VSL sodba I Cp 3242/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki iz naslova zavarovalnine naložilo plačilo zneska v višini 1.104,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2003 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 966,93 EUR, vse v 8 dneh.

Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi tožena stranka prereka trenutek začetka veljavnosti zadevnega nezgodnega zavarovanja. Prvostopno sodišče se kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka zamolčala okoliščino, da je z namenom rekreacije član nogometnega kluba, ki sodeluje v medobčinski ligi, ni opredelilo, kako je to vplivalo na pravico tožene stranke, da ponudbo odkloni (3. odstavek 901. člena ZOR). Sodišče je napačno zaključilo, da je od povprečnega potencialnega zavarovalca popolnoma neživljenjsko pričakovati, da ve katere dejavnosti zavarovalnica šteje za posebne nevarnosti in je o njih dolžan seznaniti zavarovalnico, ker naj bi bile te posebne nevarnosti poslovna skrivnost zavarovalnice. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje osnovni premijski sistem tožene stranke, ki je javen v delu, kjer obravnava poklice in športe, in poslovna skrivnost v delu, ki je podlaga za izračun zavarovalne premije, ter navaja, da je zavarovalec ob izpolnjevanju ponudbe seznanjen z osnovnim premijskim razredom zavarovalnice, seznani ga agent, saj je to nujno, ker se na podlagi tega izračuna višina zavarovalne premije. Tožena stranka meni, da je bila dolžnost tožeče stranke, da bi ob sklepanju zavarovalne pogodbe prijavila vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so ji bile znane ali ji niso mogle ostale neznane, kot to določa 907. člen ZOR. Gre namreč za prijavo okoliščin, ki zavarovalnici omogočajo ocenitev rizika, ki ga bo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzela, in ocenitev ali je takšen riziko sploh pripravljena prevzeti oziroma za kakšno ceno (premijo). Nedvomno kakršno koli ukvarjanje s športom predstavlja element, ki zvišuje rizik nezgode, zato je popolnoma življenjsko pričakovati od povprečnega potencialnega zavarovalca, da bo ukvarjanje s športom prijavil zavarovalnici, to je celo njegova zakonska dolžnost. Zato je napačen zaključek sodišča, da zgolj na podlagi vprašanja o izpostavljenosti posebnim nevarnostim, kot je oblikovano v ponudbi, ne more šteti za dokazano, da zamolčanje okoliščin, ki so očitane tožniku, predstavlja kršitev 907. člena ZOR. Tožnik je namreč tisti, ki se je toženi stranki ponudil v zavarovanje, zato je bilo na najem, da zakonsko obveznost po 907. členu ZOR izpolni. Tožena stranka je ponudbo na obrazcu oblikovala zato, da bi ponudnikom olajševala sestavljanje njihovih ponudb, zato ni mogoče očitati toženi stranki, da je z oblikovanjem vprašanja „Ste izpostavljeni posebnim nevarnostim, katerim (glej hrbtno stran ponudbe)“ kakorkoli omejevala dolžnost prijavljanja, saj je določba 907. člena ZOR kogentna norma. Tožena stranka graja tudi zaključek sodišče, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik dejstva, da je amaterski igralec nogometa, v resnici toženi stranki oz. njenemu zavarovalnemu zastopniku ni povedal in se sklicuje na obvezno pisnost obvestil po 24. členu SPNZ 1997. V tem delu je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s sabo (5. stran sodbe). Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo listine in izpoved T. O., ter zaradi tega napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor mahne vrednosti, skladno z določbo 5. odstavka 130. člena ZPP-D, ki določa da, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona (1.10.2008) po rednem postopku, pa vrednost spornega predmeta ne presega 2.000 eurov, se postopek nadaljuje po določbah zakona, ki ureja postopek v sporih majhne vrednosti. Skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbe v postopku v sporih mahne vrednosti ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe o zmotni prvostopni oceni listin in izpovedi T. O., da tožeči stranki niso bile predložene informativne smernice oziroma osnovni premijski sistem tožene stranke. Poleg tega so pritožbene navedbe glede osnovnega premijskega sistema tožene stranke, o njegovem javnem in tajnem delu, prepozne (1. odstavek 337. člena ZPP), tožena stranka pa tudi sicer v pritožbi ne navaja ali dokazuje, zakaj jih ni mogla navesti do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejstva, ali je tožnik tožeči stranki povedal, da je amaterski igralec nogometa. Nadalje sta nerelevantna tudi pritožbena očitka o trenutku sklenitve zadevne zavarovalne pogodbe ter očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do pravice tožene stranke, da odkloni ponudbo po 3. odstavku 901. člena ZOR, kajti pravno relevantno je le, da je zavarovalno razmerje obstajalo v trenutku nezgode tožeče stranke, kar pa je nesporno med pravdnima strankama.

Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, da mora skladno z 907. členom ZOR tožeča stranka toženi stranki prijaviti amatersko ukvarjanje z nogometom, saj kakršno koli ukvarjanje s športom predstavlja element, ki zvišuje riziko, zato je od povprečnega potencialnega zavarovalca življenjsko pričakovati, da bo to okoliščino zavarovalnici prijavil. Pritožbeno sodišče sprejema prvostopno materialnopravno razlago vsebine 907. člena ZOR in se sklicuje na razloge podane v izpodbijani sodbi. Omenjeni člen določa, da je sklenitelj zavarovanja dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane. Pri čemer pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je pojem - vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti - vsebinsko nedefiniran, zato je razlaga odvisna od konkretnega primera. Prvostopno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni bila seznanjena z informativnimi smernicami oziroma osnovnim premijskim sistemom tožene stranke (kot seznam dejavnosti, ki predstavljajo posebne nevarnosti, v pritožbi poimenuje tožena stranka), ki vsebujejo osnovni seznam poklicev in športov na podlagi katerih se določi zavarovalna premija, ter da na ponudbi za zavarovanje (priloga B9 in hrbtna stran na list. št. 21) pojem posebne nevarnosti ni natančneje opredeljen. Zato pritožbeno sodišče sprejema prvostopno razlago vsebine obveznosti tožeče stranke po 907. členu ZOR, da se kot relevantne okoliščine nanašajo zlasti na tiste, o katerih postavi zavarovalnica zavarovalcu vprašanja. Ker v konkretnem primeru dodatnih vprašanj, razen vprašanja „Ste izpostavljeni posebnim nevarnostim, katerim?“, ni bilo, prav tako pa tožeča stranka ni bila seznanjena s seznamom posebnih nevarnosti oziroma t. i. osnovnim premijskim sistemom tožene stranke, ni obstajala dolžnost le-te, da toženi stranki prijavi amatersko ukvarjanje z nogometom (podobno je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 30/2004 z dne 11.5.2005).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s sabo glede dejstva, ali je tožnik toženi stranki zamolčal, da je amaterski igralec nogometa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeno dejstvo ni odločilno dejstvo v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj od ugotovitve tega dejstva, glede na predhodno obrazloženo, ni odvisna odločitev v obravnavani zadevi. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.