UPRS sodba in sklep II U 446/2011

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o tožbi v delu, ki se nanaša na prvi odstavek izreka sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-1038/2011/4 z dne 7. 9. 2011.
II. Po pravnomočnosti sklepa se zadeva v navedenem delu odstopi Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti.
III. Tožba se v delu, ki se nanaša na drugi odstavek izreka sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-1038/2011/4 z dne 7. 9. 2011, zavrne.
IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS (v nadaljevanju: Komisija za pritožbe) v prvem odstavku izreka odločila, da se ne ugodi predlogu tožnice za razveljavitev 8. in 9. člena pogodbe o zaposlitvi št. 100-52/2007-(0001) z dne 31. 7. 2008, 3. člena Aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 100-52/2007-1 (0001) z dne 30. 9. 2008 ter 2. in 3. točke izreka sklepa načelnika Upravne enote Lendava št. 100-52/2007-12 (0001) z dne 28. 9. 2009. V drugem odstavku izreka sklepa pa je Komisija za pritožbe zavrnila predlog tožnice za razveljavitev odločbe načelnika Upravne enote Lendava št. 12501-12/2003 z dne 5. 5. 2009. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica dne 20. 7. 2011 na Komisijo za pritožbe naslovila predlog za razveljavitev v izreku sklepa navedenih aktov. Po prvem odstavku 75. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU) se pogodba o zaposlitvi in drugi akti, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, delno razveljavijo, če so posamezne določbe v škodo javnega interesa ali v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo ter se nadomestijo z določbami, ki so v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. V skladu z navedeno določbo bi lahko Komisija za pritožbe ugodila predlogu upravičene predlagateljice, če bi ugotovila, da še ni potekel rok za razveljavitev iz 77. člena ZJU ter v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bila prevedba plače tožnice nezakonita oziroma v nasprotju s prehodnimi določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS). Za odločitev v konkretnem primeru je po mnenju Komisije za pritožbe bistveno, da je komisija o predlogu za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in Aneksa k pogodbi št. 1 z dne 30. 9. 2008 že odločila s sklepom št. 10051-650/2009/3 z dne 10. 6. 2009 in predlogu zaradi ugotovitve, da je bila prevedba plače tožnice zakonita, ni ugodila. Tožnica je zoper navedeno odločitev sprožila spor pred pristojnim delovnim sodiščem, ki je odločitev Komisije za pritožbe s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, opr. št. Pd 206/2009 potrdilo. Odločitev pa je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. Pdp 136/2010. Postopek prevedbe plače tožnice v nov plačni sistem je tako pravnomočno zaključen, pravnomočna odločitev pristojnih organov pa je zavezujoča. Ker je bila prevedba plače pravilna, je po mnenju Komisije za pritožbe neutemeljen tudi predlog za razveljavitev 2. in 3. točke izreka sklepa načelnika Upravne enote Lendava št. 100-52/2007-12 (0001) z dne 28. 9. 2009, s katerim je bila določena plača ob napredovanju tožnice v višji naziv. Glede odločitve v drugem odstavku izreka sklepa pa Komisija za pritožbe pojasnjuje, da je bila z odločbo načelnika Upravne enote Lendava št. 12501-12/2003 z dne 5. 5. 2009 predlagateljica imenovana v naziv referent II. O pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe je Komisija za pritožbe že odločila v okviru pritožbenega postopka s sklepom št. 10051-602/2009/3 z dne 10. 6. 2009 in ugotovila, da je bilo napredovanje tožnice v naziv referent II izvedeno v skladu z Uredbo o napredovanju uradnikov v nazive. Kot še pripominja Komisija za pritožbe, pa sklep o povečanem obsegu dela št. 12501-8/2008 z dne 9. 10. 2008 ne more biti izvršljivi naslov za premestitev tožnice na drugo delovno mesto.

Zoper sklep Komisije za pritožbe je tožnica v upravnem sporu vložila tožbo, v kateri podrobneje kronološko opisuje, kako je bila njena plača v preteklosti prevedena v nasprotju z določbami veljavnih predpisov. Tožnica se tudi ne strinja z napredovanji v preteklosti, saj meni, da bi morala biti uvrščena v višji plačni razred in v naziv svetovalec II z osnovnim plačnim razredom 29. Meni, da ima glede na dogovor o povečanem obsegu dela z dne 9. 10. 2008, ki ga je sklenila z načelnikom Upravne enote Lendava, pravico do premestitve na drugo - višje delovno mesto. Tožnica zato sodišču predlaga, da razveljavi oziroma odpravi akte, katerih razveljavitev je predlagala Komisiji za pritožbe, zahteva pa tudi, da sodišče opravi pravilno prevedbo plače v nov plačni sistem ter ji prisodi razliko prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako zahteva, da sodišče ugotovi, da bi morala biti na podlagi dogovora z dne 9. 10. 2008 in sklepa z dne 9. 10. 2008 najkasneje s 1. 1. 2009 premeščena na delovno mesto svetovalca II z osnovnim plačnim razredom 29. Zahteva, da se ji ponudi v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca II in da se ji poračuna razlika prikrajšanja pri plači. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da gre pri odločanju o določitvi plače oziroma prevedbi plače v nov plačni sistem in pri imenovanju v uradniški naziv za dva ločena postopka, ki sta v pristojnosti dveh različnih sodišč. Odločanje o plači ima naravo spora iz delovnega razmerja po točki b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1), zaradi česar je za presojo pravilnosti in zakonitosti plače tožnice pristojno delovno sodišče. Glede odločanja o imenovanju v naziv tožnice pa je pristojno upravno sodišče. Kot pojasnjuje toženka, je bilo o zakonitosti odločbe načelnika Upravne enote Lendava št. 12501-12/2003 z dne 5. 5. 2009 že odločeno z odločbo Komisije za pritožbe št. 10051-602/2009/3 z dne 10. 6. 2009. Po podatkih Komisije za pritožbe v tem postopku tožnica ni sprožila upravnega spora. Vprašanju pravilnosti prevedbe plače tožnice v nov plačni sistem pa je bilo že pravnomočno rešeno. Pristojno delovno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila prevedba plače tožnice izvedena v skladu s prehodnimi določbami ZSPJS. Glede na obrazloženo toženka sodišču predlaga, da se sodišče za odločanje o tožbi zoper prvi odstavek izpodbijanega sklepa izreče za stvarno nepristojno, tožbo pa naj v delu, ki se nanaša na drugi odstavek izpodbijanega sklepa, kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi, prejeti dne 19. 4. 2012, tožnica poudarja, da toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zaradi česar tožnica sodišču predlaga izdajo zamudne sodbe.

Iz vsebine tožbe in pripravljalnih vlog tožnice izhaja smiselno, da tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklep Komisije za pritožbe, s katerim ni bilo ugodeno njenemu predlogu za razveljavitev aktov, naštetih v izreku sklepa. Za izpodbijani akt je zato sodišče štelo sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS št. 10051-1038/2011/4 z dne 7. 9. 2011.

K točki I in II izreka:

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi v delu, ki se nanaša na prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je Komisija za pritožbe odločila, da se ne ugodi predlogu tožnice za razveljavitev 8. in 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008, 3. člena Aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2008 ter 2. in 3. točke izreka sklepa načelnika Upravne enote Lendava št. 100-52/2007-12/0001 z dne 28. 9. 2009.

Po petem odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec pred tem izkoristil možnost pritožbe. V točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je določeno, da je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

V prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja odločila o predlogu tožnice za razveljavitev aktov, s katerimi je bila prevedena osnovna plača oziroma je bilo odpravljeno nesorazmerje v osnovni plači tožnice. Plača pa je po določbi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pravica oziroma obveznost iz delovnega razmerja, o kateri je po zakonu pristojno odločati delovno in ne upravno sodišče. Tožnica je bila tako v izpodbijanem aktu pravilno poučena, da lahko zoper odločitev iz prvega odstavka izreka sklepa v tridesetih dneh od prejema sklepa začne postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore.

Glede na obrazloženo je upravno sodišče kot stvarno nepristojno odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti.

K točki III izreka:

Tožba v delu, ki se nanaša na drugi odstavek izreka sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe, št. 10051-1038/2011/4 z dne 7. 9. 2011, ni utemeljena.

Glede zahteve tožnice po izdaji zamudne sodbe sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu ne veljajo določila o izdaji zamudne sodbe. Vložitev odgovora na tožbo je namreč pravica in ne sodelovalna dolžnost toženke, katere nespoštovanje bi bilo sankcionirano z izdajo zamudne sodbe. Toženka pa je na tožbo v obravnavani zadevi tudi pravočasno odgovorila.

Po presoji sodišča je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ravnala pravilno, ko ni ugodila predlogu tožnice za razveljavitev odločbe Upravne enote Lendava šifra 12501-12/2003 z dne 5. 5. 2009, s katero je načelnik odločil, da tožnica napreduje v naziv referent II. O pritožbi tožnice zoper omenjeno odločbo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja namreč že odločila z odločbo številka 10051-602/2009/3 z dne 10. 6. 2009, zoper katero pa tožnica ni sprožila upravnega spora. Ker je bilo torej o pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 5. 5. 2009 že pravnomočno odločeno, ponovno odločanje o istem vprašanju po 4. alineji prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZJU ni dopustno.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki IV izreka:

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.