VSK sklep Cp 70/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je ugotovilo, da nepravilne vročitve, ki jo je toženec v predlogu zatrjeval, ni mogoče uveljavljati kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko ta okoliščina predstavlja le pritožbeni razlog zoper izdani delni zamudni sklep.

Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdil, da niti on sam niti njegovi družinski člani nikoli niso prejeli poziva k odgovoru na tožbo, kot tudi ne obvestila, v katerem naj bi bilo navedeno, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga mora toženec dvigniti. Prav tako takega obvestila ni prejel na vratih svojega stanovanja, pojasnil pa je tudi, da je njegov predalčnik že nekaj mesecev odprt zaradi poškodovane ključavnice. Nadalje pritožba povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o poteku vročitve tožbe tožencu v odgovor in navaja, da tem ugotovitvam o pravilni vročitvi toženec nikoli ni oporekal in ni trdil, da naj bi sodišče zagrešilo napako, to je nepravilno vročitev. Toženec nikoli ni trdil, da mu vročevalec ni pustil obvestila v hišnem predalčniku, pač pa je trdil, da tega obvestila ni prejel, pri tem pa toženec ne more vedeti, kje se je obvestilo izgubilo. V nadaljevanju pritožba pravi, da bi moralo višje sodišče, v kolikor bi toženčeve navedbe obravnavalo kot zatrjevanje nepravilne vročitve, vlogo šteti za pravočasno vloženo pritožbo, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za opravičljivo zamudo pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki in da je okoliščina, ki jo toženec navaja, lahko le pritožbeni razlog. ZPP namreč v 7. točki prvega odstavka 339. člena kot bistveno kršitev postopka določa dejstvo, da je sodišče v nasprotju z določbami zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi, v 318. členu pa določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče je torej napačno interpretiralo navedbe toženca glede vročanja tožbe in zmotno ugotovilo, da naj bi toženec zatrjeval nepravilno vročitev, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo ter storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, saj izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih nasprotuje podlagi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako tožencu ni bila dana možnost izjave v postopku, na podlagi katere bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje dne 28.10.2011izdalo delni zamudni sklep in delni sklep, s katerim je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo o stroških postopka. Tožencu je bil navedeni zamudni sklep vročen dne 19.11.2011, dne 25.11.2011 pa je toženec po pooblaščencu vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo. V tej vlogi je toženec trdil, da ni prejel poziva k odgovoru na tožbo, prav tako pa tudi ne obvestila, kje se nahaja pisanje in rok, v katerem ga mora dvigniti, navajal je težave z vročanjem pošiljk na pošti ter opozoril, da je njegov hišni predalčnik že nekaj mesecev odprt. Iz vloge nadalje izhaja sklicevanje toženca na upravičen vzrok za zamudo v smislu 116. člena ZPP. Kljub drugačnim pritožbenim trditvam, pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljal napake pri vročanju tožbe v odgovor. S trditvami, da nikoli ni prejel niti obvestila niti poziva k odgovoru (tako on sam kot tudi njegovi družinski člani), ki jih ponavlja tudi v pritožbi, je namreč nedvomno utemeljeval nepravilno vročitev, ki pa se po ustaljenem stališču sodne prakse ne more uveljavljati kot podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, kakor je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega odločilnega dejstva so jasni in nikakor ne nasprotujejo podlagi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče toženčevo vlogo z dne 25.11.2011 obravnavati vsebinsko in jo glede na navedbe v njej šteti za pritožbo zoper zamudni sklep, pri čemer se pritožba sklicuje na komentar Aleša Galiča (Pravdni postopek s komentarjem, Prva knjiga, str. 477), ki pravi, da zgolj napačna označba vloge ne škoduje, pač pa je potrebno vlogo stranke obravnavati glede na vsebino navedb. S tem stališčem se pritožbeno sodišče sicer strinja, vendar pa ocenjuje, da prav upoštevaje vsebino toženčevih navedb v vlogi ni mogoč dvom, da je toženec, ki ga je tedaj že zastopal odvetnik, želel z vlogo doseči prav (in zgolj) vrnitev v prejšnje stanje, ki pa jo je utemeljeval z napačnimi razlogi. Nenazadnje toženec vztraja pri predlogu za vrnitev v prejšnje stanje še v pritožbi, za kar se zavzema z glavnino navedb o napačni interpretaciji njegovih trditev glede vročanja tožbe v odgovor (neutemeljenost slednjih je že bila obrazložena v prejšnjem odstavku tega sklepa). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče toženčevo vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga povsem pravilno tudi zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženčeva pritožba ni utemeljena, prav tako pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev po 350. členu ZPP. Zaradi tega je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).