UPRS sodba I U 909/2012

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla ukrepe zaradi nelegalne gradnje prizidka k počitniškemu objektu in poljskega WC-ja na zemljišču parc. št. 869/2 k.o. … V 1. točki izreka ji je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo, v 2. točki pa, da jo mora v roku 90 dni od vročitve odločbe odstraniti na svoje stroške, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storjeno po drugih osebah v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je prizidek in poljski WC zgradila tožnica. Gradbena inšpektorica je na podlagi poizvedb pri upravni enoti ugotovila, da za gradnjo navedenih objektov ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. S tem je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, kar je razlog za izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnice odločil, da se v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe doda „in vzpostaviti prejšnje stanje“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Navaja, da je predmetno zemljišče po Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š10 Pirniče (56/06-2369) opredeljeno kot območje varstva najboljših kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni možna. Dejstvo, da je bila vložena vloga za spremembo namembnosti predmetnega zemljišča ni relevantno v smislu, da bi bila vprašljiva zakonitost izpodbijanega upravnega akta, saj je v postopku inšpekcijskega ukrepa pomembna zgolj ugotovitev, ali ima investitor za gradnjo oziroma poseg v prostor ustrezno upravno odločbo ali ne.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila predmetna lopa zgrajena v letih 2004 do 2005 in služi izključno za shranjevanje poljskega orodja in kapnice. Istočasno je bil postavljen tudi montažni WC. Navaja, da ne gre za počitniški objekt, saj je postavljen iz rabljenega lesa, pač pa je namenjen izključno za shrambo vseh vrst orodja, ki se potrebuje na tej parceli. Voda, ki se izteka iz strehe, se uporablja za zalivanje vrta. Poljski WC je montažen in se uporablja, ko se dela na tej parceli. Ne gre za bivalna objekta, pač pa za dva začasna provizorična objekta, od katerih noben ni fiksiran v tla. Tla lope so naravna, le v zunanjih kotih sta postavljena dva betonska kvadra. Objekta nista priključena na komunalni vod. Pogoj, da se objekt šteje za stanovanjski objekt, kar počitniški objekt je, da je priključen vsaj na en komunalni vod, v tem primeru zato ni izpolnjen. Sporna objekta je pripravljena podreti. Sklicuje se še na mnenje o zazidljivosti parcel Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana z dne 27. 3. 2012, iz katerega med drugim izhaja, da je objekt na parceli št. 869/2 nujno potreben za kmetijsko dejavnost. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnicama izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da za gradnjo enoetažnega prizidka tlorisnih dimenzij 1,65 m + 1,84 m x 1,97 m + 3,02 m, katerega najvišja točka ob stiku objekta meri 4,72 m, višine kapi 1,2 m in poljskega WC, tlorisnih dimenzij 1,58 m x 1,52 m, višine 1,81 m, postavljenega na AB plošči, tlorisnih dimenzij 1,86 m x 2,10 m, ni bilo pridobljenih gradbenih dovoljenj. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja:

Tožnica ne izpodbija ugotovitve v drugostopenjski odločbi, da spada zemljišče posega v območje varstva najboljših kmetijskih zemljišč, navaja le, da naj bi se parcela po mnenju kmetijsko-svetovalne službe vnesla v območje zazidljivosti. Po tretjem odstavku 18. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času, ko naj bi bila sporna objekta zgrajena (v letih 2004 in 2005), pa gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja na teh zemljiščih ni bila možna razen pod pogoji, navedenimi v četrtem odstavku istega člena. Tako je bila v skladu z 2. točko četrtega odstavka dopustna gradnja v tej točki naštetih objektov (med njimi tudi kmečke lope) v skladu z določbami prvega odstavka 8. člena tega Pravilnika in če so bili izpolnjeni ostali, kumulativno našteti pogoji, med njimi tudi pogoj, da leži znotraj 20 metrskega pasu, ki obkroža grajeno območje kmetije. Da bi bil ta pogoj izpolnjen, tožnica ne navaja, zato že iz tega razloga ni izkazala, da gre za objekta, katerih gradnja bi bila dopustna po Pravilniku. Poleg tega poljski WC, postavljen na AB plošči v 2. točki četrtega odstavka 18. člena Pravilnika ni naveden med objekti, katerih gradnja bi bila ob izpolnitvi ostalih pogojev dopustna. Tožnica tudi z navedbo, da gre za montažna objekta, ne izkazuje, da ne gre za objekta, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Do tožbenega ugovora, da nobeden od njiju ni fiksiran v tla, se sodišče ne bo opredeljevalo, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožnica tega ni navajala niti v postopku pred upravnim organom prve stopnje, niti v pravočasni pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

Ker je za odločitev v predmetni zadevi bistveno le, ali je tožnica za sporno gradnjo pridobila gradbeno dovoljenje, ki bi ga glede na navedeno morala pridobiti, na drugačno odločitev ne more vplivati mnenje o zazidljivosti parcel, ki ga je izdelal A.A. iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana. V poštev bo prišel kvečjemu v postopku spremembe namembnosti predmetnega zemljišča.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj v tožbi predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.