VSC sklep PRp 508/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in mu naložilo v plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem predlaganih prič zgrešeno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu neutemeljeno oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec sicer podpisal, vendar ga je podpisal zato, ker se mu policisti zagrozili s tem, da bodo v nasprotnem primeru vozilo, ki je last njegove matere, odpeljali na forenzične preiskave, česar se je obdolženec ustrašil in je zapisnik in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja podpisal brez ugovarjanja, čeprav očitanih mu prekrškov dejansko ni storil. To je povedal tudi v svojem zagovoru 21. 11. 2011, vendar tega sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Četudi bi zapisnik in potrdilo podpisal prostovoljno, ti listini ne potrjujeta podanosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana prekrška. Že v času, ko so policisti pristopili do obdolženca, je le-ta spal v vozilu, ključev pa ni bilo v ključavnici oziroma jih obdolženec nekaj časa sploh ni našel. Če bi res pred tem vozil, potem zagotovo ne bi bilo tako oziroma bi se ključi vozila zagotovo nahajali v ključavnici. Sodišče bi nedvomno moralo zaslišati tudi predlagane priče, saj je izvedba tega dokaza dobesedno nujna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in ne samo glede očitanih prekrškov, temveč tudi glede začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. V obravnavani zadevi namreč ni dvoma, da je vozilo neposredno pred trčenjem v stanovanjsko hišo vozil M. Z. in ne obdolženec, ki je bil v tako slabem psihofizičnem stanju, da niti hoditi ni mogel, kaj šele, da bi vozil motorno vozilo. Če bi obdolženec v času trčenja res vozil avto, potem se zagotovo ne bi odpravil iz Kava bara B. v H. proti naslovu S. R. ..., saj je to stran od doma, kjer živi, in bi kvečjemu peljal proti domu oziroma proti L. Izpodbijana odločitev je glede na pojasnjeno nedvomno napačna in najmanj preuranjena, saj je prvostopenjsko sodišče zaključek, da naj bi bil podan utemeljen sum storitve prekrškov zoper varnost cestnega prometa sprejelo brez zaslišanja predlaganih prič, kar bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja vsekakor nujno. Zgolj na podlagi navedb v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti in potrdilu o odvzemu vozniškega dovoljenja, v katerih podpis je bil obdolženec z grožnjo forenzičnih preiskav dobesedno prisiljen, prvostopenjsko sodišče nikakor ni moglo napraviti pravilnih dokaznih zaključkov.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je v skladu z določbo prvega odstavka 113a. člena Zakona o prekrških (ZP-1) podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, kot tudi obdolženčevega zagovora, ocenilo, da je podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisano število kazenskih točk v številu, zaradi katerega se storilcu kot vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in je zato izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2012. Presojo o tem, ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, namreč sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu in izvedenih do odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in navedbami v zagovoru, v katerem je prav tako navajal, da vozila, ki je last njegove matere, ni vozil on, temveč M. Z., ki ga sicer sploh ne pozna, obdolženec ni uspel izkazati, da je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve prekrškov nepravilna. Pri tem je tudi potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113a. člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti za očitani mu prekršek. To pomeni, da z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku. Ker se pri presoji obstoja utemeljenega suma sodišče prve stopnje opira zgolj na navedbe v obdolžilnem predlogu in k obdolžilnemu predlogu predložene listine, na podlagi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa presoja pravilnost svoje ocene o obstoju utemeljenega suma, ki kot rečeno izhaja iz obdolžilnega predloga in priloženih dokazil, ni dolžno izvajati dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal obdolženec v svojem zagovoru, temveč bo to storilo v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o storilčevi odgovornosti za storjeni prekršek in so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo že v zvezi s presojo utemeljenosti ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje zaslišati s strani obdolženca predlagane priče. Navedbe obdolženca, da ni bil voznik v času, ko je prišlo do prometne nesreče, se namreč nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi z glavno stvarjo postopka, za obstoj utemeljenega suma pa se zahteva manj strog kriterij glede količine in kakovosti dokazov. Obdolženec je v svojem zagovoru resda navajal, da je v zapisnik preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bil prisiljen z domnevno grožnjo policistov, da bodo v nasprotnem primeru, torej če zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne bo podpisal, vozilo odpeljali na forenzične preiskave za ugotovitev dejstva, kdo je vozil vozilo, kot tudi, da ključev vozila ni našel in zato niso bili v ključavnici vozila, vendar ob oceni takšnih navedb in dejstev, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, ter da je v ugovoru in zagovoru navajal, da je bil tako vinjen, da se dogodkov ne spominja, upoštevajoč tudi, da je obdolženec bil ob prihodu policistov edini, ki se je nahajal v tem vozilu in je sedel na voznikovem sedežu, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je dokazni standard utemeljenega suma storitve hujšega prekrška še vedno podan. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na navedbe v obdolžilnem predlogu in predložene dokaze ter ob upoštevanju obdolženčevih navedb v ugovoru ter zagovoru še vedno podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, kot pa da ga ni storil. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik in iz katerih naj bi izhajal dvom o tem, ali je vozilo pred prometno nesrečo vozil obdolženi, bo prvostopenjsko sodišče moralo ugotavljati v okviru dokaznega postopka z izvedbo s strani predlagatelja in obdolženca predlaganih dokazov. Odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa je tako pravilna in zakonita, razlogi navedeni v obrazložitvi pa primerni, medtem ko je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da ima obdolženec še vedno možnosti zaprositi za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (113d. člen ZP-1).

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.