VSRS Sodba I Up 583/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep z dne 6. 11. 2012, s katerim je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 11. 2012 od 13.30 ure do dne 5. 2. 2013 do 13.30 ure.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka z ukrepom omejitve gibanja ni prekoračila meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila vse relevantne, dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka ter pravilno utemeljila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

3Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Meni, da je napačna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka. Tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila begosumnosti tožnika oziroma odločitve, da se mu gibanje omeji na Center za tujce v Postojni. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne pomeni, da je tožnik izrazito begosumen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožniku je bilo omejeno gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, na podlagi katere lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

7Tožena stranka je dne 5. 11. 2012 iz baze Eurodac pridobila podatek, da je tožnik dne 21. 9. 2012 za mednarodno zaščito zaprosil v Romuniji (Timisoara).

8Tožnik je istega dne v prošnji za mednarodno zaščito izjavil, da še v nobeni državi članici Evropske unije ni zaprosil za mednarodno zaščito. Istega dne je na zapisnik, ko mu je bil predočen podatek iz baze Eurodac, ponovno izjavil, da v Romuniji ni bil in da tam tudi ni podal prošnje za azil.

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, pri tem pa ni prekoračila meja prostega preudarka. Tožnik je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito, kar je potrdil na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

10Dejstva, da je tožnik najprej zamolčal, da je bil v Romuniji in da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, da je ilegalno (in nekajkrat tudi s ponarejenimi dokumenti) prehajal državne meje, da je bila njegova ciljna država Italija in da je očitno tudi Romunijo zapustil še pred koncem azilnega postopka, tudi po presoji Vrhovnega sodišča brez dvoma kažejo na sum, da bi tožnik lahko še pred koncem odločitve o pristojni državi, ki bo odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zapustil azilni dom in Republiko Slovenijo in s tem onemogočil učinkovito odločanje. Zato je odločitev tožene stranke, da se mu na citirani podlagi omeji gibanje in to na prostore Centra za tujce v Postojni, pravilna, pravilno in zakonito pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je njegovo tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).