VSL sodba II Cp 1064/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1V tej pravdi tožeča stranka od tožencev zahteva plačilo, ker sta se toženec in pravna prednica toženke kot avalista zavezala na menici.

2Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo oziroma odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 126555/2009 z dne 10.9.2009 v prvem odstavku izreka v veljavi, ter je tožena stranka dolžna tožeči plačati 17.878,81 EUR z obrestmi ter izvršilne stroške in tudi pravdne stroške v višini 144,52 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Pritožnika vztrajata, da menična zaveza zanju sploh ni nastala. Tako je zato, ker je predložena menica nična. Sklicuje se na stališče, da golica za trasirano menico ni uporabna za uporabo lastne menice. Iz teh razlogov predložena menična golica ni menica zaradi formalnih pomanjkljivosti. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 178/2007 in II Ips 806/2007.

4Druga pritožbena navedba pa sodišču očita, da je spregledalo okoliščino, da je tožeča stranka izpolnila bianco menico v nasprotju z danim pooblastilom za izpolnitev.

5Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pravno vprašanje, ki je predmet pritožbenega preizkusa, je, ali je veljavna lastna trasirana menica, ki je izdana na blanketu za trasirano menico.

8Stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja je, da je veljavna. Stališče obeh pritožnikov pa je, da ni veljavna. Sodišče prve stopnje je podalo izčrpne in sklenjene razloge (ter se opredelilo tudi do ugovora tožene stranke, ki se sklicuje na predhodne odločitve Vrhovnega sodišča), pritožba pa vztraja pri tezi, da golica za trasirano menico ni uporabna za lastno menico.

9Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je položaj, kakršen je bil obravnavan v zadevah II Ips 178/2007 in II Ips 806/2007 Vrhovnega sodišča RS drugačen od položaja v obravnavani zadevi. Razlika je v tem, da v navedenih predhodnih primerih na mestu, kjer bi moral biti naveden trasat, ni bilo navedeno nič, ker je to mesto ostalo prazno. Stališče sodišč je bilo, da menica zaradi neizpolnjenega mesta ne ustreza pojmu trasirane menice. Poanta teh nosilnih razlogov v predhodnih odločbah Vrhovnega sodišča je, da torej ni navedeno, kdo naj sploh plača menično vsoto. Ker je menično pravo izrazito strogo in formalno, je manjko takšne formalne sestavine razlog za ničnost menice.

10Zastavlja se vprašanje, v čem se ta položaj razlikuje od obravnavnega. Za nazorno pojasnitev pa bo pritožbeno sodišče najprej pojasnilo, v čem se položaj, ki je bil obravnavan v prej navedenih odločbah Vrhovnega sodišča razlikuje od položaja lastne menice. Glede slednje je jasno, da je veljaven menični institut. Prej naveden institut pa se od položaja lastne menice razlikuje v tem, da izdajatelj nepogojno obljublja plačilo. S tem menica postane popolna kot lastna menica (107. člen ZM (1). Položaj, ki je obravnavan v prej navedenih zadevah Vrhovnega sodišča pa take obljube ne vsebuje, marveč vsebuje nepogojno nakazilo (kar je značilnost trasirane menice), pri čemer pa ni navedeno, kdo naj ga izpolni. Lahko se sicer ugiba (ali celo zanesljivo domneva), da je to ista oseba kot trasant. A ta stopnja skepse, ki vendarle ostaja ob neizpolnjenem mestu, je pretirana, da bi bilo zadoščeno strogim zahtevam formalnega meničnega prava (kar pa seveda ne pomeni, da spodleteli trasant ni dolžnik po osnovnem poslu).

11Tu obravnavan primer pa se od obeh predhodnih odločitev razlikuje po tem, da je v menici jasno navedeno, kdo naj izvrši nakazilo. Ker je tako, več ni niti najmanjše skepse glede tega ter je zadoščeno zahtevam striktnega in formalnega meničnega prava. O tem, da se predhodne odločbe Vrhovnega sodišča ne morejo raztezati tudi na obravnavan položaj, ker ni podan skupni vrednotni temelj (tertium comparationis), pa navsezadnje pričajo tudi razlogi še nekoliko kasnejše odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 683/2009). Gre za podoben položaj kot v prej navedenih dveh zadevah, obrazložitev pa vsebuje še obiter dictum razloge v 9. točki. Ti pojasnjujejo, zakaj v tistem primeru ni šlo za lastno trasirano menico. Zato, ker bi moral biti v tem primeru kot trasat naveden trasant.

12V obravnavani zadevi pa je ravno bil naveden in zato tu obravnavana menica (priloga A2) ustreza pojmu lastne trasirane menice iz drugega odstavka 3. člena ZM. Gre za obliko menice, glede katere teorija pravi, da gre za klasično obliko menice (2). Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem je iz navedenih razlogov neutemeljeno.

13Pritožnika poleg tega še navajata, da naj bi sodišče spregledalo njun ugovor, da je tožeča stranka bianco menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom. Pritožbeno sodišče takšnega ugovora med procesnim gradivom ni našlo. Pritožnika pa tudi ne povesta, kdaj naj bi takšen ugovor podala (torej v kateri vlogi). Na ta način torej ne opredelita procesnega dejanja, do katerega naj bi se sodišče ne opredelilo. Pritožbena navedba je torej z vidika pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka nekonkretizirana, z vidika nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa nedovoljena (saj pritožnik ne pojasni, zakaj tega dejstva ni mogel navesti že prej – 337. člen ZPP (3)).

14Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o menici (Uradni list FLRJ, št. 104/46 ter poznejše spremembe)

(2) Šime Ivanjko v: Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, 2001, stran 79 - 81

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami)