VSRS Sklep II Ips 494/2009

Revizija tožene stranke se zavrže.

Reviziji tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede odločitve po tožbi razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je v tej pravdi uveljavljala plačilo vrednosti vozila BMW, tip 328 I, letnik 1998, z registrsko označbo ..., ki ji ga je toženka nedovoljeno odtujila dne 7. 11. 2003. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 14.605,24 EUR zavrnilo. Zavrnjen je bil tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženka lastnica omenjenega vozila in da ji je tožnica dolžna izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo v prometno dovoljenje za to vozilo mogoč vpis lastninske pravice v korist toženke, sicer bo to listino nadomestila pravnomočno sodba. Odločeno je bilo o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sta pravdni stranki vložili reviziji. Tožnica v reviziji navaja, da je zmotno stališče, da ker stvar še obstaja, ni upravičena do plačila njene denarne vrednosti. Določba četrtega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je namreč jasna: sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera upravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Pri avtomobilu, ki nekaj let neuporabljen stoji na dvorišču toženke, je jasno, da niso podane okoliščine, ki bi opravičevale vrnitveni zahtevek, saj je tak avto zanjo neuporaben. Glede na to, da je vrednost spornega vozila zaradi nekajletnega zadrževanja tega vozila pri toženki že skoraj amortizirana, kar bi lahko tožnica dokazala tudi s predlaganim izvedencem, vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, saj avtomobila, ki nekaj let neuporabljen stoji, ni več mogoče vrniti v stanje, v kakršnem je bil na dan odvzema. Gre za podoben primer, kot če bi v prometni nesreči utrpel totalno škodo. Sklicuje se na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 368/2001 in II Ips 417/98. Toženka v reviziji opozarja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na vozilu v skladu s 64. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Komisionar A. je bil indirektni zastopnik M. K., ki mu je predala sporni avto v komisijsko prodajo. Nato je komisionar neposredno prodal avto pooblaščencu tožnice. Javne dražbe ni bilo. Iz dikcije drugega odstavka 64. člena SPZ pa med drugim izhaja, da se lastninska pravica pridobi na način iz prvega odstavka tega člena samo pod pogojem, če je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika. Navedeno zakonsko besedilo je treba razumeti tako, da sta kumulativno predpisana pogoja za pridobitev lastninske pravice, in sicer da je prenosnik dal v okviru svoje dejavnosti premičnino v promet na ta način, da jo je prodal na javni dražbi. V navedenem besedilu ni besedice „ali“ med pogojema „če je bila premičnina prodana na javni dražbi“ in „če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet“, ampak sta navedena pogoja ločena samo z vejico. Pravilnost tega stališča dokazuje dejstvo, da je naslednji pogoj „če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika“ ločen od prej navedenih z besedico „ali“. Poudarja, da je pri poslovanju družb, ki se ukvarjajo s komisijsko prodajo vozil, zaznala v zadnjih letih ogromen porast števila goljufij ali fiktivnih poslov.

4Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovorov nista podali, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Toženkina revizija je prepozna. Tožničina revizija je utemeljena.

K toženkini reviziji:

6V primerih, ko je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), tj. pred 1. 10. 2008, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Tak je obravnavani primer, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 14. 5. 2008. Ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljaven pred uveljavitvijo ZPP-D, ni poznal instituta dopuščene revizije, je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije štelo za revizijo in jo poslalo sodišču prve stopnje kot sodišču, pri katerem je bilo treba vložiti revizijo in ki je bilo pristojno za preizkus obstoja procesnih predpostavk in njeno vročitev (373. do 375. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP se revizija vloži v tridesetih dneh od vročitve prepisa pravnomočne sodbe. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca, ali njegovi očitni pomoti (šesti odstavek 112. člena ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da okoliščina, da je vlogo (v obravnavanem primeru revizijo) poslal strankin pooblaščenec, ki je odvetnik, sama po sebi ne izključuje presoje, da je vložitev pri nepristojnem sodišču treba pripisati očitni pomoti. Ne glede na to skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, od odvetnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Za očitno pomoto zato ne gre, kadar je revizija vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj naslovljena.(1) Toženki je bila izpodbijana sodba vročena 20. 2. 2009. Njena vloga, naslovljena na Vrhovno sodišče, je bila pri tem sodišču vložena 20. 3. 2009. Vrhovno sodišče jo dne 23. 3. 2009 odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje, kamor je prispela 24. 3. 2009. Ker je na pristojno sodišče prispela po izteku roka za vložitev revizije, je prepozna. Po navedenem jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

K tožničini reviziji:

7Pritrditi je stališču nižjih sodišč, da gre tožnici primarno zahtevek za izročitev vozila, vendar pa ob dejanski ugotovitvi, da je bilo sporno vozilo poškodovano, ko je bilo v hrambi pri toženki, saj je bilo dvakrat odtujeno, denarnega odškodninskega zahtevka ni mogoče izključiti. Iz določila četrtega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Za odgovorno osebo (dolžnika) ima zato obveznost vzpostaviti prejšnje stanje in obveznost plačati denarno odškodnino naravo alternativne obveznosti. Oškodovanec izjemoma ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ). Okoliščine, ki so po mnenju višjega sodišča odločilne za utemeljitev vrnitve v naravi (in sicer da je nepravično, da bi toženki kot ne lastnici v posesti ostal avto do popolnega razvrednotenja ali dejanskega uničenja, in ga ne bi mogla prodati, tožnici pa bi morala plačati odškodnino), ne morejo biti odločilne. Restitucija namreč pomeni, da je treba vrniti stvar, kakršna bi bila v času, ko jo je treba vrniti. Vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, pa glede na ugotovitve o sedanjem stanju vozila, niti ni možno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Sodišče druge stopnje se bo tako moralo v novem sojenju opredeliti do pritožbenih očitkov glede višine tožničinega zahtevka, saj v tem delu tožničina pritožba ni bila preizkušena.

8Odločitev o revizijski stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklepe II Ips 511/2009 z dne 24. 9. 2009, II Ips 152/2010 z dne 15. 4. 2010, II Ips 110/2009 z dne 21. 1. 2010, II Ips 73/2009 z dne 29. 9. 2011 in druge.