaprosi za zaščito v tretji državi, ne zaprosi za zaščito v obeh državah, katerih državljan je. Tožnik ni zaprosil za zaščito niti v Nepalu, niti v Indiji. Prav tako bi po mnenju tožene stranke tožnik zaprosil za zaščito v prvi varni državi, če bi bil res ogrožen. Zato tožena stranka zaključuje, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so si njegove navedbe in njegova ravnanja v nasprotju, tako da njegovim izjavam ni mogoče verjeti. Splošno znano je tudi, da v Indiji oziroma v Nepalu ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo pomenila kršitev 3. člena Konvencije. V postopku je torej bila ugotovljena splošna neverodostojnost tožnika, zato njegovim izjavam ni mogoče dati dokazne vrednosti in tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za status subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka še pojasnjuje, da se do predloženih poročil, ki jih je v postopku predložil tožnik, ni opredelila, ker je ocenila, da ne morejo spremeniti dejanskega stanja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je zato tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. in 4. alinee 55. člena ZMZ ter v skladu s 4. alineo 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ odločila tudi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti odločbe.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, h kateri je priložil dokazila, s katerimi je izkazal svojo identiteto nepalskega državljana, svoje šolanje v Nepalu, članstvo v politični stranki in preganjanje, ki ga je bil deležen zaradi članstva v politični stranki. Iz teh dokazil izhaja, da so izjave tožnika o političnem preganjanju s strani političnih nasprotnikov, ki obvladujejo ozemlje države, na katerem je tožnik živel, resnične. Tožena stranka je zavrnila prošnjo kot očitno neutemeljeno, izključno na podlagi izjav tožnika, ki jih je podal ob vložitvi prošnje, ni pa upoštevala nobenega od drugih listinskih dokazov. Svoje ugotovitve je utemeljila izključno na nepreverjenih informacijah, saj ni preverila, ali je tožnik res državljan Indije z imenom A.A., saj je svojo ugotovitev o indijskem državljanstvu oprla zgolj na izjavo tožnika, čeprav je tožnik navedel le, da je bil v Indiji rojen in da indijskega državljanstva ne more izkazati, ker je dejansko živel v Nepalu in to pod drugim imenom. Tožnik je pooblaščeni osebi poskušal pojasniti dejstva o svojem poreklu in državljanstvu ter okoliščine, zaradi katerih je v postopku prišlo do uporabe dveh imen in zmede glede njegove identitete. Indijsko poreklo je tožniku pripisal uradni tolmač za hindu jezik, tožnik pa slabo razume ta jezik; tolmača za nepalski jezik pa v Sloveniji ni. Zato je pri sporazumevanju s tolmačem prišlo do napačne interpretacije tožnikovih navedb. Tožnik je zato večkrat ustno zaprosil za osebni razgovor, dne 21. 4. 2010 pa je vložil tudi pisno prošnjo za osebni razgovor, vendar na to prošnjo ni dobil nobenega odgovora. Tožnik tako ni imel možnosti, da bi se v postopku izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zaradi česar je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Tožena stranka se do s strani tožnika predloženih dokazil o oboroženih spopadih v Nepalu ni izrekla in ni opredelila, zakaj jih ni štela za relevantne. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka preverila sicer javno dostopne informacije o politični situaciji v Nepalu. Tožnik pa v zvezi s tem vztraja, da je politična situacija v Nepalu še vedno negotova in nevarna za vsakogar, ki nasprotuje oziroma se ne strinja s politično usmeritvijo skupin, ki obvladujejo posamezne dele države, kar izhaja tudi iz podatkov na strani Ministrstva za zunanje zadeve, kot tudi iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 17. 6. 2010 o Nepalu. Ker se tožena stranka do predlaganih dokazil tožnika ni opredelila, je bistveno kršila pravila postopka. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na splošno znana dejstva glede družbeno politične situacije v Nepalu, ki pa dejansko dokazujejo ravno obratno od tega, kar tožena stranka ugotavlja. Tožena stranka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje. Ugotovila je, da je tožnik državljan Indije, čeprav za takšno ugotovitev v spisu ni nobenega dokazila. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi večkrat sklicuje na navedeno napačno ugotovljeno dejstvo in zaključuje, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Indiji, pri tem pa niti ne pojasnjuje, zakaj je štela, da je tožnik državljan Indije, čeprav je tožnik sam pojasnil, da ne more izkazati državljanstva Indije in da praktično celo življenje živi v Nepalu. Če bi bil tožnik res državljan Indije in bi lahko tam varno bival in delal, potem mu ne bi bilo treba iskati mednarodne zaščite drugje. Tožnikovo morebitno državljanstvo Indije bi tožena stranka lahko ugotavljala tudi na Veleposlaništvu Indije v Sloveniji. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, katero je tožnikovo pravo ime in zakaj in kako je prišlo do zapisa dveh različnih imen v njegovih dokumentih v Republiki Sloveniji, čeprav je to tožnik skušal pojasniti v osebnem razgovoru. Tožena stranka ni v zadostni meri razjasnila dejanskega stanja glede tega, katera politična stranka je bila na oblasti v Nepalu v času zatrjevanega političnega preganjanja tožnika, niti ali je bil tožnik član te stranke, in ali je ta stranka sploh obvladovala ozemlje, na katerem se je vršilo preganjanje tožnika. Ugotovila je le, da je bil tožnik član demokratične stranke, ki naj bi bila vladajoča stranka v Nepalu, ne pojasni pa, katera stranka je to bila (čeprav je tožnik predložil dokaze o svoji strankarski pripadnosti) in kako je sploh ugotovila, da je ta stranka bila na oblasti v času tožnikovega političnega preganjanja. Že ob bežnem pregledu medijskih poročil in splošnih virov informacij izhaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje glede politične situacije v Nepalu, saj je od leta 2008 dalje (torej tudi v času tožnikovega preganjanja) v Nepalu vladala maoistična stranka združenih komunistov, ki so jo celo ZDA vpisale na svoj seznam terorističnih skupin in ne demokratična stranka. Prav tako iz dostopnih informacij in medijskih poročil izhaja, da v Nepalu še vedno vladajo razmere politične nestabilnosti. Vsa ta dejstva bi lahko tožena stranka ugotovila tudi v osebnem razgovoru, za katerega je tožnik večkrat prosil. Kljub temu, da so splošne informacije o politični situaciji v Nepalu, javno dostopne, nejasnih oziroma spornih dejstev, ni preverila, ampak je neutemeljeno zaključila, da tožnik zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo, saj ni ustrezno preverila izjav in dokazov, ki jih je predložil tožnik in je tako kršila 21. in 22. člen ZMZ. Prav tako ni upoštevala vseh okoliščin, navedenih v 23. členu ZMZ, zlasti dokazil in druge dokumentacije, ki jo je predložil tožnik. V zvezi z navedbo tožene stranke, da bi tožnik moral zaprositi za azil v Indiji oziroma v katerih od drugih držav, skozi katere je potoval po svojem begu iz Nepala, tožnik meni, da je s tem tožena stranka kršila tudi določila Ženevske konvencije, ki ne določa, da mora oseba zaprositi za azil v prvi možni državi. Splošnost obsega protokola iz leta 1967 k Ženevski konvenciji in Zaključek št. 15 izvršnega odbora UNHCR poudarjata, da bi nameni prosilca za azil glede države, v kateri želi zaprositi za azil, morali biti upoštevni, do kolikor je mogoče velike mere; kje so osebe zaprosile za azil pa ni pomembno za presojo ali je tožnik utrpel utemeljen strah pred preganjanjem. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez dohodkov in brez možnosti za zaposlitev.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je z gotovostjo ugotovila, da je tožnik državljan Indije, saj je pri podaji prošnji sam povedal da je državljan Indije ter izjavil, da državljanstvo lahko izkazuje le z dokumenti Nepala, ne more pa dokazovati z dokumenti indijskega državljanstva in pri tem tožnik ni zanikal svojega indijskega državljanstva. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo posedoval indijski potni list, ki mu je bil odvzet na letališču v Turčiji. Tožena stranka zaradi zaupnosti podanih podatkov le-teh ne more preverjati na Veleposlaništvu Indije v Ljubljani. Tožnik mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, pri čemer se upošteva, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, kar je v konkretnem primeru tudi storil. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je tožniku indijsko poreklo pripisal tolmač za hindu jezik, saj je tožnik že na Brniku svojo izjavo lastnoročno napisal v hindu jeziku in je tudi pri podaji prošnje navedel, da je njegov materni jezik hindu jezik in potrdil, da prevajanje tolmača razume v celoti. Tožena stranka je poleg tega že v izpodbijani odločbi navedla, zakaj se ni opredelila do predloženih poročil v postopku in sicer, ker je ocenila, da to ne bi spremenilo dejanskega stanja in ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je sam dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite in ni dolžnost tožene stranke, da z dokazi ovrže tožnikove nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ni upoštevala informacij o njegovi izvorni državi oziroma informacij o Nepalu, niti o Indiji, ker se je izkazalo, da za izdajo zakonite in pravilne odločbe niso bile potrebne. Glede na navedeno tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je v zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo I U 1404/2010 z dne 20. 10. 2010 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V svoji sodbi je zavzelo stališče, da tožena stranka v konkretnem primeru ni v zadostni meri ugotovila vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin po 4. alinei 23. člena ZMZ in sicer v zvezi s tožnikovim dvojnim imenom in njegovim indijskim državljanstvom. Ker tega ni ugotovila, je preuranjen njen zaključek, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Indiji.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. I Up 306/2010 z dne 8. 12. 2010, po pritožbi tožene stranke, zgoraj citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da okoliščina, da tožnikovo indijsko državljanstvo v konkretnem primeru, ko je tožnik zatrjeval, da je nepalski državljan in da je bil preganjan v Nepalu, za odločitev ni pravno pomembna. Če pa je sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju dvomilo v pravilnost dokazne ocene tožene stranke o tožnikovem državljanstvu ter s tem v pravilnost njenega sklepa o relevantnem dejanskem stanju, bi moralo samo opraviti glavno obravnavo in na podlagi dokazov, za katere meni, da jih je treba izvesti, napraviti svojo presojo in odločiti v sporu polne jurisdikcije.

V pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2011 je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, da naj sodišče toženi stranki naloži popravo napačnih podatkov v njegovi izkaznici, saj je v tej izkaznici, ki jo izdaja tožena stranka, napačna navedba, da je tožnik iz Indije (indijski državljan), čeprav je v resnici nepalski državljan in prosi za azil zaradi preganjanja, ki mu grozi v Nepalu. Pravno neuki tožnik sam ni vedel, ali je z rojstvom v Indiji morda vendarle pridobil tudi indijsko državljanstvo, sedaj pa mu je, po seznanitvi z indijskim zakonom o državljanstvu, povsem jasno, da bi kot otrok nepalskih staršev (brez indijskega državljanstva) lahko z rojstvom pridobil indijsko državljanstvo samo v primeru, če bi bil rojen pred 1. 7. 1987, on pa je bil rojen ... 10. 1990. Tožnik je namreč vzpostavil stik z osebjem nepalskega konzulata v Ljubljani, kjer so mu pripravljeni pomagati pri pridobitvi nekaterih zanj pomembnih dokumentov iz Nepala in je ovira za njihovo pomoč prav navedba na tožnikovi izkaznici, izdani od tožene stranke, da je tožnik indijski državljan, oziroma, da prihaja iz Indije, ne pa iz Nepala. Tožnik poudarja tudi, da je že v svoji vlogi z dne 31. 1. 2011 navedel, da izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem v matični državi (Nepalu), še zlasti zaradi tega, ker že izražene resne grožnje maoistov njemu osebno, kakor tudi njihovo celotno delovanje na področju visokega izobraževanja v Nepalu, pomenijo hudo kršitev ene od njegovih temeljnih človekovih pravic, pravice do izobraževanja. Sodišču dodatno predlaga prekinitev postopka in sprožitev postopka presoje ustavnosti 26. člena ZMZ.

K prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku po zgoraj navedenem sklepu Vrhovnega sodišča je sodišče razpisalo glavno obravnavo.

Na glavni obravnavi dne 21. 1. 2011 je tožnik sodišču predložil izvlečke listin v zvezi z dejstvi, ki kažejo na preganjanje in resno škodo, zaradi česar mu je bil postavljen ustrezen rok za predložitev kompletnega dokumenta z označenimi viri in datumom izpisa iz interneta. Tožnik je dne 1. 2. 2011 sodišču dostavil zahtevano dokumentacijo in sicer 9 strani „Relevantnih odlomkov iz tujih poročil o stanju v Nepalu“, v angleškem jeziku. Zato je bil s sklepom št. I U 1927/2010 z dne 4. 2. 2011 pozvan, da v določenem roku predloži slovenski prevod navedene dokumentacije, hkrati pa je bil poučen, da v nasprotnem primeru sodišče te dokumentacije ne bo upoštevalo, vendar tožnik v sodno določenem roku sodišču ni posredoval slovenskega prevoda navedene dokumentacije. Pač pa je tožnik na glavni obravnavi dne 21. 2. 2011 sodišču predložil pripravljalno vlogo z navedbo, da pričakuje, da bo sodišče prevod te dokumentacije naložilo toženi stranki.

Tožena stranka je na obravnavi ugovarjala temu, da bi morala ona opraviti prevod dokumentacije iz angleškega jezika v slovenski jezik; v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je predlagala, da sodišče le-to zavrne. Navajala je tudi, da je na tožnikovi izkaznici prosilca za azil navedeno osebno ime, kot ga je v svoji prošnji navedel sam tožnik in je hkrati v prošnji navedel indijsko državljanstvo.

Sodišče v dokazne namene ni upoštevalo dokumentacije, predložene v angleškem jeziku, to je 9 strani „Relevantnih odlomkov iz tujih poročil o stanju v Nepalu“, ker ni bila prevedena v slovenski jezik. Po določbi 1. odstavka 104. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranke vlagajo vloge v slovenskem jeziku. Če stranka vloži vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ravna sodišče po določbah 108. člena ZPP. Sodišče opozarja tudi na 2. odstavek 226. člena ZPP, ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Glede na navedeno je zmotno stališče tožeče stranke, da bi predložene listine morala prevesti tožena stranka, saj za takšno stališče tožeče stranke v zakonu ni nobene pravne podlage. Tožniku v postopku tudi niso bile negirane temeljne procesne garancije, ki mu jih zagotavljata ZMZ in direktive EU, saj je bil postopek, v smislu določb ZMZ, s pomočjo tolmača voden v jeziku, ki ga tožnik razume.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine spisa, ki se nanašajo na obravnavano sporno zadevo in zaslišalo tožnika. Tožnik je, opozorjen v skladu z določili 233. člena in 263. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 21. člena ZUS-1, da lahko odreče odgovor na posamezno vprašanje in na posledice krivega pričanja, izpovedal, da je rojen v Indiji, v okraju, ki se imenuje Chinai, za ime vasi, v kateri je rojen, pa ne ve natančno. Matično državo je zapustil pred dvema letoma in nato preko Indije, Dubaja, Ukrajine, Gruzije, Armenije in iz Turčije nato prišel v Slovenijo z letalom iz Carigrada. S starši že dolgo ni komuniciral, nazadnje je z njimi komuniciral pred približno 4-imi meseci, ko je bil še v Azilnem domu, sicer pa s starši komunicira v nepalščini. Starši so trgovci, ki potujejo iz ene države v drugo oziroma so potujoči med Butanom, Indijo in Nepalom. Med šolanjem je bil nastanjen pri starših, ker pa so veliko potovali, je bil v času odsotnosti staršev nastanjen pri očetovem dobrem prijatelju, ki se imenuje C.C. Tudi njegovi bratje in sestra so bili v času odsotnosti njihovih staršev nastanjeni pri istem prijatelju. Pravzaprav še vedno vsi živijo pri istem prijatelju, vendar oče temu prijatelju pošilja denar za njihovo preživetje. V času, odkar je v Sloveniji, je samo enkrat govoril s svojim starejšim bratom, in sicer sta komunicirala preko telefona. Ko mu je bilo predočeno, da se v listinah v spisu nahaja tudi listina, ki se v angleščini glasi „Being birth in a Bhutan, my father and mother werit their for a small business of Chinese clothes so that they can sell it in India“ in kako to prevede, je tožnik odgovoril, da so ga starši poslali v Indijo, ko je bil star 2 leti. Poudaril je, da si želi pridobiti izkaznico s svojim pravim imenom, da mu bo nepalski konzulat v Sloveniji lahko pomagal pri pridobivanju dokumentov iz Nepala. Če bi se vrnil v matično državo, ne ve, kako bi lahko tam preživel, ker je tam vsak dan več nasilja, ogroženosti, nevarnosti in vse več spopadov. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke kateri je pravi priimek njegovega biološkega očeta je odgovoril, da je to Č.Č. z nepalskim priimkom oziroma Č.D. z indijskom priimkom. Na njeno nadaljnje vprašanje zakaj je pri podaji prošnje navedel, da je njegov materni jezik hindi, sedaj pa trdi, da je to nepalski jezik, je odgovoril, da če je rekel, da je rojen v Indiji, potem mora reči, da je hindi njegov materni jezik; nepalski jezik pa je njegov materni jezik, ker ne more dokazati, da je iz Indije. Na nadaljnje vprašanje zakaj je pri podaji prošnje rekel, da je rojen v Indiji, medtem ko iz njegove izjave v angleščini, izhaja, da je rojen v Butanu, je odgovoril, da niti sam ne ve, ali je rojen v Indiji ali v Butanu. Na nadalnje vprašanje ali ga ni strah glede na to, da v prošnji zatrjuje, da je preganjan v Nepalu, v Ljubljani pa je stopil v kontakt z nepalskim konzulatom, je odgovoril, da je nepalski državljan, da tam ni storil nobenega zločina in da ga zato ni nič strah.

Sodišče se po opravljenem ustnem zaslišanju tožnika lahko strinja s toženo stranko, ki je svojo odločitev, sprejeto v pospešenem postopku po določilih 55. člena ZMZ pravilno oprla na 1. alineo 1. odstavka 52. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena ZMZ, po kateri se šteje, da je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval, če so njegove izjave nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ, kar je sodišča preverilo z ustnim zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi dne 21. 2. 2011, na kateri je tožnik ponovno različno navajal svoje ključne osebne podatke v zvezi z izkazovanjem osebne identitete kot so kraj in država rojstva, imena staršev in materni jezik, pri tem pa ugotovljenih razlik v svojih izjavah, ko je bil nanje opozorjen, ni logično in prepričljivo pojasnil tako, da bi lahko uspešno izpodbil zaključek tožene stranke glede obstoja razlogov po 4. alinei 55. člena ZMZ za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Ker za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadošča, da je podan že eden od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ, se sodišče ni posebej opredeljevalo do razloga po 3. alinei 55. člena ZMZ, na katerem je tožena stranka dodatno utemeljevala svojo odločitev, ker to ne vpliva na drugačno odločitev sodišča. To še posebej velja zlasti ob dejstvu, ki ga je med drugim na zaslišanju navedel tožnik, in sicer, da se je v času trajanja predmetnega postopka obrnil z vlogo za izdajo svojih osebnih dokumentov na diplomatsko-konzularne organe svoje matične države Nepala, na podlagi česar je mogoč zaključek, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ki je po določilih Ženevske konvencije o statusu begunca in Protokola o statusu begunca (iz leta 1967) lahko podlaga za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite na podlagi določila 3. odstavka 2. člena ZMZ, kar pomeni, da ni nevarnosti, da bi v matični državi tožnik bil osebno preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Zato je sodišče v nadaljevanju postopka ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Po 3. odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. ZMZ v 28. členu določa, kaj zajema pojem resne škode. Po tem določilu resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alinea), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alinea) ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alinea). Ker se je sodišče že opredelilo do tega, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker ni nevarnosti, da bi bil v matični državi individualno in osebno zaradi katere koli svoje osebne okoliščine preganjan, mu izhajajoč iz tega stališča, v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi. Tako bi bila lahko subsidiarna zaščita priznana le v primeru izpolnitve pogojev iz 3. alinee 28. člena ZMZ, torej je bilo treba ugotoviti, ali bi lahko tožnik (oziroma katerakoli oseba) v izvorni državi tožnika utrpela resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vendar tožnik, ki je s tem v zvezi pri podaji prošnje navajal, da v Nepalu potekajo spopadi med maoisti in trenutno vladajočo (demokratično) stranko, medtem ko je na samem zaslišanju le še posplošeno navajal, da je v Nepalu vsak dan več nasilja in ogroženosti ter nevarnosti vse več spopadov, svojemu delu dokaznega bremena v zvezi s trditveno podlago zatrjevane resne škode po presoji sodišča ni zadostil, zaradi česar po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite tožniku na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ.

Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tem mestu sodišče še dodaja, da prekinitev postopka zaradi ugotavljanja protiustavnosti določbe 26. člena ZMZ po oceni sodišča ni potrebna, saj navedena zakonska določba po mnenju sodišča ni protiustavna.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku za odločanje o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.

K 2. točki izreka :

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo iz naslednjih razlogov :

V konkretnem primeru je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1). Le-ta določa, da lahko tožnik iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Vendar pa je v zakonu določeno, da se lahko začasna odredba izda le v primeru, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel, v čem naj bi mu nastala škoda, posledično temu tudi ne, v čem naj bi bila ta škoda težko popravljiva. Škoda torej ni niti navedena, niti konkretizirana.

Ker tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe torej ni izkazal v čem naj bi mu nastala škoda in v čem naj bi bila ta škoda težko popravljiva, niso podani razlogi iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.