VSL sodba II Cp 2079/2012

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek pravilno glasi:

„Zahtevek tožeče stranke je po temelju utemeljen do 50 %.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Res tožnik ni vozil slaloma po cestišču, vendar je začel reagirati z zavijanjem levo, ko se je nahajal na desnem voznem pasu. Objektivni dokaz v tej zadevi je sled zavorne poti, ki dokazuje, da je bil tožnik pred prehitevanjem na svojem voznem pasu. Izvedenec je pojasnil, da je bila hitrost motorista pred nevarno prometno situacijo približno 73 km/h, kar je približno 40,5 metra pred točko trka, kar izhaja iz skice mnenja izvedenca na strani 9 in točki 8 sodbe. Avtomobilist pa je 13,5 metrov pred začetkom križišča in 24 metrov pred točko trčenja že začel zavijati. Od začetka zavijanja so že žarele zadnje luči na osebnem vozilu in do začetka reakcije tožnika je 24 metrov in tožnik ni reagiral. Osebni avto je že imel vklopljen smerokaz in je že zmanjšal hitrost, kar je opazil tožnik in sodišče to povzame v 10. točki sodbe. Če je tožnik močno zavrl 24,1 metra ob 73 km/h hitrosti, bi bila hitrost ob trku 23 km/h, bi lahko nedvomno zavrl na 67 km/h in preprečil nezgodo. Voznik avtomobila je v prekrškovnem postopku pojasnil, da je vklopil smerokaz cca 30 metrov pred križiščem, kar predstavlja enako točko, kot je bil tožnik kasneje v trenutku, ko je reagiral na nevarno situacijo oziroma po skici je to druga desna pozicija modrega vozila v smeri vožnje. Do te točke je tožena stranka prišla s seštevkom razdalj 16,8 metrov in 13,5 metrov po skici izvedenca na 9. strani. A ob predpostavki, ki je v korist tožnika in lažja za predstavitev razdalj, da je tudi vozil s hitrostjo 73 km/h, pa to glede na izračun izvedenca in skico pomeni, da je bil približno 40 metrov za vozilom, ko je to vklopilo smerokaz. Iz obrazložitev sodišča pod točko 22 izhaja, da je smerokaz bil dan, saj je imel namen zaviti v levo in je iskal, kje bi zavil. Smerokaz je slišala sopotnica. Smerokaz je deloval, kar je preveril policist. Sodišče očita vozniku, da ni preveril dogajanja za njim, predno je zavijal levo. To je nemogoče, saj je voznik pozoren na dogajanje pred sabo. To je v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in obstoječo prakso. Stranski intervenient je zmanjševal hitrost, tožnik je to opazil, pa ni reagiral, ali je imel tako visoko hitrost, da ni mogel reagirati. Sodišče meni, da bi moral voznik zaznati, da se motorist zadaj premika in pripravlja v fazo prehitevanja. Premiki motoristov so hitri in jih ni mogoče zaznati. Vsak premik ne pomeni prehitevanja. Tudi izvedenec ni potrdil, da se je tožnik premaknil v levo. Tudi če bi držalo dejstvo, da se avtomobilist ni prepričal, ali lahko varno zavije levo, nima vzročne zveze z nastankom škode, saj so ravno opustitve tožnika bile tiste, ki so povzročile nastanek nevarne situacije. V nasprotju z 38. členom ZVCP-1 je sklep sodišča, da bi zaradi dalj časa počasne vožnje avtomobilist moral predvideti, da ga bo tožnik prehitel. Tožnik ni vozil dalj časa za avtomobilistom. Ko je avtomobilist dal smerokaz levo, ga tudi ne bi smel prehitevati. Sodišče se opre na zmotno izhodišče izvedenca, da naj bi tožnik pričel prehitevati, ko se mu je pokazala možnost in pričela prekinjena črta. Izvedenec je to izračunal po tožnikovi varianti. V resnici je tožnikova sopotnica pojasnila, kaj se je zgodilo. Sopotnica pa ni vedela povedati, kje je bil motor, saj je na vprašanje pooblaščenca tožnika spremenila izpovedbo in trdila, da je bil motor že na prehitevalnem pasu. Tožnik je imel prekratko varnostno razdaljo in previsoko hitrost.

3Stranski intervenient vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je vklopil smerni kazalec in da je pravilna izpovedba njegove sopotnice. Sodišče brez obrazložitve šteje, da te izpovedbe niso resnične. Po drugi strani pa verjame pritožniku, da je vklopil smerni kazalec 30 metrov pred križiščem in šteje, da je to prepozno. Iz izpovedb pritožnika in sopotnice izhaja, da sta oba potrdila, da je bil vklopljen smerni kazalec. Vprašljiva je ugotovitev izvedenca, da bi smerni kazalec moral biti vklopljen več kot 30 metrov pred križiščem, saj po ugotovitvi izvedenca, križišča ni bilo mogoče videti na razdalji večji kot 50 metrov. Ključna je ugotovitev, ali je motor začel prehitevati, ko je avto že zavijal, ali je avto začel zavijati, ko je motor že prehiteval in bil na prehitevalnem pasu. Ko je vozilo pred tožnika že zavijalo, motor še ni bil na prehitevalnem pasu, ampak na svojem voznem pasu in gre za položaj, v katerem prehitevanje ni dovoljeno, saj ga onemogoča in prepoveduje položaj zavirajočega vozila. Sodišče napačno sklepa v 20. točki sodbe, da bi pritožnik lahko sklepal, da ga bo motorist na ravnem odseku prehitel, saj je vozil ob levem robu prekinjene sredinske črte. Gre za spekulativne ugotovitve, saj ni mogoče pričakovati oziroma zahtevati, da bo avtomobilist poznal namero motorista, ki vozi za njim. Sodišče v 22. točki ugotavlja, da če bi pritožnik opazoval, bi opazil tožnika, da je že začel z manevrom prehitevanja. Zahteva od pritožnika bistveno večjo previdnost od tožnika, ki ni opazil utripalke. Napačna in pristranska je interpretacija izjave sopotnice motorista v 23. točki sodbe, da naj bi pred prekrškovnim organom izpovedala drugače in da ni mogoče zaključiti, da je njena izpovedba točna. Pred prekrškovnim organom priča ni bila izprašana tako podrobno kot v pravdi. Sodišče pa lahkotno sklepa, da priča laže. Ko je stranski intervenient že zavijal, je tožnik vozil po desnem voznem pasu in avtomobilist ga v levem vzvratnem ogledalu ni mogel videti, ker je bil ob začetku zavijanja še na desnem pasu.

4Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za rešitev tega spornega razmerja pravilno zapiše, da gre za 154. člen OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Vendar se opre na prvi odstavek 154. člena OZ, ker meni, da je izključna krivda za nastalo prometno nesrečo na strani zavarovanca tožene stranke, to je avtomobilista. Sodišče prve stopnje pravilno citira predpis, po katerem se v danem primeru presoja protipravnost ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče, to je Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, 25/2006). Za nastanek odškodninske obveznosti je še treba, da je očitano ravnanje v vzročni zvezi z nastalo posledico in da je nastala škoda pravno relevantna. Ker gre za vmesno sodbo, vprašanje škode še ni pravno relevantno, odločilnega pomena pa so preostali trije elementi odškodninske obveznosti.

7Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je avtomobilist v celoti odgovoren za nastalo prometno nesrečo, ker je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1, saj se ni prepričal, ali lahko brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu zapelje na drug vozni pas in spremenil smer vožnje in nedvoumno nakazal to s smerno utripalko. Sodišče je tudi štelo, da je avtomobilist sicer zaviral in zmanjševal hitrost, predno je pričel zavijati levo, ni bil dovolj pazljiv na dogajanje za njim, saj je motorist vozil blizu sredinske črte in se mu približal in je s tem že bilo možno sklepati, da ga bo pričel prehitevati. Sodišče prve stopnje ni našlo v vožnji motorista nobene protipravnosti oziroma kršitve cestnoprometnih predpisov in je zato odločilo, da je odgovornost v celoti na strani zavarovanca tožene stranke.

8Oba pritožnika pa opozarjata, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da ne drži trditev tožnika, da je že prej pričel prehitevati, da je bil na levi strani voznega pasu in nato vozil „slalom“ ter se izogibal trčenju in da je zato prišlo do sledi zaviranja na desni strani voznega pasu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se potek zavorne sledi zadnjega kolesa motorista začne na desnem smernem vozišču, konča pa se na levem. Varianta tožnika je bila ovržena z izvedencem cestnoprometne stroke, ki je pojasnil, da če bi držala trditev tožnika, bi moral tožnik, ko se je umikal desno, zravnati motor, da bi lahko nato motor po blokadi zadnjega kolesa drsel levo. Zato mu v tem delu sodišče ni sledilo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil motorist, ko je pričel zavirati, blizu sredinske črte (izvedeniško mnenje, list. št. 153, sklep pod točko 3 izvedeniškega mnenja, 2. alineja o mestu trčenja). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je avtomobilist sigurno zaviral, kar pokažejo zavorne luči in upočasnil hitrost, ker je želel zaviti levo. V taki prometni situaciji pa je napačen sklep sodišča prve stopnje, da je bilo dosti varno in so bile razmere na vozišču takšne, da je lahko vozil z dano hitrostjo. Voznik sme voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostosti in drugim značilnostim prometa (prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1). Res je motorist vozil v trenutku reagiranja z zaviranjem s hitrostjo 73,1 do 73,7 km/h, kar je znotraj dovoljeni 90 km/h. Vendar je treba hitrost prilagoditi razmeram na cesti. Ugotovljeno je bilo, da je vozilo pred njim vozilo počasneje in je zaviralo. Glede na pričetek zavornih sledi na desnem vozišču to pomeni, da tožnik še ni bil na levem voznem pasu in da je avtomobilist z zavijanjem na levo motoristu zaprl pot. Ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je v ZVCP-1 zapovedana vožnja le avtomobilistu, da mora spremljati promet za sabo, predno manevrira v levo. Zapovedano je tudi, da vozilo vozi s tako hitrostjo, da lahko ustavi pred oviro, ki je glede na okoliščine pričakovana in da mora hitrost vožnje in način vožnje prilagoditi gostoti in drugim značilnostim prometa. Zato je materialnopravno napačen sklep sodišča prve stopnje, da je glede na konkretne okoliščine hitrost motorista v trenutku reagiranja (oziroma pred tem, ko je bila gotovo višja), bila primerna glede na razmere na ceste. Izvedenec je pojasnil v izvedeniškem mnenju in med zaslišanjem, kako je prišel do izračunov (zapisnik, ogled in zlasti poškodb na vozilu in motorju). Ko je torej tožnik pričel zavirati, je bil še na desnem pasu in če bi bila njegova hitrost primerna razmeram na cesti (avtomobilist vozi počasi in zavira), bi moral voziti s tako hitrostjo, da bi lahko pred to oviro ustavil. Pritožba tudi graja sklep sodišča, da življenjsko ni logično, da se motorist približa sredinski črti, če ne namerava prehitevati in da bi to moral avtomobilist videti. Zlasti je pomembno, da pred pričetkom zaviranja motorist še ni bil na levem voznem pasu. Zato tudi motorist ni bil zadosti skrben oziroma ni spremljal prometa pred seboj, saj bi moral in mogel videti, da avtomobilist, ki na ravni in pregledni cesti upočasnjuje in zavira, lahko predstavljal oviro na cesti. Gre za položaj, ko oba udeleženca v cestnem prometu nista bila dovolj pozorna na dogajanje na cestišču oziroma vožnji obeh vozil. Za oba udeleženca velja, da predno pričneta prehitevati ali zapeljeta na drugi prometni pas, morata to storiti brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženja. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi tožnik manever lahko zaznal preko zavornih luči, saj je avtomobilist nedvomno zmanjšal hitrost, preden je zavil levo. Zmotno meni sodišče, da tožniku zgolj na podlagi zavornih luči, ni bilo treba predvideti, da bo zavarovanec toženke zavil levo. Na podlagi citiranih določb ZVCP-1 mora voziti s tako hitrostjo, da bo lahko odreagiral na pričakovano oviro. Ker je pričel motorist z zaviranjem na desnem pasu in še ni bil na levi strani, bi moral voziti s prilagojeno hitrostjo tem razmeram na cesti. Šlo je za fazo, ko je dohitel zavarovanca toženke in sodišče pravilno sklepa, da mora najprej celo hitrost zmanjšati. Tožnik ni bil še na levem voznem pasu, ko je pričel zavirati, zato je sklep sodišča o tem, da je vozil s primerno hitrostjo glede na dane okoliščine, napačen. Sodišče je zadosti ugotovilo dejansko stanje na podlagi zaslišanja prič, vpogleda v listine in iz izvedeniškega mnenja. Vendar je pri tem zmotno uporabilo 154. člen OZ, saj gre za obojestransko krivdo udeleženca v prometni nesreči. Izvedenec je pojasnil, kako je prišlo do prometne nesreče, saj je imel na voljo skico, opravil je ogled in vpogledal je poškodovani vozili in upošteval poškodbe tožnika in sopotnice.

9Pritožbi pa nimata prav, ko trdita, da je na podlagi opravljenega dokaznega postopka moč ugotoviti, da je avtomobilist vklopil levi smeri kazalec. Zmotno meni stranski intervenient, da sodišče ugotovi, da je avtomobilist vklopil smerni kazalec. Sodišče le odgovarja na avtomobilistovo hipotezo. Odgovarja, da tudi če bi to bilo, je avtomobilist izpovedal, da je to storil 30 metrov pred zavijanjem in da je to prepozno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne more slediti avtomobilistu in njegovi sopotnici, hipotetični odgovori tudi niso pomembni. Sodišče prve stopnje je prišlo do te ugotovitve na podlagi opravljenih zaslišanj. Stranski intervenient analizira izpovedbo sopotnice avtomobilista in meni, da je bila izpovedba v pravdni zadevi bolj natančna in da je priča v prekrškovni zadevi bila manj vprašana ter da je zato prišlo do razlik v izpovedbah. Sodišče prve stopnje je jasno razložilo, zakaj ne sledi tej priči in vozniku avtomobila. Sodišče pojasni, da ne sledi priči zato, ker je pred sodnikom za prekrške izpovedala, da je tožnik vozil po nasprotnem voznem pasu, ko je avtomobil začel z zavijanjem levo; tu pa je izpovedala, da ni bila pozorna na to, na kateri strani je tožnik. Gre za pomembne okoliščine, zato ji sodišče ni sledilo tudi glede izpovedb o tem, ali je bil vklopljen smerni kazalec. Tudi pred prekrškovnim sodiščem ni izpovedovala o tem, da naj tožnik ne bi vklopil smernega kazalca. Gre za ključne izpovedbe o pravno relevantnih dejstvih in te se nekoliko razlikujejo. Sodišče pa tudi ni sledilo izpovedbi zavarovanca tožene stranke in pojasnilo zakaj (točka 12 in 13 obrazložitve). Pritožba stranskega intervenienta očita sodišču, da je pristransko. Gre za očitek, ki je dan po koncu glavne obravnave in zato ni upošteven. Zato pritožbeno sodišče šteje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi pričel manever zavijanja v levo tako, da bi prej vključil levi smeri kazalec. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa na podlagi opravljenega dokaznega postopka, da je stranski intervenient iskal, kam bi zavil levo, da je vozil počasi in zavrl pred tem in delno že pričel zavijati v levo, tožnik pa je močno zavrl na desni strani cestišča in ga je zaneslo tako, da je trčil v zadnji desni del avtomobila. Ob tehtanju kršitev cestnoprometnih predpisov in načina vožnje obeh udeležencev, ki oba nista bila dovolj pozorna na dogajanje na cestišču, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerna odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče do polovice. Na podlagi ugotovljenih dejstev je tako materialnopravna presoja prinesla drugačno odločitev, kar je narekovalo spremembo sodbe, saj je bilo treba pritožbama delno ugoditi (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10O stroških bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).