UPRS sodba I U 1973/2010

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 560-4702/2009 (05210) z dne 1. 12. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika, rojenega 26. 11. 1984, državljana Republike Hrvaške, Vzhodni republiki Urugvaj zaradi kazenskega pregona, zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja vnosa, prometa, hrambe in prevoza mamil po 31. členu zakonskega odloka 14294 v zvezi z zakonom 17016 Republike Urugvaj (1. točka izreka). Izročitev tožnika se dovoli pod pogoji iz 531. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije v zvezi s 5. odstavkom 6. člena Konvencije združenih narodov zoper nezakonit promet z mamili in psihotropnimi snovmi z dne 19. 12. 1988 ter 7. odstavkom 16. člena Konvencije združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu z dne 12. 12. 2000 in sicer:

da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo,

da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo,

da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (2. točka izreka).

Predajo tožnika pristojnim organom Vzhodne republike Urugvaj bo, skladno z 2. odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije v zvezi s 5. odstavkom 6. člena Konvencije združenih narodov zoper nezakonit promet z mamili in psihotropnimi snovmi z dne 19. 12. 1988 ter 7. odstavkom 16. člena Konvencije združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu z dne 12. 12. 2000, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (3. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku na podlagi mednarodne tiralice Interpola Montevideo, izdane na podlagi sklepa o priporu Sodišča, specializiranega za organiziran kriminal v Montevideu, dne 17. 12. 2009 odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije. S sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru je bil tožniku odrejen pripor, odločitev je bila potrjena s strani Okrožnega sodišča v Kopru, zavrnjena je bila tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na okoliščino, da iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je tožnik tekom sodne faze izročitvenega pripora navajal tudi domnevne kršitve človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin v zaporih države prosilke oziroma navajal, da bi bil z izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj lahko podvržen mučenju ter drugim oblikam nehumanega ter ponižujočega ravnanja kot tudi glede na obveznosti Republike Slovenije, ki jih je slednja prevzela s pristopom k številnim mednarodnim inštrumentom, ki urejajo institut varovanja temeljnih človekovih pravic, je tožena stranka tekom odločanja preverila okoliščine v zvezi z domnevnimi kršitvami človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v Vzhodni republiki Urugvaj. Tožnik je v kazenskem postopku poudarjal, da bi bilo treba prošnjo za izročitev zavrniti že iz razloga, ker jo je vložila Vzhodna republika Urugvaj, saj naj bi bila slednja kršiteljica številnih mednarodnih instrumentov. Navedbe tožnika v zvezi z domnevnimi kršitvami človekovih pravic ter temeljnih svoboščin so osredotočene zlasti na razmere v delu zapora Libertad in sicer v delu, imenovanem „Las Latas“. Zaradi razjasnitve vseh okoliščin primera kot tudi potrditve verodostojnosti navedb imenovanega v zvezi s penitenciarnimi institucijami Vzhodne republike Urugvaj ter samo namestitvijo, je tožena stranka zaprosila pristojne organe Vzhodne republike Urugvaj za posredovanje dodatnih informacij oziroma relevantnih pravnih instrumentov, ki urejajo nameščanje pripornikov oziroma zapornikov v posamezne penitenciarne institucije, izvrševanje kazenskih sankcij in podatke glede ureditve instituta pripora. Pristojni organi Vzhodne republike Urugvaj so prošnjo za izročitev dopolnili ter posredovali informacije v zvezi z nameščanjem pripornikov ter zapornikov ter izvrševanjem kazenskih sankcij kot tudi določene informacije v zvezi z institutom pripora, ne pa tudi glede trajanja slednjega. Iz dokumentacije je razvidno, da nameščanje zapornikov poteka skladno z zakonom št. 14470, kot tudi, da so vse osebe, zoper katere poteka kazenski postopek oziroma so obsojeni za kazniva dejanja, povezana z mamili, nameščene v zapor Libertad. Priložili so tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, v katerem so določene tako obveznosti kot tudi pravice zapornikov, iz samega zakona izhaja tudi prepoved uporabe kakršnihkoli metod krutega, nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja zapornikov, prepoved diskriminacije in podobno. Glede na ugotovitev, da bo tožnik nameščen v zapor Libertad, ki je eden najstrožjih zaporov, je tožena stranka pristojne organe Vzhodne republike Urugvaj zaprosila za dodatna pojasnila v zvezi s samo nastanitvijo v zaporu Libetad oziroma pojasnila, ali je mogoče namestitev tudi v katero drugo peniterciarno institucijo. Vzhodna republika Urugvaj je ponovno pojasnila, da je kaznivo dejanje prepovedane trgovine z mamili v njihovem kaznovalnem sistemu tretirano kot resno družbeno nevarno kaznivo dejanje, ki zahteva ustrezno sankcioniranje, kot tudi, da bo tožnik, skladno s pozitivno zakonodajo ter obstoječo prakso nameščen v zapor Libertad. V dopisu je bilo tudi dano zagotovilo v zvezi s standardi prestajanja zaporne kazni in sicer, da zavod izpolnjuje potrebne zahteve glede varnosti ter prestajanja zaporne kazni, da so zagotovljeni minimalni pogoji glede namestitve, da ne beležijo prezasedenosti, da imajo zaporniki pravico do obiskov, nadzorovanih poštnih paketov, pošte, zagotovljena je tudi zdravstvena oskrba. Zato po presoji tožene stranke ni moč slediti navedbam tožnika v zvezi z domnevno možnostjo, da bi bil že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj ter namestitvijo v zapor Libertad lahko podvržen mučenju ali drugim oblikam nečloveškega ravnanja ali kaznovanja oziroma, da bi bila lahko ogrožena njegova pravica do življenja ter da bi že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj Republika Slovenija kršila obveznosti, ki jih je sprejela s pristopom k prej navedenim instrumentom varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. Tak zaključek potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri zgolj možnost kršitve človekovih pravic v smislu mučenja ali nečloveškega ravnanja ipso facto ne prestavlja kršitve 3. člena EKČP. Tožnik je sicer predložil poročilo posebnega poročevalca Združenih narodov, ki se v določeni meri sklada z nekaterimi njegovimi navedbami glede posameznih primerov dokaj slabih humanitarnih razmer, vendar kljub temu ocenjuje, da konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Urugvaju dejansko podvržen predstavljenemu nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju v predmetnem primeru ni izkazana. Zgolj navajanje okoliščin namreč ne zadostuje, pač pa morajo biti slednje podkrepljene z verjetnimi dokazi, ki utemeljujejo oziroma izkazujejo konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja. Tožena stranka tudi ne dvomi v verodostojnost poročil posebnega poročevalca Združenih narodov glede razmer v posameznih penitenciranih institucijah oziroma verodostojnost splošno dostopnih informacij v zvezi z razmerami v penitenciarnih institucijah Vzhodne republike Urugvaj, vendar po njenem mnenju predstavljene razmere oziroma situacije v posameznih institucijah ne vodijo do zaključka, da bo tožnik z izročitvijo ter namestitvijo v eno izmed institucij dejansko tudi podvržen mučenju oziroma nehumanemu ravnanju ali ponižanju. Gre za posploševanje razmer, saj se, kot je razvidno, poročilo nanaša tudi na razmere iz preteklih let, torej še pred uvedbami številnih reform pristojnih institucij Vzhodne republike Urugvaj. V zvezi z zavrnitvenim razlogom tako imenovanega humanitarnega vidika, ki ga tožnik vseskozi navaja, tožena stranka poudarja, da načelo humanosti ne predstavlja razlog za zavrnitev niti v okviru določb Zakona o kazenskem postopku niti v okviru določb mednarodnih instrumentov. Tudi stališču tožnika, da so razmere v penitenciarnih institucijah Vzhodne republike Urugvaj strašljive, tožena stranka ne more slediti, saj so pristojni organi sprejeli številne ukrepe v smeri izboljšanja. Prav tako je iz poročil o razmerah v zaporih v Latinski Ameriki, sprejetih v okviru Evropskega konzularnega sodelovanja – delovna skupina COCON, razvidno, da se situacija izboljšuje, saj v letu 2009 Urugvaj glede razmer, ki vladajo v zaporih, ni bil uvrščen v kategorijo držav, ki bi potrebovale takojšnje ukrepanje Evropske unije. Pri tem pa ni zanemarljivo, da se v predmetnem primeru zahteva izročitev zaradi kaznivega dejanja, storjenega v okviru organizirane kriminalne združbe, ki je delovala v okviru številnih držav, kot tudi, da gre za družbeno nevarno dejanje, za katerega je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora do 15 let. To nedvoumno pripisuje dodatno težo argumentom v prid izročitve. Tožena stranka tudi ugotavlja, da so urugvajski organi pregona zmožni ter dolžni zagotavljati varstvo posamezniku, ki se zahteva v demokratični državi ter spoštovati temeljne človekove pravice.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da izrek odločbe ministra ni jasen in je nesklepčen. V posledici nejasnosti oziroma nesklepčnosti je tožnik spravljen v situacijo, ko mu je kršena pravica do svobode in varnosti po 1. odstavku 5. člena EKČP. Izročitev proseči državi Vzhodni republiki Urugvaj ni dopustna, ker bi bila v nasprotju z določbami 3. člena Konvencije združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, 5. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 7. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 3. člena Deklaracije generalne skupščine OZN o varstvu vseh oseb pred mučenjem in drugimi krutimi, nečloveškimi ali poniževalnimi kaznimi ali ravnanji in 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izročitev tožnika Vzhodni republiki Urugvaj ni dopustna že samo zato, ker zanjo zaprosi Republika Urugvaj. Sklicuje se na poročilo posebnega poročevalca Sveta za človekove pravice pri Združenih narodih dr. A.A., in sicer „Mučenja in druga kruta, nečloveška in ponižujoča ravnanja ter kaznovanja“. Poudarja, da bi nedopustna izročitev kršila za Slovenijo zavezujoče določbe 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, po katerih se nikogar ne sme mučiti ali z njim ravnati nečloveško ponižujoče ali ga kaznovati. Slovenija bi gledano skozi določbe EKČP kršila prepoved mučenja in temu sorodnih ravnanj že samo ob možnosti, da v proseči državi do takih ravnanj v škodo tožnika lahko pride. Zadostuje že resni razlog za sum, da utegne izročena oseba biti mučena. V dokaz prilaga poročilo posebnega poročevalca A.A. Tožena stranka poročevalcu nepravilno pripisuje toleranten odnos do uporabe „Las Latas“, še več, to uporabo, ki sama po sebi predstavlja nedopusten sistem mučenja, odločba umešča v polje neproblematičnosti, ker da gre pač za sistem disciplinskega kaznovanja. Pravila minimalnih standardov za ravnanje z zaporniki določajo, da morajo biti telesna kaznovanja, kaznovanja z zapiranji v temne celice in kruta, nehumana ali ponižujoča kaznovanja popolnoma prepovedana kot kaznovanja za disciplinske kršitve. Kot dokaz prilaga standarde minimuma ter dopis odvetnice dr. B.B. z dne 20. 12. 2010. Osvetlitev razmer in ravnanj zaporniške oblasti prikazujejo navedbe v zaporu Libertad od 15. 10. 2010 priprtega hrvaškega državljana C.C. Prilaga kopijo peticij C.C. z dne 19. 2. 2010 in z dne 8. 5. 2010. K tožbi prilaga tudi video dokumente, ki izkazujejo več različnih zaporov Vzhodne republike Urugvaj, tudi za tiste poleg zloglasnega zapora Libertad. Glede sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere se sklicuje tožena stranka, tožnik poudarja, da so le tri sodbe (Soering, Mamatkulov in Puzan) po vsebini ekstradicijske zadeve. Preostale pa se na to ne nanašajo. Sprašuje se tudi, kako naj dokaže, da se bo prav njemu zgodilo to, kar se je v preteklosti dogajalo in kar se aktualno dogaja pripornikom v urugvajskih zaporih. Nemogoče je, da bi moral tožnik dokazati, da bo z izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj nevarnost grozila ravno njemu osebno. Prav tako teža kaznivega dejanja ne bi smela prevladati nad absolutno naravo slehernikovih pravic. Prilaga tudi izpisek članka iz El Pais z dne 15. 12. 2010, z naslovom , „Vojska bo morala nadzirati vhode v zapore“. Poleg tega pa se s strani tožene stranke pridobljene informacije nanašajo na institut pripora, ne pa tudi glede trajanja pripora samega. Opozarja tudi na poročilo CAT/C/24/Add.5 z dne 9. 2. 2000 Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, Odboru proti mučenju pri Združenih narodih. Meni, da bi morala tožena stranka potrebne informacije zbrati tudi iz drugih virov, ki bi potrdile informacije, ki jih je bil prisiljen tožnik sam navesti v tožbi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi bistveno kršila pravila upravnega postopka s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se seznani s pridobljenimi informacijami. Kršitev je bila podana s tem, ker tožnika ni seznanila s pridobljenimi informacijami, posredovanimi s strani organa Vzhodne republike Urugvaja glede nameščanja pripornikov oziroma zapornikov v posamezne penitenciarne institucije, glede izvrševanja kazenskih sankcij in s pridobljenimi podatki glede instituta pripora, glede informacij v zvezi z nameščanjem pripornikov ter zapornikov, nameščenih v zapor Libertad ter glede informacij glede dela zapora „Las Latas“. Takšno ravnanje je kršitev določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V skladu z navedenim načelom mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba (1. odstavek 9. člena ZUP), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Tak z zakonom določen primer je le skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko odloči že na podlagi podatkov v vlogi in zato stranke ni treba zaslišati. V določbah Zakona o kazenskem postopku pa ni opore, da v postopku odstranitve tujca le-tega ni treba seznaniti s pridobljenimi informacijami, ki jih je pridobil organ, na katere je nato oprl svojo odločitev. To načelo je pomembno tudi zaradi tega, da se lahko v morebitnem nadaljnjem postopku uresničuje Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), na podlagi katerega stranka uveljavlja sodno varstvo svoje pravice prek koncepta upravnega spora, ki pomeni presojo zakonitosti upravnih aktov – to je pravilnosti uporabe materialnega prava, procesnih pravil in ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku.

V konkretnem primeru je tožnik šele v tožbi v upravnem sporu dobil možnost, da se izrazi o stališčih tožene stranke in pridobljenih informacijah, šele v tožbi je imel možnost predložiti svoje dokaze. V kolikor bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke, bi tožnik dokaze, ki jih je predložil v upravnem sporu, lahko predložil upravnemu organu, ki bi se do njih moral opredeliti, tako pa je svojo odločitev oprl le na dokaze (informacije), ki jih je sam pridobil. Zato je neutemeljen očitek tožniku, da je zgolj navajal okoliščine, katerih pa ni podkrepil z verjetnimi dokazi, saj v upravnem postopku te možnosti niti ni imel. Tožena stranka bi zato morala pred izdajo odločbe tožnika seznaniti s prav vsemi informacijami, ki jih je pridobila od organov Vzhodne republike Urugvaj in tožniku dati možnost, da o tem izrazi svoje stališče in predloži morebitne dokaze.

V obravnavanem primeru gre zato za bistveno kršitev določb postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).