UPRS sodba III U 40/2011

I. Tožbi se ugodi, sklep Občinske uprave Občine Piran, št. 321-72/2010 z dne 8. 10. 2010, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot nepopolno zavrgel vlogo tožeče stranke za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v gostinskem obratu „A.“, na naslovu ..., ki jo je vložila dne 17. 6. 2010 in sicer za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan od 22.00 do 4.00 ure naslednjega dne. Iz razpoložljive dokumentacije je prvostopni organ ugotovil spremembo lastništva nepremičnine, kjer je navedeni gostinski obrat, zato je tožečo stranko pozval, da vlogo dopolni z najemno pogodbo, iz katere bo izhajalo, da ima z (novim) lastnikom nepremičnine sklenjeno najemno razmerje za leto 2010. Tožeča stranka je sicer predložila listine, ki jih upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, iz katerih pa ni bilo mogoče ugotoviti, kateri poslovni prostor je predmet najema do dne 30. 9. 2010, saj je na naslovu ..., več gostinskih obratov. Z ugotovljenim je bila tožeča stranka seznanjena z dopisom z dne 13. 7. 2010 in pozvana, da vlogo ustrezno dopolni, na dopis pa se ni odzvala. Zaradi ugotovitve obstoja najemnega razmerja za sporno nepremičnino za leto 2010 je upravni organ na dostavitev ustreznih listih pozval tudi (novega) lastnika nepremičnine - podjetje B. d.o.o. Iz listin, ki jih je predložil lastnik in ki jih prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, izhaja, da je bilo najemno razmerje s tožečo stranko sklenjeno do dne 30. 9 2009, ki za leto 2010 ni bilo podaljšano. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka nima sklenjenega najemnega razmerja za obratovanje v gostinskem obratu „A.“. Upravni organ jo je z dopisom z dne 13. 9. 2010 seznanil z ugotovljenim in ji dal možnost, da se izjavi, vendar se na dopis ni odzvala. Ker ne izpolnjuje pogoja za obratovanje v predmetnem gostinskem lokalu, je prvostopni organ njeno vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot nepopolno zavrgel.

Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri je zatrjevala obstoj najemnega razmerja ter v dokaz priložila fotokopije izstavljenih in plačanih računov za obratovalne stroške in najemnino spornega poslovnega prostora v letu 2010. Župan Občine Piran je predložene dokaze ocenil kot nedovoljene pritožbene novote in pritožbo z odločbo, št. 321-72/2010 z dne 17. 12. 2010, zavrnil.

Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da je tožena stranka napačno zaključila, da najemno razmerje za sporni poslovni prostor ne obstaja. Prvostopni organ je vztrajal pri predložitvi pisne najemne pogodbe za leto 2010, pri tem pa ni upošteval, da lahko najemno razmerje obstoji tudi brez posebne pisne pogodbe, sploh če gre za podaljšanje najemne pogodbe sklenjene za določen čas v najemno razmerje za nedoločen čas, kot v konkretnem primeru. Že pred organom prve stopnje se je sklicevala še na druga dokazila, ki so izkazovala obstoj najemnega razmerja, vključno z računi za obratovanje in najemnino, ki pa so bili, s strani drugostopnega organa, neupravičeno ocenjeni kot pritožbena novota. Nadalje navaja, da tožena stranka v postopku izdaje soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, niti v določbah Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos) niti v določbah Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik), nima pravne podlage za ugotavljanje oziroma preverjanje razmerja med najemnikom in najemodajalcem. Kljub temu v nadaljevanju tožbe navaja okoliščine, ki izkazujejo obstoj najemnega razmerja, in poudarja, da v nasprotnem primeru niti ne bi imela pravnega interesa za vložitev vloge za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 17. 6 2010 vložila vlogo, s katero je prijavila razpored obratovalnega časa gostinskega obrata „A.“, na naslovu ..., in hkrati toženo stranko zaprosila za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan od 22.00 do 4.00 ure naslednjega dne.

Merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, so na podlagi določbe prvega odstavka 12. člena ZGos, določena v Pravilniku. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos pa je tožena stranka sprejela Odlok o merilih za določitev podaljšanja obratovalnega časa gostinskih obratov v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok), s katerimi je določila podrobnejša merila za določitev podaljšanja obratovalnega časa.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka prvostopnemu organu prijavila obratovalni čas gostinskega obrata „A.“ in zaprosila za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času vsak dan od 22.00 do 4.00 ure naslednjega dne, v skladu z 11. in 12. členom Pravilnika. Iz 11. člena Pravilnika izhaja, da mora gostinec razpored obratovalnega časa za svoj gostinski obrat prijaviti za gostinstvo pristojnemu organu lokalne skupnosti, v 12. členu Pravilnika pa je navedeno, kaj zajema prijava razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata. Vlogo tožeče stranke je prvostopni organ zavrgel iz razloga, ker ni predložila najemne pogodbe, iz katere bi bilo razvidno, da je (še vedno) najemnica prostorov na naslovu, kjer naj bi se opravljala gostinska dejavnost. Po presoji sodišča tak zaključek prvostopenjskega organa ni pravilen. Glede na to, da je tožeča stranka prvostopnemu organu prijavila obratovalni čas gostinskega obrata in zaprosila za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, bi moral upravni organ postopati v skladu s 13. členom Pravilnika, ki določa, v katerih primerih upravni organ razpored obratovalnega časa potrdi, v primeru, da kateri izmed pogojev, navedenih v tem členu ni izpolnjen, pa z odločbo deloma ali v celoti zavrne prijavljeni obratovalni čas. Takšne presoje prvostopni organ v predmetni zadevi ni opravil, prav tako pa tudi ni opravil presoje izpolnjenosti pogojev, ki jih za izdajo soglasja k podaljšanem obratovalnem času določa Odlok (3. člen) in jih je tožena stranka upravičena in dolžna presojati. Tožeča stranka pa v tožbi upravičeno ugovarja, da med pogoji, ki jih je tožena stranka upravičena in dolžna ugotavljati, ni izkazovanja lastništva oziroma najemnega razmerja prostorov gostinskega obrata. Navedeno dejstvo spada v zasebnopravno sfero stranke, je pa stranka, ki prosi za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas, med drugim dolžna izkazati tudi, da ima ustrezno odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, ki jo izda pristojna upravna enota (4. alineja 3. člena Odloka).

Glede na vse navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena, v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala o vlogi tožeče stranke v ponovljenem postopku odločiti tako, da bo upoštevala relevantne določbe Pravilnika, pri odločanju o izdaji soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času pa tudi relevantne določbe Odloka. Sodišče še dodaja, da bi bilo tožečo stranko, glede na potek časa in glede na to, da se po določbi drugega odstavka 5. člena Odloka odločba za podaljšani obratovalni čas izda za posamezno koledarsko leto (četudi to iz izpodbijanega sklepa ne izhaja), pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku, smotrno pozvati, da se izjavi, ali ima sploh še pravni interes za odločanje v tej zadevi.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločitev na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji. Iz istega razloga sodišče tudi ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar je predlagala v tožbi.

K točki II. izreka:

Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške upravnega spora. Sodišče je predlogu ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in višino stroškov odmerilo v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu tako, da je tožeči stranki, ki jo zastopa odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 350,00 EUR stroškov. Toženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Sodna taksa, ki jo je tožeča stranka plačala za postopek pred sodiščem prve stopnje (Tar. št. 6111 – 148,00 EUR), pa ji bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (ZST-1), vrnjena po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče odloči o stroških pritožbenega upravnega postopka, vendar sodišče niti po določbah ZUS-1 niti po določbah ZPP ni pristojno za odločanje o stroških upravnega postopka, o katerih odloča upravni organ v skladu z določbami ZUP.