VSL sodba I Cp 1408/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 68.157,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter za plačilo pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.427,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Graja dokazno oceno, na kateri temelji ugotovitev sodišča, da ji je bila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna izročiti kupnino takoj po sprejemu. Poudarja, da sta tožnica in osnovna upnica zatrjevali, da je obveznost vračila zapadla februarja 2005, ko je bil tudi predviden in načrtovan prihod M. K. (hčerke pravdnih strank) v Slovenijo. Tudi če toženec trdi, da je M. K. vedela, da je ta denar porabil in ga potreboval za nakup nepremičnine in da posledično tudi februarja ni mogel obljubiti oziroma se zavezati, da bo to vrnil oziroma izplačal, bi bil v tem primeru lahko sporen datum vračila in s tem zapadlosti kvečjemu v nasprotni smeri, torej da bi ta obveznost zapadla kvečjemu kasneje. Navedeno pa se sklada s pojasnilom M. K., da se je strinjala, da oče - če denar rabi - v tistem trenutku sprejeto kupnino porabi, da bo pa kasneje isto vsoto denarja moral vrniti, ker se M. K. temu ni odrekla. Pravno bi takšen dogovor lahko pomenil bodisi odlog bodisi posojilo. Dodaja, da je toženec sam navedel, da je bil zaradi prodaje hiše brez stanovanja in da je moral rešiti stanovanjski problem, za kar je potreboval denar. Ta dejstva pa je sodišče prve stopnje enostavno prezrlo in se do njih ni opredelilo, zato odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Če je sodišče že sledilo tožencu, da svoji hčerki sploh nikdar ni nameraval vrniti denarja, pa bi moralo upoštevati navedbo tožnice, da je v tem primeru šlo celo za kaznivo dejanje. Kljub očitanemu pomanjkanju razlogov izpodbijane sodbe je tožnica prepričana, da je sodišče pri svoji odločitvi sledilo izpovedbi U. P., ki je bil evidentno v tesnem družinskem in poslovnem razmerju s tožencem. Tožnica v nadaljevanju pritožbe konkretizira takšno navedbo ter v zvezi s pojasnilom priče P., da mu sestrična, tj. M. K., ni pojasnjevala dogovora z očetom, opozarja, da je to logično, češ, zakaj pa bi mu to mogla, če je bil ves čas in tudi v okviru konkretnega spora na drugi strani oziroma je bil tudi zastopnik toženca, pa se je potem prelevil v pričo. Celo nasprotno, vprašati se je, kakšna je bila vloga priče pri samemu dejanju pooblastila za podpis pogodbe ter pri prevzemu kupnine, če toženec sedaj trdi, da tega denarja nikdar sploh ni imel namen izročiti svoji hčerki. Priglaša stroške s pritožbo.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je v obravnavanem primeru vtoževala terjatev, ki jo je pridobila s cesijo od svoje hčerke. Slednja je toženca pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun sprejme kupnino od prodaje njenega solastniškega dela na nepremičnini, ki je bila sicer v solastništvu nje in pravdnih strank, tj. njenih staršev. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec navedeno kupnino dejansko prejel. Sporno pa je bilo, kdaj je zapadla njegova obveznost izročitve prejetega denarja tožničini hčerki. Toženec je namreč ugovarjal, da je njegova obveznost zastarana, saj je obveznost vračila denarja zapadla po prejemu denarja s strani kupca, tj. jeseni leta 2004. Tožnica pa je zatrjevala, da sta toženec in hčerka sklenila dogovor, v skladu s katerim je bilo vračilo denarja dolžno šele februarja 2005, ko se je tožnica nameravala vrniti v Slovenijo zaradi preživljanja zimskih počitnic.

6Sodišče prve stopnje je sledilo tožencu in zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek tožnice. Tožnica pri tem neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku preizkusilo trditev tožnice o obstoju dogovora med tožencem in njeno hčerko, razloge dokazne ocene pa je navedlo v točki 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem je z vidika splošnosti in racionalnosti prepričljivo zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati zatrjevanega dogovora, saj je sodišče prve stopnje posebno težo dalo izpovedbi priče U. P., ki je pojasnil, da mu toženka kljub obsežnemu dopisovanju ravno na temo vračila denarja, tega dogovora nikdar ni omenila. Življenjsko razumno je namreč razlogovalo, da je težko verjeti, da hčerka tožnice, če bi do dogovora res prišlo, to zamolčala osebi, s katero se je toliko krat obsežno pogovarjala ravno v povezavi z vtoževanim denarnim zneskom in ji je v tistem času pomagala pri razreševanju njenih težav z očetom. Upoštevajoč, da sta v prid trditvam tožnice o obstoju dogovora o kasnejšem vračilu denarja sicer izpovedale sama tožnica in njena hčerka, ki je za izid pravde zainteresirana, po drugi strani pa je toženec tudi v svoji izpovedbi izrecno zanikal obstoj takega dogovora, pri čemer njegov obstoj ne izhaja niti iz elektronskega dopisovanja med hčerko pravdnih strank in pričo U. P., niti iz dopisa tožnice z dne 28. 7. 2008 (priloga B20), s katerim je le-ta toženca še enkrat pozvala, da izroči hčerki znesek v višini 70.000,00 EUR z obrestmi od 22. 10. 2002 (!), je torej tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilen zaključek, da tožnici ni uspelo dokazati s stopnjo prepričanja, ki se zahteva za odločanje v pravdnem postopku, da je obveznost zaradi dogovora toženca in hčerke zapadla v plačilo šele februarja 2005 in ne že konec avgusta oziroma najkasneje oktobra 2004, ko je toženec prejel denar (289. člen OZ).

7Prepričljivosti takšne dokazne ocene ne omaja niti v pritožbi izpostavljen indic, da je toženec kupoval novo stanovanje in je zanj potreboval denar. Po mnenju tožnice naj bi takšna okoliščina potrjevala življenjskost njenih trditev o obstoju dogovora med hčerko in tožencem, da ji vrne prejet denar iz naslova kupnine kasneje. Glede na to, da toženec tudi februarja 2005 svoji hčerki denarja nesporno ni vrnil, pa takšna okoliščina sama po sebi - ob odsotnosti tvorne povezanosti z drugimi indici - ne omogoča sklepanja o resničnosti tožničinih trditev o obstoju dogovora o kasnejšem vračilu denarja. Z nevključitvijo takšne okoliščine v dokazno oceno sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 8. člena ZPP, saj se mora sodišče v obrazložitvi svoje odločitve opredeliti zgolj do tistih dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena. Ker v konkretnem primeru navedenega glede na pojasnjeno ni mogoče zaključiti, tudi ni mogoče slediti smiselni pritožbeni graji nepopolne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je priča U. P. zastopal toženca pri urejanju premoženjskopravnih razmerij zaradi razveze od tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno izpodbijajoče dejstvo upoštevalo v svoji dokazni oceni, kar je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe na 5. strani obrazložitve. Ker pa je ugotovilo tudi, da se je hčerka pravdnih strank ravno z navedeno pričo velikokrat pogovarjala o vračilu vtoževanega denarja (o čemer se je prepričalo tudi z vpogledom v elektronska sporočila, ki sta si jih izmenjala hčerka pravdnih strank in priča U. P.) je z vidika racionalnosti in splošnosti pravilno sklepalo, da bi bila priči P. takšen dogovor zagotovo omenila, če bi dejansko obstajal. Dejstvo, da je U. P. sicer zastopal toženca pri urejanju premoženjskopravnih razmerij zaradi razveze od tožnice, posledično ne vzbuja dvoma v pravilnost izpodbijanih dejanskih zaključkov.

9Pritožbeno zatrjevanje, da bi resničnost dejstva, da toženec nikdar ni imel namena vrniti denarja svoji hčerki, utemeljevala ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja, kar bi vplivalo na zaključek sodišča o zastaranju terjatve, pa spregleda odločilnost trditvene podlage za presojo narave zahtevka in posledično ugovora zastaranja terjatve. Tožnica je namreč zahtevek utemeljila na pogodbeni podlagi, medtem ko se določba 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2) nanaša na odškodninske zahtevke, ki izvirajo iz škode, povzročene s kaznivim dejanjem, za katerega zastara kazenski pregon v daljšem času, kot je predpisan za zastaranje odškodninske terjatve, za kar pa se zahteva kazensko obsodilna sodba, ki je v tem primeru ni. Iz navedenega razloga torej dejansko stanje zadeve ni bilo nepopolno ugotovljeno, niti izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj uporaba določbe 353. člena OZ v konkretnem primeru ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje je zastaranje zahtevka pravilno presodilo na podlagi 346. člena OZ.

10Ker uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku pred sodiščem druge stopnje kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

-----------------------------------------

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..