VSRS Sklep I Kp 36874/2012-91

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da so za obtoženega N. P., tudi po delni razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 36874/2012-69 z dne 2. 10. 2012, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu odpravi pripor.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pri presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odpraviti le s priporom. Glede na to, da je sodba sodišča prve stopnje potrjena v odločbi o krivdi (priporni temelj) je sodišče druge stopnje ugotavljalo le objektivne in subjektivne okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravilno je presodilo, da način izvršitve kaznivega dejanja, ko je obtoženec izkoristil priložnost, ki se mu je ponudila (objektivna okoliščina) v povezavi z dejstvom, da je bil obtoženec od leta 2006 večkrat obsojen za različna kazniva dejanja tako premoženjska kot kazniva dejanja z elementi nasilja ter okoliščino, da je obravnavano kaznivo dejanje izvršil v času trajanja pogojnega odpusta oziroma predčasnega odpusta z enotne zaporne kazni v trajanju šest let in štiri mesece (sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu K 72/2007 z dne 4. 12. 2007), utemeljuje sklepanje o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ter s tem o obstoju pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Dejstvo, da je obtoženec obravnavano dejanje storil v času pogojnega odpusta je sodišče druge stopnje pravilno povezalo še z drugimi subjektivnimi okoliščinami pri obtožencu, in sicer, da je bil pred odreditvijo pripora brez zaposlitve, brez premoženja, brez dohodkov ter se je kljub metadonski terapiji prepuščal odvisnosti od drog, čeprav je bil očitno brez denarja. Glede na ugotovitev, da je obtoženec lucidno ravnal, ko si je pripravil vse potrebno za vdor v gostinski lokal je pravilno presodilo, da nima nobenih ovir za izvrševanje kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ugotovilo konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o realni in konkretni nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Ob izkazani visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja in obtoženčevi vztrajnosti pri izvrševanju dejanj zoper premoženje, so zagovornikovi pomisleki o višini pridobljene premoženjske koristi neutemeljeni. S tem v zvezi je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da ugrabek pri samem kaznivem dejanju res ni velik, vendar pa je več kot utemeljena domneva, da bi si obtoženec, če bi našel več denarja, ne prilastil samo blagajniški minimum, ampak vso gotovino, ki bi se nahajala v denarnici.

5Strinjati se je mogoče z navedbami zagovornika, da je lahko svoboda nekoga omejena le v okviru zakonskih pogojev, kot določa Ustava RS. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave RS se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja z odločbo sodišča (sklepom senata višjega sodišča), ki ogroža varnost drugih, saj napada njihovo premoženje, je tako tudi zadoščeno pogoju, da je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ter kot najhujši poseg v osebno svobodo tudi v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obtožencu.

6Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).