VSL sodba I Cp 715/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna solidarno in nerazdelno plačati tožniku 4.966,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.8.2008 dalje do plačila. Tožencema je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 2.084,42 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da gre v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko za že razsojeno stvar, zaradi česar je podan pritožbeni razlog po 12. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Tožeča stranka v tožbi ponuja drugačno pravno podlago, in sicer naj bi šlo po njenem mnenju za neupravičeno obogatitev. Dejansko pa v obravnavanem primeru ne gre za neupravičeno obogatitev, ampak za dogovor med tožnikom in prvo toženo stranko, da najemnik plačuje tudi individualne in obratovalne stroške. Obveznost med pravdnima strankama, ki zoper drugotoženo stranko učinkuje tudi na podlagi 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2), je pogodbeno dogovorjena. Najemna pogodba nima določila o tem, da bi morala tožena stranka kot najemnik stroške plačevati neposredno dobavitelju oziroma izvajalcu storitev. Tožnik je s plačili, ki jih je izvedel v korist A. d.d., J. d.o.o. in I. B. d.o.o. plačeval svoje lastne obveznosti, ki jih je imel pravico uveljavljati od tožene stranke. Zato ne gre za neupravičeno obogatitev, pač pa za pogodbeno razmerje. Potrebno je ugotoviti, da je o zahtevku zoper drugotoženo stranko že pravnomočno razsojeno in tožbo v tem delu zavreči. Ker je tožnik plačeval svoje obveznosti, je sodišče napačno razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti ter stroške izvršilnih postopkov, ki so bili vodeni zoper tožnika. Prav tako ni obveznost toženih strank, da tožniku povrneta 41,70 EUR, ki jih je tožnik plačal A., za izračun višine dolga. Glede preostalih vtoževanih zneskov pa toženi stranki navajata, da je iz predloženih listin razvidno, da je A. d.o.o. zaračunaval ne samo individualne in obratovalne stroške, pač pa tudi tiste stroške, ki jih kot take ne moremo opredeliti in gre za stroške, ki bremenijo lastnika stanovanja. Gre za stroške vodenje rezervnega sklada, zbiranje sredstev za prenovo kotlovnice, požarno zavarovanje, konzervacijo cisterne ter plačila v korist podjetja E. d.o.o. Ti stroški nimajo nobene povezave z obstojem najemnega razmerja in bremenijo lastnika stanovanja. Ker tožeča stranka v spis ni predložila vseh računov, ki so ji bili izstavljeni s strani A. dejansko ni mogoče ugotoviti, kakšen del tožbenega zahtevka na račun vtoževane glavnice je utemeljen. Predlaga, da sodišče dopolni dokazni postopek in tožeči stranki naloži, naj predloži prejete račune od podjetja A.. Tožnik je priložil še dokazilo o plačilih z dne 13. 5. 2008 v korist J. d.o.o. v višini 322,94 EUR. Ta znesek je plačal prvotoženec, pri čemer je plačilo zavedeno kot plačilo tožnika. Toženec razpolaga tudi z originalnim plačilnim nalogom. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odmerjene stroške pravdnega postopka, ki so odmerjeni previsoko. Sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado po tar. št. 2100 za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, ki se po istem določilu všteva v nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom. Prav tako je priznalo odgovor na pritožbo, ki ni bil potreben. Glede stroškov tožeče stranke je sodišče neutemeljeno priznalo tožniku kilometrino na relaciji Šibenik – Radovljica – Šibenik. Potni stroški se priznajo za ceno javnega prevoza, ki v obe smeri ne more znašati toliko, kot ga je priznalo sodišče. Sodišče je tudi neutemeljeno priznalo strošek cestnine in vinjete ter plačilo prenočišča z večerjo in zajtrkom. Tožnik je namreč lastnik stanovanja, v katerem sta prebivala toženca in bi lahko prenočil tam.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na prvostopenjske razloge sklicuje.

6Prvostopenjsko sodišče je že v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj ne gre v danem primeru za že pravnomočno razsojeno stvar v delu zahtevka, ki se nanaša na drugotoženo stranko. Zato se pritožbeno sodišče glede na enake pritožbenega navedbe, na katere je bilo odgovorjeno že v prvostopenjskem postopku, sklicuje na prvostopenjske razloge. V pravdni zadevi z opravilno številko P 123/2008, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, je sodišče zavrnilo zahtevek glede druge toženke, ker na podlagi zadolžnice, ki jo je podpisala toženka, tožnik od toženke ne more zahtevati plačila denarnega zneska, h kateremu se je zavezala. Pravilno je obakrat prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je zadolžnica le dokaz o obstoju dolga, obveznost plačila stroškov toženca pa ne izvira iz zadolžnice, marveč iz najemnega razmerja s tožnikom. Tožnik s to tožbo vtožuje individualne ter obratovalne stroške na podlagi 7. člena najemne pogodbe. Gre za plačilo stroškov, ki so nastali v obdobju dejanskega najema in uporabe stanovanja s strani tožene stranke, tožnik pa zahteva povrnitev že plačanih stroškov na podlagi najemnega razmerja in ne na podlagi podpisane zadolžnice. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ne dejanska ne pravna podlaga predmetne tožbe nista identična s tožbo v zahtevku v zadevi z opr. št. P 123/2008, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Pojasnilo je, zakaj šteje, na strani tožnika prišlo do prikrajšanja oziroma zmanjšanja sredstev za plačani znesek. Ko je tožnik stroške za stanovanje, ki je bilo predmet najemne pogodbe, plačal namesto tožencev, ki sta bila te stroške dolžna poravnati na podlagi 7. člena najemne pogodbe, je na strani tožnika prišlo do prikrajšanja na strani tožencev pa je prišlo do neupravičene obogatitve, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče skladno s 190. členom Obligacijskega zakonika (3) naložilo toženi stranki nadomestiti vrednost dosežene koristi. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da v danem primeru ni šlo za neupravičeno obogatitev, ker da najemna pogodba nima določb o tem, da bi morala tožena stranka kot najemnik stroške plačevati neposredno dobavitelju oziroma izvajalcu storitev. Tožnik pa je s plačili, ki jih je izvedel v korist A. d.d., J. d.o.o. in I. B. plačeval svoje lastne obveznosti. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je moral tožnik stroške za stanovanje, ki je bilo predmet najemne pogodbe in ki so nastali toženi stranki, plačati namesto tožencev, ki sta bila te stroške dolžna poravnati na podlagi najemne pogodbe iz razloga, ker je bilo zoper tožnika zaradi neplačanih stroškov vloženih že večje število izvršilnih postopkov in bi bili ti stroški, če jih ne bi plačal, od njega tudi prisilno izterjani. Tudi v zvezi s tem so tožniku nastali dodatni stroški, ki jih utemeljeno vtožuje. Da je poleg prvega toženca za plačilo stroškov obvezana tudi druga toženka, pa izhaja iz določila 56. člena ZZZDR, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in se je na citirano določilo pravilno oprlo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da naj tožena stranka ne bi dolgovala tožeči stranki tudi zamudnih obresti ter stroškov izvršilnih postopkov, saj je tožnik v razmerju do dobaviteljev plačeval zgolj svoje obveznosti in ne obveznosti toženih strank. Kot že pojasnjeno, je bilo plačilo stroškov za stanovanje, ki je bilo predmet najemne pogodbe, na podlagi 7. člena najemne pogodbe in 56. člena ZZDR dolžnost tožencev. Ta sta bila te stroške dolžna poravnavati, česar pa nista storila in sta bila s plačilom v zamudi. Zamudne obresti so zakonita posledica zamude, izvršilni stroški (kot tudi izračun višine dolga) pa so nastali kot posledica izvršilnih postopkov, ki sta jih povzročila toženca z neplačili stroškov, katere sta bila dolžna plačati. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi v tem delu pravilna.

8Pavšalne in nekonkretizirane so pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka zaračunala tudi druge stroške, ne samo individualne in obratovalne stroške v smislu 7. člena najemne pogodbe. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da gre za stroške vodenja rezervnega sklada, zbiranja sredstev za prenovo kotlovnice, za požarno zavarovanje, konzervacijo cisterne, plačilo v korist podjetja E. d.o.o. in plačila v korist M. M. s.p., za projekt strojnih inštalacij, plačilo sodnih in upravnih taks in za odmero stavbišča. Navedene trditve predstavljajo pritožbeno novoto in je tožena stranka v zvezi s tem prekludirana (286. čl. ZPP). Pritožbene navedbe niti niso konkretizirane do te mere, da bi bilo lahko razbrati za kakšne konkretne stroške naj bi šlo oz. kakšen del na račun glavnice naj bi predstavljali. V pritožbi tožena predlaga, naj sodišče naloži, da tožeča stranka predloži prejete račune od podjetja A. iz katerih bo razvidno, kaj je A. zaračunaval toženi stranki in kaj je tožnik dejansko plačal. Tudi tak dokazni predlog je prepozen. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov ter ponuditi dokaze. Tudi v delu o plačilu z dne 13. 5. 2008, ki ga tožnik prilaga k pritožbi, je tožena stranka z navedbami in dokazi prekludirana.

9Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki je naperjen zoper odmerjene stroške postopka. Sodišče je priznalo tožeči stranki za stroške, ki so nastali na pritožbeni stopnji, tako nagrado po tar. št. 2100, za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, ter nagrado za postopek s pravnim sredstvom (odgovor na pritožbo). Po tar. št. 2100 se preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva všteva v nagrado za postopek. Ker je prvostopenjsko sodišče nagrado za postopek priznalo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in priznane stroške zmanjšalo za znesek nagrade za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. Pravna podlaga za priznanje potnih stroškov je Zakon o pravdnem postopku in Pravilnik o povrnitvi stroške v pravdnem postopku (4). Pravilnik v 5. členu določa, da potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Po 6. členu Pravilnika se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. V danem primeru je tožnik pripotoval iz Šibenika, torej iz druge države na relaciji, kjer ni organiziranega javnega prevoznega sredstva brez večkratnega prestopanja. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno priznalo tožniku stroške za kilometrino na prevoženi relaciji, stroške vinjete in cestnin, ki so mu nastali. Vsi stroški so tudi izkazani. Sodišče je prav tako priznalo tožniku stroške prenočišča (brez večerje in zajtrka, kot to neutemeljeno očita pritožba), saj so mu ti stroški, zaradi oddaljenosti kraja od koder je prispel, tudi upravičeno nastali. Tudi ti stroški so izkazani in se v spisu nahajajo na list. št. 56-58.

10Iz navedenih razlogov je tako pritožbeno sodišče pritožbo (razen v delu, ki se nanaša na odmero pritožbenih stroškov) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP

(2) Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR

(3) Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ

(4) Ur. l. RS, št. 16/2003, v nadaljevanju Pravilnik